Čez nekaj ur se bo vlak ustavil na domači postaji. Stopil bom skozi ozka vrata vagona z majhnih kovčkom v roki. Ozrl se bom po peronu in zagledal starega očeta, ki mi bo z nasmeškom na obrazu mahal. Prišel bom do njega in ga objel. Objel ga bom z rokami in s svojim srcem. Že dolgo ga nisem vedel, predolgo. Vprašal ga bom, kje je mama in odgovoril mi bo, da me doma čaka, ker peče makovo potico. Tisto makovo potico, ki sem jo kot otrok tako rad jedel za praznike. Oče bo želel nesti moj kovček, pa mu ne bom pustil. Čas je na njegovem telesu pustil brazgotine in čeprav, bo želel nesti kovček, bi to zanj bil nepotreben napor. V življenju se je dovolj namučil, zato bom jaz nesel kovček.
Prispela bova do avtomobila in kovček bom odložil v prtljažnik, ki ga bo oče odprl. Prisedel bom na sovoznikov sedež. Oče bo zagnal motor in počasi se bova odpeljala po glavni ulici našega malega mesta. Skozi okno bom opazoval trgovine. Spomnil se bom Mojce, moje prve ljubezni, ko se bova peljala mimo majhnega parka, kjer sva se prvič poljubila. Spomnil se bom babice, ko se bova peljala mimo majhne trgovine s sadjem in zelenjavo, kamor sva hodila po nakupih. Prijazna prodajalka pa mi je skoraj vsakič dala za seboj še kakšen sadež: sladko mandarino, zrelo hruško ali pa pest češenj. Peljala se bova mimo šole, kjer sem doživel veliko lepega pa tudi kakšno razočaranje. Spomnil se bom učiteljice Marine, ki je mene in moje sošolce učila petja. Če je bil lep spomladanski dan, smo šli na šolski vrt, kjer smo se pridružili pticam in njihovemu petju.
Na koncu glavne ulice bova zavila levo pri gasilskem domu in se peljala mimo sosedov. Pomahali mi bodo in jaz jim bom pomahal v pozdrav. Dolgo jih nisem videl. Na koncu ulice je naša hiša, ostarela dama. Oče bo počasi zapeljal na peščeno dvorišče, na kratko pohupal in ustavil. Stopil bom iz avtomobila. Odprla se bodo vrata hiše in zagledal bom mamo. Stekel bom k njej in jo objel. V uho ji bom zašepetal »Mami, jaz te imam tako rad.« In utrla se ji bo solza. Tej bo sledila še ena in še ena. Ne bom je spustil. Začutil bom, kako sem jo pogrešal, kako sem pogrešal njen topli materinski objem. Iz hiše bo zadišalo po sveže pečeni makovi potici. Srce mi bo zaigralo. In mami bom rekel: »Hvala mami.« Počasi bom popustil objem in mami bo začela spraševati, kako sem potoval, medtem ko si bo brisala solze. Spraševala bo, ali sem lačen ali žejen. Odvrnil ji bom da si želim njene makove potice.
Odšel bom do prtljažnika avtomobila in iz njega vzel kovček, ki ga bom odložil v veži. Sprehodil se bom po hodniku do kuhinje. Mama bo rezala sveže pečeno potico in v nosu me bo žgečkal njen prijetno domači vonj. Oče bo rekel, da pojdimo na vrt, da bom povedal kako živim v daljnem mestu. Stopil bom skozi odprta vrata na vrt.
Zelena trava me bo vabila, da bi legel nanjo, kot sem to počel, ko sem bil majhen. Slišal bom žvrgolenje ptic in šumenje listja velike stare češnje v lahnem vetrcu. Sedel bom za veliko leseno mizo pod češnjo. Oče bo prinesel štefan vina in tri kozarce, mami pa sveže pečeno makovo potico. Vzel bom kos potice, ga nesel proti ustom in zagrizel vanj. Njen okus bo najprej preplavil moja usta, potem pa še moje možgane. In z mislimi se bom za nekaj trenutkov vrnil v otroštvo, ko sem z velikim veseljem opazoval mamo pri pripravi makove potice in komaj čakal, da je bila pečena.
Iz sanjarjenja me predrami oddaljeni zvok krivečega se železa in pokajočega lesa. Postaja vedno glasnejši. Skušam vstati, da bi odprl okno in pogleda kaj se dogaja, pa me nenadni sunek vrže v sedež nasproti. Drdranje koles preneha, ko se ves kupe dvigne v zrak in skozi okno zagledam sivi pesek ob tračnicah, ki je vedno bližje. Še enkrat pomežiknem z vekami, preden mi pogled zalije rdeča kri. Preplavi me vonj po domači potici in zagledam mamo in očeta, ki se mi toplo smehljata.
