Nasveti za boljše življenje

V roke mi je prišla zanimiva knjiga nemškega psihiatra in psihologa prof. dr. Manfreda Spitzerja z naslovom Digitalna demenca. V njej na zelo izzivalen način utemeljuje, zakaj našim možganom, predvsem pa možganom otrok škoduje uporab sodobnih naprav z zasloni (TV, tablice, pametni mobilni telefoni), internet in igranje video iger. Njegove teze so zelo radikalne in so sprožile burno debato.

V vsebino knjige se na tem mestu ne bom spuščal, kogar zanima, naj si jo kupi ali izposodi in prebere. Je pa knjigo zaključil z, po mojem mnenju, zelo dobrimi nasveti za boljše življenje, ki jih tu delno povzemam in delno dopolnjujem z lastnimi izkušnjami in mnenjem.

1. Prehranjujte se zdravo. Jejte zelenjavo, sadje, občasno košček čokolade (temne), meso in ribe. Prehrana naj bo uravnotežena. Občasno spijte kozarec rdečega vina.

2. Vsak dan se gibajte vsaj pol ure. Že tek do trgovine in nazaj lahko zelo izboljša počutje. Če pa se lahko odpravite v gozd, kjer uživate v senci velikih dreves, pa bo izkušnja še boljša.

3. Čim manj tuhtajte in se v mislih ukvarjajte s preteklostjo. Zavestno skušajte svojo pozornost usmeriti v tukaj in zdaj. Srečnejši boste.

4. Ne postavljajte si previsokih zahtev. Lotevajte se stvari, ki so izvedljive. Nagnjeni smo k temu, da si postavljamo previsoke zahteve. Ko nam spodleti, smo nesrečni zaradi neuspeha.

5. Pomagajte drugim. Številne raziskave so pokazale, da je pomaganje drugim zdravilno za tistega, ki pomaga. Pazite le, da vas ljudje ne bodo izkoriščali.

6. Denar ne dela človeka srečnega ne zdravega. Misel na denar povečuje skopost in osamljenost. Denar trošite za potovanja, dogodke in učenje, ne pa za stvari. Stvari se postarajo, propadajo in nam jemljejo prostor. Postanejo nam breme. Dogodke in potovanja pa ohranjamo v spominu in dlje je od njih, lepši se nam zdijo. Postanejo del nas.

7. Občasno zavestno poslušajte glasbo. Glasba zmanjšuje strah in povečuje srečo. Poslušajte jo skoncentrirano, da boste iz nje pridobili največ.

8. Pojte. Prepevanje je zdravo. Pojte v avtu med vožnjo na glasbo, ki jo poslušate. Nihče vas ne bo slišal in se iz vas norčeval. Ali pa pojte, ko ste sami doma.

9. Smehljajte se. Smeh vas dela srečne. Smejte se, četudi ste nesrečni. Postali boste srečni. Smejte se iz srca. Narejeni smeh ne pomaga.

10. Aktivno premagujte ovire, s katerimi se srečujete. Bodite aktivni. Na goro pojdite peš, ne z žičnico ali avtomobilom. Vaše zadovoljstvo bo večje, opazili boste več.

11. Poenostavite si življenje.

12. Družite se. Vsega, kar nas dela srečne, se hitro navadimo in nismo več tako srečni. Izjema je druženje z drugimi ljudmi.

13. Preživljajte čas v naravi. V gozdu, na travniku, na obali, v planinah,... Pogled na zelenje povečuje srečo.

14. Izogibajte se televiziji, internetu, tablicam in pametnim telefonom. Te naprave delajo ljudi debele, neumne, agresivne, osamljene, bolne in nesrečne. Uporabljajte jih kot orodje za delo, branje, ustvarjanje, ne pa za zapravljanje časa in igro.

Zakaj živeti?

Od leta 2011 sem objavil več zgodb in drugih zapisov, ki so imeli precej črno tematiko. Pri tem bi morda izpostavil Nočni obisk, ki neposredno opisuje samomor in zadnjo objavljeno zgodbo Jutranji preobrat, ki ravno tako opisuje poskus samomora. Tudi nekaj drugih zapisov se bolj ali manj spogleduje neposredno s tematiko samomorov. Ne tako dolgo nazaj me je ena prijateljica, sicer redna bralka bloga, vprašala, če je z menoj vse tako kot mora biti. Začelo jo je skrbeti, kaj se dogaja z menoj.

Živim v izredno burnem obdobju. Podrlo se mi je življenje in moram ga postaviti na novo, pri tem pa se srečujem s strahovi preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Posledično je domišljija vse prepogosto preveč črna, kar se kaže skozi besedila, ki sem jih ustvaril. A kljub temu pa je življenje prelepo, da bi se mu človek odpovedal.

