Še pred sončnim vzhodom bom prevozil 150 kilometrov

Glavo mi polni mešanica ropota gum, ki nastaja pri veliki hitrosti po grobem asfaltu, pišu zraka, ki se zaletava v ogledali na obeh bokih in enakomerno drdranje velikega dizla pred menoj. Držim volanski obroč in z njim usmerjam pot po neskončni sivi preprogi.

Še pred sončnim vzhodom bom prevozil 150 kilometrov.

Zvezde na nebu se počasi poslavljajo in v daljavi se rišejo prve barve sončnega vzhoda. Bledo svetlikanje napoveduje nov dan v deželi. Še v trdi temi sem sedel v hladen avtomobil, ga pognal in se odpravil na dolgo pot.

Mimo mene bežijo vasi, zaselki in mesta. Ljudje mirno spijo, le najbolj zgodnji se šele počasi prebujajo v nov dan. V oknu hiše ob cesti se prižge luč in izgine nekje v daljavi. Hiše so le majhen madež v kotičku očesa, ko pri visoki hitrosti drvim mimo njih.

Prehitevam bele kombije. Njihovi vozniki zaspano srebajo kavo, da bi se zbudili in pospešili proti svojemu cilju. Brezimni vozniki tovornjakov sklenjeno vozijo drug za drugim in strmijo v gmoto pred seboj ne meneč se za okolico.

Tuneli, spust, nekaj ravnine in prebujajoči se Maribor so mimo mene, ne da bi to opazil. Kolesa se vrtijo in karoserija zadrhti ob vsaki neravnini, razpoki v sivem asfaltu. Čutim premikanje batov v motorju, čutim vsako eksplozijo mešanice zraka in nafte, čutim, kako se vrtijo osi, čutim kako se odpirajo in zapirajo ventili, čutim vrtenje zobnikov v menjalniku. Sem eno z avtomobilom, sem avtomobil na sivi neskončni cesti.

Pred menoj počasni tovornjak počasi prehiteva še počasnejšega. Upočasnjujoč se jima približam. Hitrost se zmanjša in svet okoli mene se umiri. Motor prede kot zadovoljna mačka, piš vetra se izgubi in ropot gum se preoblikuje v tiho šumenje. Nepremično gledam v rdeče luči pred seboj. Čas se razpotegne v neskončnost.

Z desnim rumenim smernikom gmota pred menoj nakaže namero, da se bo umaknila. Počasi, kot lenivec, se umakne in mi sprosti pot. Z desno nogo pritisnem do dna. Ne zgodi se nič. Elektronika potrebuje nekaj neskončnih trenutkov, da prepozna moj ukaz in pripravi vse sisteme na izvedbo. Nenadoma se zbudi menjalnik in prestavi dve prestavi nižje. S kotičkom očesa opazim, kako kazalec na obratomeru poskoči za nekaj tisočakov in motor pred menoj zarjove, kot podivjana mačka v napadu. Sprednji del se dvigne in hitrost začne silovito naraščati. Za nekaj trenutkov mačka zajame sapo, ko se elektronika odloči, da je treba prestaviti nato pa ponovno zarjove in poskoči. Ko dosežem potovalno hitrost popustim z nogo in vse se umiri. Sliši se enakomeren piš vetra, drdranje gum in predenje motorja. Tovornjaka sta ostala nekje zadaj.

Prevozil sem več kot 150 kilometrov in moja pot se nadaljuje.

Velika oranžna krogla se dviga iznad rahlo zamegljene daljave, v kateri se izgublja siva cesta. Pozno pomladansko sonce začne prebujati deželo. Opazujem tople barve in se sprašujem o cilju. Je še daleč?

Dobro jutro!