Prehitevanje

Okoli mene zamolkel zvok predenja velike dizelske mačke tam spredaj. Slišim šum vetra tam zunaj. Slišim ropot gum tam spodaj. Mimo mene drvijo hiše, drevesa, polja. Trdno držim volan v rokah in gledam daleč naprej. Na steklu je nekaj sledi žuželk, ki niso preživele trka s trdo površino in so žalostno končale svoje življenje kot nerazpoznavni zmazek hitina in notranjih organov.

Gladek usnjen volanski obroč lepo sede v roke. Velik srebrni napis na modri podlagi, ki kraljuje na osrednjem delu kamor je obroč vpet s srebrnimi prečkami, daje jasno vedeti poreklo drveče srebrne puščice. Na desni strani, na sredini, je velika srebrna plošča. Na njej so veliki okrogli gumbi za uravnavanje temperature notranjega okolja. Srebrna plošča bi bila sama po sebi dolgočasna, vendar pa se lepo ujema s črno notranjostjo, in jo iz mrtvaške pustosti spremeni v privlačno a strogo lepoto. Zgoraj na sredini je nenavadna eliptična ura, ki kraljuje prostoru in je ni mogoče spregledati.

V daljavi zagledam rdečo gmoto, ki se ji hitro približujem. Premika se počasi, kot težko otovorjen konj, ki je tik pred tem, da izdihne. Popustim desno nogo in predenje spremeni intonacijo. Oba kazalca se počasi spuščata. Hitrost se zmanjšuje. Ne morem mimo. Ne vidim dovolj naprej, črta je polna. Z desno roko sežem po ročki na sredini ob sedežu. Z občutkom jo primem. Levo nogo premaknem na pedalo in odločno pritisnem. Roko premaknem nazaj, malce v levo in še enkrat nazaj. Ročica voljno zamenja položaj. Z desno nogo nežno pritisnem pedalo in kazalec obratomera poskoči. Dizel spredaj se nejevoljno oglasi. Spustim levo nogo in nejevolja izgine.

Gledam rdečo gmoto pred seboj. Počasi gre. Ponovno premaknem ročico, tokrat le naprej. Vozim z enako hitrostjo kot gmota pred menoj. Počasi. Po polžje. Bela črta levo spredaj je neprekinjena.

Čakam.

Nenadoma se pogled naprej odpre in bela črta postane za kratek čas prekinjena.

Zdaj ali nikoli!

Leva noga pritisne pedalo, desna roka prime ročico in jo hitro premakne nazaj, levo in nazaj. Hiter pogled na notranje ogledalo. Nikogar ni. Desna noga nežno pritisne pedalo, na katerem je počivala, kazalec obratomera poskoči, dizel se oglasi. Leva noga spusti pedalo. Hiter pogled v levo zunanje ogledalo. Pot je prosta. Desna noga odločno pritisne pedalo do tal, roki zavrtita volan v levo. V izgorevalne komore brizga več nafte, ekspolozije so močnejše, osi se hitreje vrtijo, olje intenzivneje škropi po ležajih. Turbina se vrti hitreje in hitreje. Sprednji del se močno dvigne in na volanskem obroču se čutijo vibracije močnega dizla, ki kaže vedno več in več moči. Kazalec obratomerja drvi navzgor: dva tisoč, dva tisoč petsto, tri tisoč. Volan začne vibrirati v pesmi batov, ki divje potujejo gor in dol, zvok postaja vedno močnejši. Tri tisoč petsto. Stekla, stene in plastika drhti. Štiri tisoč. Roka seže proti tresoči se prestavni ročici. Štiri tisoč petsto. Vseh 130 konjev tam spredaj rjove od moči, vse vibrira v ritmu njihove pesmi.

Rdeča gmota ostane zadaj.

Leva noga pritisne pedalo, istočasno pa desna popusti. Sprednji del se spusti, kazalec obratomera zgrmi navzdol. Konji se umirijo in dizel utihne. Desna roka seže po ročici in jo premakne navzgor, desno in navzdol. Leva noga popusti pedalo in kazalec obratomera rahlo poskoči.

Okoli mene zamolkel zvok predenja velike dizelske mačke tam spredaj. Slišim šum vetra, ki nastaja zunaj. Slišim ropot gum tam spodaj. Počasna rdeča gmota je daleč za menoj v črnem oblaku saj, edinem znaku, da je šla mimo podivjana dizelska mačka.

Srebrna puščica suvereno drvi mimo hiš, dreves in polj.

Fotogarfija: Krtek