Zagledal sem se v njene žametne oči. V središču je prevladovala črnina, v kateri je bilo slutiti, da onkraj nje vlada nek čisto drug svet. Svet ljubezni, veselja, sreče. Le redko komu je uspelo preiti to neskončno črnino se iztrgati povprečnosti, biti nekaj posebnega in vstopiti v tisti njen pravi, skriti svet ljubezni. Le tisti, ki je poskušal biti nekaj, kar še nikoli ni poskusil, je imel malce možnosti, da uspe prestopiti prag iz teme v svetlobo in vstopiti v svet njene ljubezni. Mnogo jih je poskušalo, le redki so uspeli.
Meni ni uspelo. Mi je pa na stežaj odprla vrata v neko drugo dimenzijo. Ko sem pokukal notri, sem videl meglo. Belo meglo, ki se je širila po neskončnem prostoru, kjer ni bilo videti nikogar. Nisem vedel, kaj naj storim; ali naj vstopim, ali naj se obrnem in stečem proč. Rekla mi je, da je to dvorana prijateljstva pa ne kakršnegakoli, temveč tistega, ki je nekaj posebnega. Govorila mi je o prijateljstvu, ki ni vsakdanje, ki ni izkoriščevalsko, ki ni tisto, ko si z nekom prijatelj samo zato, ker je včasih dobro iti z nekom na kavo in spregovoriti o vremenu in politiki. Govorila mi je o tistem globokem prijateljstvu, ki se stke samo med redkimi. Postal naj bi prijatelj, s katerim bi se lahko šla zabavati, spregovorila tudi o kakšnih bolj resnih zadevah, potožila, ko bi ji bilo hudo, se veselila z menoj, ko bi bila srečna, jaz pa bi ji lahko zaupal. Nisem vedel, kaj naj storim. Naj stopim v ta prazni prostor, ki me je vabil, ali naj se obrnem ter stečem proč in s tem zarežem še eno rano v mlado srce.
Dilema je velika. Kaj storiti, sem se spraševal in v moji notranjosti me je trgalo. Tako veliko sem upal, tako veliko sem pričakoval, vse skupaj pa se je zasukalo v tako čudno smer. Vsi načrti, ki sem jih izdelal daleč v prihodnost, so se v hipu sesuli v prah in v oči so mi stopile solze žalosti. Bil sem žalosten, ker je nenadoma v mojem življenju zopet zazevala praznina, ki me je, dokler je nisem spoznal, prav počasi požirala, tako po koščkih. Danes malce tukaj, jutri malce tam. Vse skupaj pa je bilo iz dneva v dan močnejše. Za nekaj prečudovitih tednov se je ta praznina zapolnila z ljubeznijo. Sanjaril sem o tem čudovitem dekletu, se predajal mislim nanjo in komaj pričakoval, da sem jo videl ali pa vsaj slišal po telefonu.
Kadar sem bil v njeni družbi, je bilo to nekaj čarobnega. Pogovor z njo je bil vedno tako skrivnostno prijeten, pa naj sva se pogovarjala o čisto vsakdanjih stvareh ali pa o zapletenosti človeške narave. Samo njena družba je bila dovolj, da mi je srce igralo neko melodijo, ki je podžigala ljubezen. Vse je tako dobro kazalo, vse se je tako lepo razvijalo. Iz ljubezni sem ji pošiljal kartice, celo svojo prvo pesem sem napisal in ji jo poslal. In tej pesmi je sledilo še mnogo drugih, v katerih sem izpovedoval svojo ljubezen. Z lahkoto mi je bilo pisati, se izpovedati, a z jezika mi je šlo to bolj težko. In sedaj se sprašujem, kaj je bilo narobe, kje sem ga polomil.