Zakaj živeti? Vsekakor ni vredno živeti za prepire, za pomanjkanje, za zatiranje, za žalost, za bolezen. Tudi ni vredno živeti za denar, za uspeh, za kariero, za druge ljudi. Nikar me ne razumite narobe. Vse to je bolj ali manj pomembno, vendar denar, uspeh in kariero si ustvarimo sami. Tudi sami se odločimo, ali bomo delali za druge ljudi ali pa bomo delali zgolj zase. Je vredno živeti za družino in prijatelje? Če si ustvarimo, družino nam lahko pomeni vse. In prav je tako. Vendar pa, starši so z nami, dokler so živi, otroci so z nami, dokler smo živi. Po smrti ostane kupček spominov, ki počasi zbledijo. Prijatelji pridejo in gredo. Le redki ostanejo. Ob koncu dneva vedno, ne glede na to, ali imaš družico ali ne, ostaneš sam. Tik preden zaspiš, ni nikogar s teboj. Si sam s svojimi mislimi. Vse drugo je tisti hip nepomembno. In tako je sicer v življenju. Na koncu smo vedno sami. Sami sprejemamo odločitve, sami smo odgovorni za svoja dejanja. Vedno in povsod.

In zakaj je potem vredno živeti, če to niso materialne dobrine, uspeh in drugi ljudje? Živeti je smiselno za drobne stvari, ki jih običajno ne opazimo. Ne opazimo jih, ker so preveč vsakdanje.

Občutek zraka, ki ga čutim vsakič, ko se gibljem. Ni treba da grem hitro. Dovolj je, da sem med hojo pozoren na občutenja na obrazu. Molekule zraka zadevajo ob kožo in čutim nežno božanje. Le zavedati se ga moram.

Ko zapremo oči in počasi globoko vdihnem, začutim vsa pljuča. Za nekaj trenutkov se zavem celotnega telesa od mezinca na nogah do kože na vrhu lobanje. Čutim organe, čutim celice, čutim, da sem živ.

Na sprehodu opazujem oblake na nebu. So kot velike beli kupi smetane, ki neslišno potujejo po nebu nad planinami, ki se raztezajo v daljavi. So del neskončnega cikla na našem planetu, katerega čisto majhen delček sem tudi jaz. Zavem se, kako sem majhen, kako sem nepomemben, a mi je dano, da lahko opazujem to igro narave.

Poleti ležim v gorski trati po naporni hoji. Okoli mene travne bilke plešejo na melodijo vetra, ki se podi preko pobočja. Slišati je le šumenje in občasno brnenje mimoletečega čmrlja. Vse skrbi in težave so nekje daleč v dolini in nepomembne. Napajam se iz sonca, vetra, trave in drugega, medtem ko povsem brez misli opazujem modro nebo nad seboj.

Pomirjujoče šumenje valov ob sončnem zahodu pomirja duha. Opazujem lesketanje sončnih žarkov na srebrni površini morja. Na nebu je mavrična simfonija barv, ki se spreminja iz minute v minuto. Je edinstvena in neponovljiva. Vsak sončni zahod je nekaj svojega, vsak je enkratna in neponovljiva predstava.

Sedenje ob kaminu, v katerem gori ogenj mi zaposli možgane. Nežno prasketanje pomirja, naključno poskakujoči plameni pa hipnotično privlačijo moj pogled. Ure in ure strmim v plamen in iščem red v popolnem kaosu.

Ko sedim v lokalu, pa naj bo to v družbi ali sam, se za nekaj trenutkov posvetim zvokom, ki se širijo po prostoru. Številni pogovori se prepletajo z žvenketom pribora, kozarcev in krožnikov v nekakšen nenavaden šum. Ne morem razbrati posameznih besed, vse je nekakšen neurejen kaos. Sem del tega kaosa. In to me navdaja z veseljem do življenja.

Včasih mi uspe napisati kaj, kar ljudje radi berejo. V veselje mi je, ko mi to povedo. Prevzame me občutek zadovoljstva, ki mi daje veselje do življenja. V takšnih trenutkih vem, da moje življenje le ni povsem izgubljeno.

Še nekaj razlogov, zakaj živeti: smeh majhnega otroka, pogled iz letala, ki je visoko nad oblaki, bučanje slapu, predenje mačke, ki jo božaš, strasten poljub, ...

Ko spim, ne razmišljam

S soljudmi se pogovarjam le zato, ker se bojim biti sam s seboj.
Ko spim, ne razmišljam. Sem pomirjen.
Ko sem zbujen, sem nič. Ničesar ne čutim razen strahu in obžalovanja.

(Anonimni)

Življenje je kot plovba po morju. Vsak krmari svojo barko po bolj ali manj velikih valovih. Včasih plujemo po orkanskih valovih, drugič je morje gladko kot olje. Ne ena, ne druga skrajnost nista prijetni. Na oljnatem morju je dolgočasno. Barka se leno premika v rahli sapici ali pa celo miruje. V razburkanem morju je naporno in nevarno. Barko zalivajo veliki valovi in krmar se mora močno truditi, da jo obdrži na gladini.

Morje in barka sta prispodoba za življenje. Vsakdo ima svoje življenje, ki je takšno kot ga vodi, je takšno, kot morje po katerem vodi barko krmar.

Sprehajam se po mestu in opazujem ljudi, ki jih srečujem. Nekateri so veseli, drugi so otožni, tretji zdolgočaseni. Tu in tam srečam človeka, v katerem vidim nekaj drugega: strah in obžalovanje. Vsako jutro me pozdravi v ogledalu. Strah ga je pred prihodnostjo in obžaluje svojo preteklost.

