Nocoj spet s prijatelji praznujem novo leto. Stara družba je včasih praznovala na planini, zdaj, ko smo vsi nekoliko starejši, pa v dolini. Udobje in drugačno življenje nas zadržujeta v dolini, planinsko kočo pa prepuščamo mlajšim, ki imajo pred seboj še veliko več življenja kot mi.
Ko s starimi prijatelji trkamo s čašami napolnjenimi z zlatim penečim se vinom, si želimo vse najlepše v novem letu, veliko zdravja, uspehov in ljubezni. Izpete želje, ki pa so sestavni deli vsakega silvestrovanja. Sledi še nakazan poljub na lice ali stisk roke in smo v novem letu. Edino kar se spreminja, smo mi. Vsako leto smo nekoliko starejši. Na glavi je kakšen siv las več, okoli oči se pojavi nova gubica. Pa tudi poslovimo se vsako leto nekoliko prej. Pred leti smo brez težav zdržali do sedmih zjutraj, sedaj se nam začnejo okoli druge ure zjutraj že zapirati težke veke.
Vsako leto sem v isti družbi in vsako leto si tu tudi ti. Na skrivaj te imam rad, a vem, da ljubiti te ne smem. Ko pride polnoč, ko začnemo trkati s kozarci, se razveselim tvojega pogleda, tvojega nasmeha, nežnega dotika, vonja po tvojem parfumu, ki ga že leta nisi spremenila, in seveda tistega kratkega novoletnega poljuba, ki mi ga vsako leto nameniš. Takrat mi vzdrhti telo in zapoje srce. Počutim se srečnega. Za nekaj trenutkov te lahko ljubim.
In ko se poljub konča, ko se oddaljiva drug od drugega in ko te še enkrat pogledam v tvoje pravljično modre oči, vem, da jutri boš počela kdo ve kaj, a slutila ne boš ničesar. Jaz pa bom ta poljub zakopal v svoje srce, kjer me bo grel vse do konca leta. In ko bo odbila polnoč, ko bomo spet trkali s kozarci, tokrat leto dni starejši, se bom razveselil tvojega pogleda, nasmeha in poljuba.