Od začetka je vse skupaj kazalo zelo dobro. Očitno ji je bilo zelo lepo v moji družbi, saj je z veseljem prišla v Ljubljano, samo na klepet in nekaj spit. Pa skupaj smo šli ven, se malce zabavali in se razšli. Potem pa se je razšla s svojim fantom. Pravzaprav jo je zapustil on in, ko je potrebovala tolažbo, sem ji stal ob strani. Trudil sem se, da bi v njeni družbi dočakal novo leto, vendar je splet nesrečnih okoliščin to preprečil. Pa tudi vsi niso bili naklonjeni mojim prizadevanjem. Tako sem slišal marsikatero slabo besedo o njej in celo prepričali so me, naj na vse skupaj pozabim. In sem. A srce ni pozabilo in me je vrnilo k njej. V novo tisočletje sem vstopil osamljen z mislimi pri dekletu, h kateremu se je kot k zvezdi stalnici, ves čas vračalo moje srce.
Dolgo se nisva videla. Ponovoletni čas je bil apatičen in tudi mene se je polotila neke vrste melanholija. Pa me je ona poklicala in spodbudila moje srce, da se je ponovno prebudilo. In sem jo povabil v kino. To je bil nek poseben večer na katerega sem se dolgo pripravljal. Izbrati pravi film, kupiti šopek, ki ji bo všeč, ... Vse je bilo tako zapleteno, a obenem tako prijetno. Prišel je večer in dobila sva se pred trgovino. Nikoli ne bom pozabil tega trenutka, bil je tako čaroben in jaz sem ga tako nesrečno polomil. Prišla je skozi velika vrata in jaz sem jo čakal pod stopnicami. Presenetila me je, ker sem jo pričakoval čisto iz druge smeri. Ustavila se je na vrhu stopnic in me pozdravila. Stopil sem do nje in jo pogledal v oči. Prav počasi se je nagnila proti meni in jaz sem se prav počasi nagnil proti njej in ... in namesto, da bi jo poljubil, sem ji prav nerodno ponudil roko in jo pozdravil. Bila je začudena in jaz sem tisti trenutek vedel, da sem ga popolnoma polomil, kot ga lahko polomi le največji štor na tem preljubem svetu - tako očitno je bilo. Večer sva preživela lepo, še posebej po kinu, ko sva se dolgo pogovarjala o vsem mogočem. Preostanek noči je bil sicer polomija, vendar to ni bilo ne po njeni, ne po moji krivdi.
Dnevi so minevali in vsak dan, ko je nisem videl ali slišal, mi je bilo hudo, a sem se obenem veselil trenutka, ko se bova ponovno videla. In sva se. Kosilo se je počasi izteklo in nadaljevala sva na Ljubljanskem gradu. Gledala sva, kako zahaja sonce. Bilo je kot v pravljici, samo šumeče morje je manjkalo, ki bi dodalo še več romantike. Ko sva odhajala iz gradu, sva se začela pogovarjati o naju dveh. Izrekla je nekaj lepih besed, ki so še podžgale divji ogenj v meni. Minil je dan in skupaj sva preplesala pol noči. Drugi dan smo šli na Bled. In od takrat je šlo vse navzdol. Prišel sem do točke, ko nisem več vedel, kako naprej. Ravno, ko sem našel to skrito pot naprej, pa mi odpre čisto druga vrata, kot sem si želel in pričakoval.
Na radiu so lepe pesmi o ljubezni, ki jih srečni ljudje v času Valentinovega tako radi poslušajo. Poslušam besedila in srce se mi trga. Po licu mi spolzi solza in za seboj pusti svetlečo se sled. Tiho sedim, vsake toliko časa vzdihnem in se bojim. Bojim se tiste ogromne praznine, ki že tiho prodira v srce in mi ga trga na vse strani. Praznina, ki se ne bo nikoli razblinila v nič in bo ostala v meni, dokler je drugo dekle ne bo zapolnilo, a tako kot jo je zapolnila ona, je ne bo nikoli nobena.