Naša življenja oblikujejo dejanja in dogodki iz preteklosti. V preteklosti se je oblikovala naša osebnost in spomini, ki nas tvorijo. Prihodnost je povsem odprta in jo lahko usmerjamo, kakor želimo. A kako naj jo usmerjamo tako, kot želimo, če smo obremenjeni z dejanji in dogodki iz preteklosti? Izoblikujemo želje. Želimo živeti življenje, ki smo si ga ustvarili v naši glavi. Želje se ne uresničijo, ker smo le droben nepomemben kamenček v mozaiku preteklosti, sedanjosti in prihodnosti začinjene z željami in potrebami drugih.

Večina ljudi se uspe prilagoditi. Živijo življenje, ki jim je dano, ga zajemajo z veliko žlico in so bolj ali manj srečni. Vsaj mislijo tako. In potem so tu nekateri – manjšina, – ki se v tem ne znajdejo. Preobremenjeni z neizpolnjenimi željami iz preteklosti in s strahom za prihodnost padejo v spiralo, ki jih vleče v brezno pogube. Njihovi klici na pomoč se izgubljajo v šumu vsakdanjega življenja. Nihče si ne vzame tistega trenutka, ki je potreben za prepoznavo klica na pomoč. Nihče nima potrebe pomagati.

Nekega večera takšen nesrečnež, ki je izgubil upanje, da se bo našel nekdo, ki mu bo ponudil roko in ga potegnil iz brezna, kamor drsi, obsedi osamljen doma v zavetju teme. Po licih mu začnejo teči solze in tečejo in tečejo, dokler ne odteče zadnja solza.

Večer se prevesi v noč, pride nov dan. Življenje pa gre dalje.

Medtem ko pišem, čas beži

Biserno se leskeče voda v soncu, ko poskakuje po velikih kamnih in išče pot navzdol. Vedno le navzdol, nikoli navzgor. Tako kot čas. Ta gre vedno le naprej, nikoli nazaj. Lahko se ozremo v smer, iz katere prihajamo, a nikoli se ne vrnemo na izhodišče. Takšna je narava časa, takšna je narava našega življenja.

Čas se začne, ko se zaveš svojega obstoja. V tistem trenutku se začrta pot, ki kaže vedno le naprej. Vsak doživljaj, vsako občutenje vsak užitek je podrejen tej začrtani linearni poti. Marsikaj je mogoče podoživeti, vendar pa nikoli ni mogoče ponoviti doživljaja, ki se je že zgodil.

Prvega poljuba ni nikoli mogoče ponoviti. Je le en in edini. Nanj imamo lahko lepe spomine in jih radostno obujamo. A tudi spomini so v tesni povezavi s časom. Dlje, kot se oddaljimo, bolj medli so. Čas je največji sovražnik spominov. Nežno jih boža, gladi in polira, da čisto počasi bledijo. Na koncu od njih ne ostane nič.

Čas se konča s trenutkom, ko preminemo. Od takrat naprej ne zaznavamo več zaporedja dogodkov, kar je osnovna lastnost časa. Neponovljivo zaporedje dogodkov, pri čemer so pretekli dogodki znani, prihodnji pa ne. O nekaterih lahko le sklepamo z določeno verjetnostjo, da se bodo zgodili. Ali se zgodijo ali ne, je povsem odvisno od njih samih. Sam čas na to nima veliko vpliva.

Čas pa nima le slabih vplivov. Nekateri so dobri in jih z veseljem spremljamo. Takšen vpliv je npr. zorenje vina. Dlje časa, kot vino zori v sodih, boljše je (če seveda vinar obvlada svoje delo). Čas vpliva tudi na zorenje našega dojemanja sveta. Več kot preteče časa, več izkušenj imamo, bolj smo modri.

Nihče ne more ubežati času in procesom, ki so z njim povezani. Čas nas naredi bolj modre, a nas tudi postara. Popelje nas od začetka do konca, od rojstva do smrti. Sprejeti ga moramo in se mu prilagoditi.

Jutri nikoli ne pride

Always lived my life alone,
Been searching for a place called home.
I know that I've been cold as ice,
Ignored the dreams, too many lies.
Somewhere deep inside, Somewhere deep inside me,
I found ... the child I used to be
And I know that it's not too late
Never,
Too late...

(Uvod v Nessaja od Scooter.)

Vsak dan se vračam v stanovanje, ki ga imenujem dom. Odprem vrata, prižgem luč. Stanovanje je hladno, stanovanje je prazno. Vstopim v mračen dnevni prostor. Prižgem luč. Prižgem radio. Nihče me ne čaka, nikogar ni. Stopim v kuhinjo. V posodi segrejem vodo do vrelišča. Pripravim zeleni čaj, ki ga v skodelici odnesem v dnevno sobo. Sedem v fotelj. Pomirjajoča glasba prihaja iz zvočnikov. Opazujem sliko na steni. Predstavljam si, da sem del slike, da sem del čistega veselja srečne družine.

„Družina je zato, da drži skupaj. Srečna družina.“

Stanovanje je hladno. Hladen sem jaz. Bili so časi, ko sem sanjal, bili so časi, ko sem upal. Bili so časi, ko so bili pritiski prehudi. Svoje srce sem moral zapreti v srebrno kletko, da sem lahko izpolnil pričakovanj drugih. Nisem uspel. Razočaral sem ljudi, ker so bila njihova pričakovanja previsoka. In v vseh teh mučnih letih sem izgubil ključ od kletke. Srce počasi hira, upanje umira. Preveč je bilo pritiskov, preveč je bilo pričakovanj, leta pa so tekla in tekla. Lagal sem si, jutri pa bo pravi čas, jutri pa odklenem srebrno kletko. A jutri ni nikoli prišel, ključavnica je ostala nedotaknjena.

