Jeseni se narava odene s toplimi barvami. Listje dreves v gozdovih spremeni barvo iz temno zelene v nežne odtenke rumene, ki se počasi prelevjo v težko, a toplo rdečo barvo in se zaključijo z rjavo. Na travnikih cvetijo le še redke rastline in pokošena trava ne raste več. Na mestih, kjer kosci niso opravili svojega dela, pa visoke travne bilke postajajo oker barve. Na polju čakajo kmeta še zadnji pridelki. Tukaj je še stoječa koruza, tam se smehljajo velike rumene buče. Jutranje meglice se vijejo po poljih. Pokrajino napravijo rahlo skrivnostno, saj zakrivajo pogled v daljavo. In tako sprehajalec le počasi odkriva svojo pot.Jesen je kot večer. Vir neizmerne romantike in obenem čas pred spanjem. Najlepše stvari se dogajajo zvečer. Zaljubljenci šepetajo najlepše skrivnosti, družbe ob dobri kapljici in dišečemu kostanju razpredajo najbolj zanimive teorije o življenju in na sploh vsem. Je čas obsežnih pogovorov, ki so od začetka mirni, se razplamtijo v burno debato, nato pa postajajo tišji in tišji, dokler povsem ne zamrejo.
2 komentarja:
Ne maram jeseni ... Ne vem zakaj, a zdi se mi, da se takrat vse ustavi pred zimo ... vse počasi ugaša.
Od nekdaj mi ne ustreza, kljub vsej svoji barvitosti. Morda predvsem zato, ker prihod jeseni pomeni, da se poletje končuje ... In, če bi bilo po moje, bi se 12 mesecev kopali le v sončnih žarkih :-)
S takim zanosom in lepoto, s katero zna umirati narava pred zimo, je lepo povedano, da je smrt sestavni del življenja. Nič žalostna, le zagotavljanje nadaljevanja.
Objavite komentar