Imeti tistega pravega prijatelja ali tisto pravo prijateljico, je velika sreča. In ko potrebuješ nekoga, ki bi ti povedal nekaj lepih besed, misli, zavrtiš telefon in že te tolaži. V trenutkih, ko si čisto na tleh, ker ti morda v življenju ne gre vse tako kot bi si želel, je vedno tam in te pričakuje z odprtimi rokami, te potolaži in ti pripelje nekaj sončnih žarkov, žarkov sreče, žarkov veselja. In hitro se vse skrbi razblinijo v nič in žalost zamenja veselje. Biti nekomu pravi prijatelj je lepo, a vendarle težko. Vedno si na voljo, vedno te lahko pokliče, ti potoži in vedno najdeš nekaj lepih besed, pa naj boš dobre ali slabe volje. Poslušaš ene in iste stvari z enakim zanimanjem kot vedno, pa čeprav te na smrt dolgočasijo. A vedno veš, da ko boš potreboval pomoč, se boš vedno lahko obrnil na nekoga, ki te bo sprejel z odprtimi rokami in z nasmehom na obrazu, ti vlil novih moči za spopad z življenjem.
In sedaj sem stal pred temi skrivnostnimi odprtimi vrati s srcem, za katerega nisem vedel, v kakšnem stanju je in razmišljal kaj naj naredim. Naj vstopim, ali naj pobegnem. Nihče mi ni mogel pomagati, nikomur nisem mogel potožiti. Vse skupaj se mi je zdelo dobra naložba za prihodnost, a v tem trenutku je bilo vse tako skrhano, ko nisem vedel, ne česa hočem, ne kaj naj bi bilo bolje. Življenje je igra, v kateri se lahko zabavamo, kakor nas je volja, a lahko v tej igri tudi trpimo. Vsak še tako osladen roman ima trenutke trpljenja in trenutke veselja. Tako je tudi v življenju. Vzponi in padci se vrstijo vsakodnevno, a življenje gre naprej. Pridejo trenutki sreče in trenutki žalosti. Lep sončen dan je lahko prava katastrofa in gre narobe tudi tisto, kar sploh ne more iti narobe. A že naslednji dan je lahko deževen in življenje lahko hipoma postane lepše. Naj bo sonce ali dež, naj smo srečni ali nesrečni, vse je odvisno le od zornega kota, s katerega gledamo na življenje. Tudi trenutki žalosti nam v življenje prinesejo nekaj lepega in, če ne drugega, nam ga vsaj malo razgibajo in razbijejo morebitno enoličnost.
Biti nekomu pravi prijatelj je neke vrste čast in takšne časti se nikoli ne branim. Zato bom vstopil v ta meglen prostor in počakal, da se megla razkadi. Čeprav se mi svita, kaj bom videl, nisem čisto prepričan, ali sem se pravilno odločil, a če je moja odločitev napačna, bom dvorano zapustil in tega mi ne bo preprečila nobena sila na tem svetu. Če te prijatelj izda zelo trpiš, a to trpljenje je premostljivo in takšnega prijatelja lahko zelo hitro pozabiš. Prijateljstvo držijo skupaj čisto tanke nitke, ki jih je treba vedno znova in znova plesti; pravi prijatelji jih napredejo toliko, da so močnejše kot najdebelejša jeklena vrv in jih nobena sila ne more več raztrgati, a če en prijatelj pozabi na drugega, je teh nitk manj in počasi se pretrgajo še tiste, ki vzdržujejo tiste zadnje vezi in prijateljstvo utone v pozabo. A to se ne zgodi, če se oba prijatelja trudita za prijateljstvo.
Zato pa pravim: “Adijo ljubezen moja! Pozdravljena prijateljica moja!”