„Od tebe pričakujemo, da boš uspešen. Kaj pomeni uspešen, sprašuješ? Da izpolniš naša pričakovanja, seveda!“

Prijeten okus zelenega čaja z meto mi za hip omami zavest, da za nekaj trenutkov pozabim na osamljenost, da za nekaj trenutkov pozabim na zaklenjeno umirajoče srce. Umirajoče srce opazuje svet skozi rešetke kletke. Podira se. Vse kar so drugi pričakovali od mene, vse, kar sem ustvaril, da bi zadovoljil pričakovanj drugih, se spreminja v prah. Vse kar ostaja, je praznina. Osamljena praznina.

„Na sliki so vsi tako srečni.“

Človek ni sam. Ima prijatelje, ima sorodnike, ima sodelavce. Vsi so tu, a obenem ni nikogar. Nihče ne prisluhne žalostnim klicem zaprtega srca, nihče ne pride na pomoč. Pridejo mimo, pogledajo zaklenjeno srce, a potem gredo svojo pot. Se bo že samo rešilo iz te srebrne kletke, si mislijo. A nihče ne vidi ključa, ki ni daleč. Le pobrati ga je treba in vstaviti v ključavnico. Jaz ga ne zmorem. A če se kdo znajde v težavah, ne gre mimo zaprtega srca. Ustavi se in začne pripovedovati svoje težave. Težave, ki so povsem nepomembne, težave, ki jih je mogoče rešiti čisto enostavno. In vsak tak pogovor zareže v srce rano, da še hitreje hira.

„Znebiti se moram svojih bremen in jih preložiti nate. Meni se ne da ukvarjati z njimi, zato se daj ti.“

Globoko v meni je spomin na majhnega otroka, tistega otroka, ki se je tako rad igral z avtomobilčki in lego kockami, tistega otroka, ki je užival na domačem vrtu, tistega otroka, ki je tako rad imel očeta in mamo. V meni je spomin na tistega majhnega otroka, ki je sanjaril, da bo nekega dne srečen. Ubili so ga. Že davno. S pričakovanji. Ostal mi je le še lep spomin.

„Prevzgajamo otroke iz dobrovoljčkov v cinike – vaš šolski sistem.“

Ni prepozno. Nikoli ni prepozno! Vse se lahko spremeni. Jutri bom odklenil kletko, jutri spustim srce na prosto, jutri zaživim novo življenje. Jutri ne bom več osamljen. Jutri bom srečen!

A jutri nikoli ne pride.

Samo brez panike

Moje življenje je do pred nekaj dni potekalo bolj ali manj umirjeno. Bili so vzponi, bili so padci, bile so preizkušnje. Vse sem preživel brez večjih težav in naporov. Kdaj so nekoliko trpeli živci, drugič je bil po nepotrebnem povzdignjen glas a življenje je potekalo bolj ali manj umirjeno in povprečno prijetno.

Povprečno prijetno, ker sem imel približno polovico svojega življenja urejenega tako, kot sem si želel, druga polovica pa je bila... Beseda neurejeno ni prava beseda. Druge polovice življenja tako rekoč ni bilo. Praznina, osamljenost. Seveda mi je to kdaj pa kdaj, včasih redkeje, drugič pogosteje, povzročalo probleme. Kakšen petkov ali sobotni večer, ko sem se dolgočasil doma, me je ta praznina gnjavila. Pomagala je dobra knjiga ali film. Bili so neprijetni trenutki, a se jih je dalo brez težav prenašati, ker je bila druga polovica življenja nadpovprečno dobro urejena. Dela je bilo dovolj, odnosi s sodelavci urejeni in plačilo primerno. Glede materialne preskrbljenosti ni bilo skrbi. Do pred nekaj dni.

Najprej so se skrhali odnosi s sodelavci. V zraku je bilo čutiti neprijetno napetost. Nato je sledil šok. Vse, za kar smo delali, vse, kar smo ustvarili, se je začelo sesipati v prah. Napovedovala se je težka in nepredvidljiva prihodnost. Dela ne bo več, plačila ne bo več. Iskanje novega dela bo negotovo in dolgotrajno.

Preplavil me je strah, strah pred prihodnostjo. Poznam se toliko, da vem, da sem iznajdljiv, a v teh dnevih ne vidim nobene rešitve, ne vidim prihodnosti. Ko sem stremel v monitor prenosnega računalnika in zaključil z delom za tisti dan, me je zagrabila panika. Kaj bo jutri? Kako bom preživel. Groza je postala še toliko večja tisti trenutek, ko sem se zavedel, da se mi sesipa v prah urejeni del življenja.

Sprašujem se, kako preživeti obdobje, ko prideš domov iz službe in te ne pričaka nihče, ki bi ti bil v oporo, nihče, ki bi ti vlil upanje v jutrišnji dan. Povsod je le praznina in ostaneš le sam s seboj, s svojimi skrbmi s svojimi strahovi. Z njimi se boriš in sredi bitke, ko ne veš, v katero smer se bo prevesila, ko ne vidiš izhoda, ti nenadoma postanejo jasni občutki ljudi, ki niso zdržali in so zaključili svojo pot. Zavladal jim je neskončen strah pred prihodnostjo, ki jih je silil v neizmerno paniko. Panika in strah pa sta smrtonosna kombinacija, ki zakrije vse možne poti iz nastalega položaja.

