Ljubezensko pismo - poslovilno

Draga Sara!

Ko se ozrem nazaj na vsa ta leta, ki sva jih preživela skupaj, se zavem, da jih ni bilo tako malo. Z najino ljubeznijo sva veliko dosegla. Ustvarila sva lep dom, dva čudovita otroka, množico skupnih prijateljev. Živela sva kot v pravljici. Vendar, kot si sama poudarila ob najinem zadnjem srečanju, vsaka pravljica se enkrat konča. Tudi najina se je. Srečno? Tragično? Ne eno, ne drugo. Zgolj končala se je. Najini poti sta se razšli. Ne čisto povsem, saj naju bosta najina otroka vedno povezovala, pa naj to hočeva ali ne, vendar dovolj, da med nama ni več ljubezni. Tako pač je in to morava oba sprejeti. Za ostalo bodo poskrbeli odvetniki.

Najina zgodba se je končala. In kakšna je bila! Polna strasti, preobratov, nepredvidenih dogodkov. A že od samega začetka, naju je družila ljubezen. Dva ducata let. Si predstavljaš! Dva ducata let! Zadnje leto ni bilo več ljubezni med nama. Izgubila se je. Sva se je naveličala? Morda. Morda pa sva se le preveč postarala, da bi lahko še dojemala ljubezen v njeni popolni čistosti in se je od naju preprosto poslovila. Brez ljubezni, pa nisva mogla več živeti skupaj. In sva šla vsak svojo pot. Takšno je življenje. Ne obžalujem niti enega dne, ki sem ga preživel s teboj in, če bi moral še enkrat skozi vseh teh najinih štiriindvajset let, bi jih ponovno preživel s teboj.

Bilo nama je lepo. In naj tako ostane tudi v najinih spominih. Sedaj greva vsak svojo pot. Pred seboj imava še kar nekaj let življenja in prav je, da jih oba izkoristiva po svojih najboljših močeh. Ne obžaluj ničesar, ne jokaj za minulimi časi. Pojdi naprej. Jutri je še en dan. Jaz bom šel naprej. Bom pa do konca svojih dni negoval spomine na najine skupne dni, na dneve najine ljubezni.

Draga Sara, to je zadnje pismo, ki ti ga pišem. Nimam več idej za pisma, ki bi ti prinašala radost in veselje. Vsa nadaljnja bi bila le grenka.

Fotografija: Krtek.

Več ljubezenskih pisem >>