Kaj pa sedaj? Je prijateljica. Trudim se, da do nje gojim samo prijateljska čustva in počutim se obupno. Praznina me najeda in sem povsem brezvoljen. Ne zanimajo me druge, ne veseli me karkoli početi. Zgoljo razmišljam, zakaj se mi je to zgodilo. Trudim se, da bi bil navzven neprizadet, a mi to ne gre, saj me vse skupaj preveč najeda. Sem včeraj bil zunaj z družbo, tudi ona je bila poleg. Sem ter tja sem jo malce opazoval in sam pri sebi vzdihoval, zakaj ne morem prodreti do nje, zakaj me ne ljubi. V toliko stvareh sva si podobna, marsikdaj misliva enako, o marsikateri stvari imava enako mnenje, še sama mi je rekla, da sva očitno sorodni duši. Pa vendar. Ko sem jo videl, kako se pogovarja in druži z drugimi fanti, sem razmišljal, kam bi pobegnil. Pa še tako romantično glasbo so vrteli. In sem pobegnil. Šel sem, ne da bi komurkoli kaj rekel, pobegnil sem pred vsemi, a sam pred sabo nisem mogel.
Za točilnim pultom sem žulil svojo pijačo in opazoval ljudi okoli sebe. Bili so srečni, vsaj tisti hip. Ko se malo pozabil na vse skupaj, sem postal boljše volje. V kotu sem zagledal, kako se poljublja par, po stropu je bilo polno srčkov in zopet sem se spomnil tiste praznine, spet sem vedel, da bom na Valentinovo sam, da bom na morju zopet sam. Sem si dopovedoval, da bom že našel drugo dekle, ki mi bo ljubilo in jo bom ljubil jaz, a kaj ko to ne bo ona. Jaz pa si želim nje, njene živahnosti, zapeljivega pogleda, sproščenih misli, želim si njenega objema, njenega poljuba. Vendar tega ne bom deležen, vsaj ne tistega pravega, iz ljubezni. Me je ob pogledu nanjo vedno prevzelo tisto lažno upanje, da morda ... morda pa le bo. Upanje je rešilna bilka, a kaj, če je ta bilka kopriva in te prav močno opeče s svojo kislino. To je prazno upanje, ki ne potolaži ničesar, le še bolj te pahne v žalost. Upati v drugo ljubezen, v drugo dekle bi bilo rešilno, a kaj, ko se tega upanja ne oklenem, ker ga ne uspem najti.
Že zgodaj sem si predstavljal, da je moja ljubezen do nje kot neskončni prosti pad, ki ti dvigne raven adrenalina. Na poti pa so različne ovire v obliki betonskih klad. In na eni izmed takih klad sem se popolnoma raztreščil. Sedaj pa moram skupaj zbrati vse svoje dele, ki ležijo daleč naokoli. In dokler jih bom pobiral, toliko časa nje ne bom prebolel. In če ne bom našel vsega ... če ne bom našel svojega srca, bom za vedno nesrečno zaljubljen v svojo prvo pravo ljubezen. Prva ljubezen je najslajša, obenem pa tudi najkrutejša saj je prva in se učimo, ker šele spoznavamo, kaj to ljubezen sploh je. Če pa prva ljubezen uspe in tako postane tudi zadnja, pa je potem to najlepši cvet na velikem polju ljubezni. In le redkim je uspelo ta cvet vzgojiti. Meni ga ni in mi ga ne bo uspelo. In sedaj se sprašujem, kaj mi je namenila usoda, kdaj bom spoznal ljubezen svojega življenja in se obenem s strahom sprašujem, ali ni morda moja usoda takšna, da bom vedno hrepenel po dekletu, ki me bo zavračalo, ki se ne bo zmenilo zame in zaradi katerega bom vedno trpel.
Moje srce je strto. Počasi ga sestavljam. Kako dolgo ga bom sestavljal, je odvisno od tega na kako drobne delce se je razletelo. Tega ne vem. Morda je razpadlo samo na nekaj delov in ga bom sestavil v celoto čez nekaj dni, lahko pa je strto v sončni prah in bom v večnost iskal posamezne drobcene delce. Kakorkoli že, takšno, kot je bilo ne bo nikoli več. Tudi kozarec, ki se je razbil, ni mogoče tako popraviti, da se ne bi videlo razpok. In srce je kot krhek kristalni kozarec, s katerim je treba ravnati zelo previdno.