Neskončno me je strah in ob meni ni nikogar, ki bi mi z močjo ljubezni pomagal iskati izhod. Ostaja mi le eno: zaupanje vase in v svoje sposobnosti. Tega mi ne morejo vzeti nobeni strahovi. Le panike se bojim. Panika zamegli razum in zakrije upanje. Zato si ponavljam: „samo brez panike! Samo brez panike!“

Kaj je ljubezen?

Ljubezen je čustvena navezanost in naklonjenost drugim osebam, sicer pa ta pojem lahko povezujemo tudi z dejavnostmi (npr. ljubezen do učenja), z drugimi živimi bitji (ljubezen do živali; ljubezen do narave) in z ostalimi pojmi (ljubezen do glasbe) itd. Pogledi na ljubezen se razlikujejo po verskih, filozofskih, kulturnih in drugih znanstvenih pristopih.

Wikipedia

***

Ljubezni se ne da popolnoma opisati, vsakdo jo opiše drugače. Oseba, ki je pripravljena Ljubezen sprejeti jo spozna, drugim pa je tuja. Ljubezen se le čuti. V pravi ljubezni ni greha ali trpljenja drugih ljudi zaradi Ljubezni. Prava Ljubezen je takšna, kjer nihče ne trpi.

barbi1

***

ljubézen 1. močno čustvo naklonjenosti do osebe drugega spola: vezala ju je velika ljubezen; ekspr. ljubezen gori, ugasne, se vname; izpovedati, odkriti, priznati komu ljubezen; ekspr. prisegal ji je večno ljubezen; vračati komu ljubezen; čista, globoka, goreča, prva, skrita, strastna, zvesta ljubezen; čutna in duhovna ljubezen; ekspr. sladka, vroča ljubezen; srečna ki jo ljubljena oseba vrača, nesrečna ljubezen ki je ljubljena oseba ne vrača; ljubezen do dekleta; ljubezen med možem in ženo; zakon brez ljubezni; biti prevzet od ljubezni / njuna dolga ljubezen je končana; tekmec v ljubezni / nav. ekspr.: petošolska ljubezen; platonična ljubezen brez želje po čutnih, telesnih odnosih; ljubezen na prvi pogled / poročil se je z njo iz ljubezni; storiti kaj iz ljubezni // evfem. spolno razmerje, spolni odnos: njen mož ima ljubezen z drugo žensko; pog. začela je z njim ljubezen; njegove neštevilne ljubezni / lezbična ljubezen; svobodna ljubezen skupno življenje moškega in ženske brez zakonske zveze / spolna ljubezen // ekspr. oseba, na katero se nanaša to čustvo: po dolgih letih je srečal svojo nekdanjo, prvo ljubezen; oženil se je s svojo mladostno ljubeznijo / kot nagovor kmalu se vrni, ljubezen moja 2. s prilastkom močno čustvo naklonjenosti do koga, združeno s skrbjo za njegovo korist, dobro: čutiti ljubezen do staršev; bratovska, materinska, otroška ljubezen; hčerina ljubezen do očeta; ekspr. opičja, slepa ljubezen do otrok / domovinska ljubezen; ljubezen do domovine; ljubezen do mladine / ljubezen do živali / to je storila iz ljubezni do otrok; z veliko ljubeznijo je govoril o svoji materi; vzgajal je svojega učenca z očetovsko ljubeznijo kot bi bil njegov oče 3. knjiž., ekspr. kar je posledica teh čustev: obdajala jo je ljubezen moža in otrok; izkazovati staršem ljubezen in spoštovanje 4. navadno v zvezi z do močen pozitiven odnos do česa: cenila je njegovo ljubezen do glasbe, gledališča, knjig; velika ljubezen do narave; ljubezen do poklica; ljubezen do svobode / njena ljubezen do dela je znana znano je, da rada dela; evfem. vsi poznajo njegovo ljubezen do denarja veliko željo, da bi ga pridobil, imel / ekspr.: glasba je njegova ljubezen; pipa je bila njegova največja ljubezen zelo rad je kadil pipo / z ljubeznijo obdelovati zemljo; jed je bila skromna, a pripravljena z ljubeznijo 5. raba peša dobri, prijateljski odnosi: med ljudmi ni vladala ljubezen, ampak sila; ljubezen do bližnjega, za trpeče ljudi / sosedje so živeli med seboj v ljubezni in prijateljstvu ● ekspr. kar pojedel bi jo od ljubezni ima jo zelo rad; iron. ne vem, če bosta lahko samo od ljubezni živela za življenje jima bo potrebna materialna osnova; star. vnela se je v ljubezni do njega, zanj zaljubila se je vanj; knjiž. kupljena ljubezen pri kateri je treba partnerja plačati; vznes. čas ljubezni pomlad; evfem. služabnice ljubezni vlačuge, prostitutke; ekspr. biti slep od ljubezni biti nekritičen do ljubljene osebe; šalj. ljubezen gre skozi želodec če ženska moškemu dobro kuha, je tudi njegova ljubezen trdna; za ohranitev ljubezni je potrebna materialna podlaga; ljubezen je bolezen ljubezen, zaljubljenost povzroča podobno stanje kot bolezen; ljubezen je slepa; stara ljubezen ne zarjavi; šalj. sreča v igri, nesreča v ljubezni ◊ rel. ljubezen do Boga; vera, upanje, ljubezen; vrtn. goreča ljubezen dlakava vrtna rastlina z rdečimi cveti; kalcedonijska lučca

Slovar slovenskega knjižnega jezika

***

Ljubezen je prijetno čustvo, ki ga človek čuti do drugega človeka (ali živali, predmeta, pojma, situacije, aktivnosti, ...), ki je zanj izredno pomemben in ga doživlja kot sestavni del svojega intimnega sveta. V intimnem delu sveta je človek popolnoma prilagojen, v njem je lahko takšen, kakršen v resnici je. Namen ljubezni je, da se človek poveže z ljubljeno osebo, se z njo pogovarja, z njo skupaj nekaj počne, skratka z njo živi.

Vesna Pišek, univ. dipl. psih.

***

Ljubezen naj bi bila nekaj lepega, čistega, navdušujočega ... V večini primerov je tako. Obstajajo pa redki primeri, ko ljubezen boli. Ali gre skozi želodec ali srce ... kdo ve? V vsakem primeru ni prijetno, ko ti prereže srce na pol in te postavi v situacijo, da razmišljaš ali je to znak nakopičenih ljubečih čustev, ko se ti zdi, da ti bo srce počilo ali pa gre zgolj za simptome srčnega infarkta.

Katy

***

Ljubezen je bistvo svetlobe.

M. Jarc

***

Ljubezen je, ko dva grulita v telefon vsak v svoji postelji 100 kilometrov narazen, potem pa zaspita s tistim "ooooh mmmm mmm" srečnim nasmeškom.

Marta L.

***

Ni življenja brez ljubezni. Tudi, če tega ne zaznavamo, je res. Brez ljubezni ni življenja, tako kot ga ni brez sonca. Ljubezen je sonce našega življenja.

Ljubezen je vzajemni dar dveh svobodnih bitij z vsem, kar sta – s telesom, srcem in dušo. Logika ljubezni temelji na hrepenenju po dokončnem in popolnem darovanju.

Vprašanje, kaj je ljubezen, ima veliko odgovorov. Lahko jih strnemo v tri pomene:

Eros – pomeni telesno ljubezen, ki je vedno koristoljubna. Eros išče stvari in osebe zaradi užitka in se do drugih obnaša potrošniško.

Filia – pomeni prijateljsko ljubezen, ki pogojuje. Kolikor daje, toliko želi tudi prejeti. Če ne prejme, postane njen obstoj vprašljiv. Je omejena.

Agape – ljubezen, ki ni toliko občutje srca, ampak bolj odločenost uma in volje. Je odločitev, da bomo ljubili vse ljudi, tudi tiste, ki nam niso všeč in morda tudi nas ne marajo. Daruje se brez pogojev. Veseli se, ko se razdaja. To je ljubezen, ki ne pozna in ne priznava meja. Ni usmerjena le k dobrim, in tudi slabi je ne morejo omejiti. Uresničuje se tako, da osrečuje druge. Ne pozna ne narodnostnih, ne verskih, ne spolnih meja.To je ljubezen, ki vodi v mir, ki zajema vse. Ta ljubezen ni ošabna, ni nevoščljiva, ni ponosna, temveč služi. Ta ljubezen zdravi tesnobo in zaskrbljenost. Ta ljubezen daje življenje.

Šola za življenje

***

Ljubezen je človekova prava narava, skrita je v globinah naših src, kjer potrpežljivo čaka, da jo odkrijemo in podarimo svetu. Ker je ljubezen naša prava narava, smo zares srečni le takrat, ko jo dajemo in prejemamo.

Brane Krapež

***

Ljubezen se prepoji v delih možganov, ki so obogateni z dopamini, kemikalije ki vplivajo na čustva. To področje možganov nas tudi motivira za dosežke.

Urška Bačnik

***

In nenazadnje, ko ima spolnost bolj ali manj izdelan repertoar, pa ste kljub temu zadovoljni, saj vam je jasno, da bosta na koncu oba doživela orgazem. Takrat prava ljubezen postane več kot le mit.

Katarina J.

***

Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane.

Pavel

***

Ljubezen gre skozi želodec, pravijo. Preko srca v možgane, oziroma pri nekaterih tudi preko možganov v srce. Vmes pa je še zelo neraziskana pot. Če govorimo o srcu, ne moremo mimo ljubezni.

Žiga Vavpotič

***

Komu podariš rožice, da se lubčkaš.

Filip

***

Zame je ljubezen to, da me objame in se v njegovem objemu počutim varna pred celim svetom. Ko doživim občutek, da mi v njegovem naročju nihče ne more škoditi. Varuje me pred težavami, vsemu slabemu... Ko ti reče: brez skrbi, moja si!

Ko sva enostavno objeta... in... it feels good, it feels as it should be... in tako funkcionirata v tišini, ker bi vsaka beseda uničila trenutek. Ker so v tem trenutku besede povsem nepotrebne.

Maja

***

Ljubezen ni nikoli v ednini.