Življenje gre dalje in jaz z njim. Prej ko slej bom vse skupaj povsem prebolel in mi bodo ostali lepi spomini. Zavrtel si bom Adijevo zgoščenko in se skupaj z njim spraševal, kje je tista punca ki mi je namenjena. Šel bom med ljudi, se poskusil zabavati, zakopal se bom v delo in naredil marsikaj, morda bom že prav kmalu spoznal novo ljubezen, morda pa se bom le usedel na kavč in točil solze. In z njimi bo šlo iz mene vse hudo. Vse tisto, kar me muči, vse trpljenje, ki ga nosim v sebi. In če je tega trpljenja veliko, bom pretočil veliko solz.
Nihče me ne zna potolažiti, nihče me ne posluša, nihče ni takšen pravi, ki bi se mu lahko izpovedal in bi me potolažil in jadikoval skupaj z menoj. Včasih sem še bolj osamljen, kot bi si kdorkoli mislil. Pa saj prijateljev je dovolj za zvečer, za debato. A takega, ki bi mu lahko brez zadržkov zaupal vse, ni. Ali pa ga morda jaz ne vidim. Saj so, a vsakdo je z nečim obremenjen, vsakdo nekaj pričakuje a pravilno poslušati me ne zna nihče. Zato se spopadam sam s seboj, sam bijem boj, kateremu ne vidim konca, večni boj, ki me izčrpava. Izčrpava me, kot izčrpava koruzno polje zemljo.
Včasih bi najraje pobegnil pred celim svetom, pred seboj, pred težavami. A vem, da se tako ne bo rešilo prav nič. Zato pa se umaknem, se odpočijem, si zacelim rane, naostrim orožje in se vrnem v večno bitko z življenjem, s težavami. In na koncu tega predora vidim luč, ki me vabi in pričakuje. Ko jo bom dosegel, bo vse drugače. Vse se bo spremenilo, življenje bo lepše, polno radosti in veselja. Samo do takrat je treba zdržati in si tekom poti nabrati čimveč prijateljev, spoznati čimveč lepega, se veseliti malenkosti in uživati v danem trenutku.
Saj vem, da me bo minilo, saj vem, da se bom zaljubil v drugo dekle, saj vem, da je življenje lepo, saj vem, da za dežjem vedno posije sonce, vem pa tudi, da so v življenju padci. Nekdo je napisal, da ko si na pol poti navzgor si vedno tudi na pol poti navzdol. Višje kot si, bolj boleč je padec. Se vprašam, kako bi šele bilo, če bi najina zveza prešla na kakšno višjo stopnjo. Če že sedaj tako močno trpim, če me že sedaj močno trga v notranjosti, kaj bi šele bilo potem. Čustveni porazi so zame očitno zelo obremenjujoči in jih težko prenašam. A vsak poraz je malenkost lažji in vsak naslednji poraz je lažje prenesti. Človek se v neki meri navadi izgubljati. Če preveč izgubljaš, otopiš, čustva ti zamrejo in le stežka ti jih kdo vzbudi. A tisti, ki ti jih uspe, je zlata vreden. Če ti takšen človek prečka pot, ga objameš in ga ne spustiš več iz svojega življenja. Napravi ti nekaj lepega in ti vrne čustva. In ljubiti dekle je čustvo, ki ti da neizmerno moč ustvarjanja, sposobnost razveseljevanja ljubljenega človeka.
Zato pa bom stopil v jutrišnji dan, z izkušnjo več in ga čim bolj temeljito izkoristiti v vseh pogledih, še posebej pa v ljubezni. Ljubezen podkrepi domišljijo in da neko neverjetno moč, ki domišljijski svet napravi realen.
Slika: Fantasy Art 3D Wallpapers: digital art pictures 3D artists gallery, free computer desktop backgrounds.
Nebo je turobno in sivo. Težke oblačne gmote so pridrvele zjutraj in prekrile modro nebo. Veselo sonce nas je grelo le kratek čas. Oblaki se med seboj prepletajo in še tako buden opazovalec ne razloči mej med njimi. Vse je eno. Enolično in turobno.