Tatjana Malec

Evolucija zaključka dopustovanja

Vsak dopust se v nekem trenutku izteče. Čakajo nas vsakodnevne obveznosti in, pred tem, odhod domov. Iz sproščenega, drugačnega življenja se vrnemo v vsakodnevno rutino in se obremenimo z vsakodnevnimi težavami, ki so to zgolj zato, ker mislimo, da so.

Ko sem bi majhen, še v predšolskih časih, je odhod domov pomenil zaključek druženja s prijatelji s katerimi smo skupaj preživeli tri tedne in več. Bilo je konec celodnevnega življenja na prostem, ki ga je omogočalo kampiranje, konec je bilo plaže, kopanja, delanja potičk iz peska. Čeprav nisem nikoli šel z veseljem domov, pa mi ni bilo težko. Težje je bilo, ko sem začel hoditi v šolo. Konec dopustovanja na morju je pomenil ne le konec vsakodnevnega druženja s prijatelji, temveč tudi neizbežni prihod novega šolskega leta z vsemi dobrimi in slabimi stranmi. Do začetka šole je običajno manjkalo še tri tedne ali štirinajst dni, vendar je ta čas tako hitro minil, da nisem imel občutka, da sem še na počitnicah. Ker je šola predstavljala stres in obremenitev, mi je bilo ob odhodu hudo in sem skoraj vsako leto potočil nekaj solza. V začetku povsem odkrito, kasneje, ko se za „velikega fanta“ ni več spodobilo, pa na skrivaj. Prišla so leta študija. In vse se je močno spremenilo. Dopust na morju ni več trajal skupaj tri ali štiri tedne, temveč je bil razbit na več krajših delov. Izpiti so terjali svoj davek in dopustovanje na morju je bilo pogosto preplavljeno z učenjem. Odhod domov pa... Večkrat kot žalovanje za minulimi dnevi premlevanje naučene snovi in pripravljanje na izpit. In nato se je študij zaključil.

S koncem študija je prišlo do nekaj bistvenih sprememb. Prva in najpomembnejša je bila, da v nekem trenutku ni bilo več počitnic temveč le še zelo omejen dopust. In konec je bilo s takšnimi ali drugačnimi oblikami družinskega kampiranja. Od konca študija preživljam dopust v družinskem apartmaju. Odhodi domov so postali le odhodi domov. Saj nihče ne brani, da se ne vrnem že naslednji petek. Pa tudi termini so drugačni. Nič več tri ali štiri tedne sredi poletja, temveč dva tedna na začetku in teden na koncu poletja. Vmes pa kak podaljšan vikend ali dva.

Vsi ti odhodi domov so deležni nekakšne evolucije. V začetku so neka nepotrebna motnja, sledi obdobje čustvenega dojemanja, nato nepotrebno zlo in na koncu so samo še odhodi domov. Z leti so izgubili svoj čar. Ker jih je bilo preveč. Ali pa zato, ker dopust ni več tisto, kar je bil.

Fotografija: Krtek

Martinčki

Okoli zgradbe, kjer ima naše podjetje sedež, je lep vrt, ki ga ureja vrtnar. Vse rastline so dobro negovane in vsaka je na svojem mestu. Vrt je kot iz škatlice. Vendar mu nekaj manjka, če ga primerjam z domačim vrtom. Izbira živali ni velika. Na njem se zadržujejo kosi, nekaj žuželk in seznam se že skoraj konča. Vzrok ni v njegovi urejenosti, temveč v dejstvu, da je vrt v mestu in ob eni izmed glavnih ulic.

Kljub temu pa ima vrt nevsakdanje prebivalce. To so martinčki. Majhni sivo-rjavi kuščarji, ki se nastavljajo soncu, ko pa se jim približaš, izginejo kot blisk v bližnjo luknjo ali špranjo. Ko poleti sedimo pred vhodom, pa naj bo to sestanek ali le kratek odmor ob čaju in kavi, švigajo levo in desno po kamniti poti, ki vodi do našega vhoda. Uspejo nam prav lepo popestriti delovni dan. V tem urejenem vrtu s številnimi kamnitimi površinami, so našli idealno okolje za življenje, ki je, zaradi odsotnosti njihovih sovražnikov, dokaj varno.

Jesen je tu in prihaja zima. Martinčkov je vedno manj in na plano pridejo le še, kadar je dan bolj topel in sonce uspe dovolj razgreti kamnite površine. Pa še takrat bolj ali manj mirujejo in se nastavljajo toplim sončnim žarkom. Tudi mi smo preselili odmore in sestanke v notranje prostore. In na prosto gremo le še ob toplih sončnih dopoldnevih. Tako kot martinčki.

Fotografija: Krtek.

Otroci so vedno bolj odtujeni od narave

Angleška revija BBC Wildlife je opravila raziskavo med otroki starimi med 9 in 11 let iz Bristola in okolice s katero je ugotavljala, koliko so otroci povezani z naravo. Rezultati so bili porazni, saj razen medijsko najbolj izpostavljenih živali in rastlin, otroci niso prepoznavali najpogostejših živali in rastlin iz Bristola in okolice. Trobentico je prepoznalo le 12 % otrok, hrast 45 %, sinico 54 % in žabo 62 %.

Kaj pa je pri nas? Do sedaj nisem zasledil nobene raziskave s tega področja, je pa mogoče na osnovi načina življenja sklepati, da imajo mestni otroci vedno manj stika z naravo. Starši jih premalokrat peljejo v naravo, ne pustijo pa jih tudi v bližnji park, kjer bi se lahko igrali. Pogosto jih raje postavijo pred računalnik in televizijo, ki pa jim prikazujejo napačne predstave o naravi. Dejansko se narava pogosto prikazuje v zelo negativni luči, kar pa je v naši družbi že star pojav. Zelo izrazita primera sta pravljica o rdeči kapici, ki volka predstavlja kot ljudožerca in Sveto pismo – Stara zaveza, ki kačo predstavlja kot škodljivo žival. Zaradi napačne predstave imajo kače danes zelo negativno podobo in, predvsem v planinah, lahko pogosto srečamo mrtve kače, ki so jih pobili naivni ljudje, ki ne razumejo in ne spoštujejo narave ter verjamejo starim neumnostim.

In kaj dolgoročno pomeni takšna odtujitev otrok od narave? Otroci ne poznajo rastlin in živali, ki so sestavni del našega okolja, niti ne razvijejo ustreznega odnosa do njih. Dejansko se narave bojijo in se je izogibajo, tako, da kasneje ostajajo v mestih in, recimo gozdov, niti ne obiščejo na izletih. Ta strah pa vodi v uničevanje. Ko ti otroci odrastejo, jim narava pomeni zgolj oviro, ki je posledica njihovega strahu. Ne razumejo njenega pomena za naše življenje in jo uničujejo, kadar je na poti uresničitvi njihovih ciljev. Lep primer tega so številni načrtovalci prostora, ki ne razumejo, kakšnega pomena je mlaka, kjer načrtujejo novo industrijsko cono.

Če svojih otrok ne bomo naučili razumeti in spoštovati narave, se nam obeta precej črna prihodnost. Zato je ključnega pomena, da že najmlajše seznanimo z naravo in jih naučimo, da se travnikov, gozdov, jezer, rek, rastlin in živali ne bodo bali. Le tako bomo zagotovili, da bodo naravo spoštovali, kar bo omogočilo višjo kakovost življenja za vse.

September

September, je zelo privlačen mesec. Koledarsko gledano je zadnji poletni mesec. Je čas, ko se začne šola in se zaključijo poletni dopusti. Mesta se vrnejo v ustaljeni delovni ritem, katerega glavno gonilo so ljudje.

Narava se spremeni. Svetloba postane bolj oranžna, sence so daljše. Drevje najprej dobi močno temno zeleno barvo, proti koncu meseca pa se že začnejo kazati pisane jesenske barve. Trava je nizka, kmetje pa, če so pogoji ugodni, še zadnjič kosijo. Nekošeni travniki so polni suhih travnatih bilk, ki jim dajejo značilno rjavkasto barvo. Temperature se znižajo in v kotlinah se zjutraj zadržuje megla, ki jo razprši šele dopoldansko sonce.

September je po eni strani mesec hitenja, učenja in dela, kar je značilno za mesta, po drugi strani pa je mesec spokoja, ko se narava počasi pripravlja na zimski počitek. Je tudi mesec obilja, saj nas narava obdari z bogatim pridelkom. Je tudi mesec, ki je raj za tiste fotografe, ki izbirajo za motive naravo. Barve in svetloba so odlični.

Dopoldanski sprehodi so nekaj čudovitega. Meglice, toplo sonce in lepota narave. In potem pridem v mesto, neobremenjen, napolnjen z lepotami narave in opazujem ljudi, ki hitijo po opravkih. Mesto pa živi v svojem stoletnem spokoju.

Vozim se v daljavo

Pred menoj sivi asfalt neskončne vijugaste ceste. Zahajajoče sonce osvetljuje kamnito pokrajino, preraščeno z grmičevjem in travo. Nikjer nikogar, le tu in tam kdo pripelje nasproti. Jaz, avto in cesta. Visoko nad morjem. Iz globine temnih rež hladni zrak ohlaja prostor. Zunaj vroče, znotraj prijetno. Misli so osredotočene na cesto, na upravljanje avtomobila, da ne skrene s poti in se vožnja ne konča globoko pod cesto v brezobličnih razbitinah. Kljub temu pa se del možganov, tisti del, ki ni potreben za vožnjo, ukvarja z nečim drugim. S spomini na minule dneve uživanja ob morju, na sproščene trenutke na plaži. Dlje traja vožnja, bolj se misli oddaljujejo od morja, in bolj se vračajo k vsakdanjim zadevam. Delu, težavam, življenju. Čaka računalnik, čakajo sodelavci, čakajo prijatelji, čaka vsakdan. Da se bom ukvarjal z njihovimi problemi. In čakajo me vse tiste zadeve, ki sem jih pustil doma: drobne težave, ki jih človek uredi v nekaj trenutkih in težave, ki se vlečejo in vlečejo.

Mimo oken drvijo grmički, skale, cvetoče rastline, v daljavi pa se v večernem soncu menjavajo otoki. Prometa je malo, vožnja je prijetna.

Rodil se je otrok. Za njim še eden. Starši so bili veseli, veseli so bili ljudje okoli njih. Z vseh strani so prihajale čestitke in lepe želje ob začetku življenjske poti. A ta ne bo prijetna. Starši si zatiskajo oči in si ne želijo priznati, kaj so storili temu nesrečnemu bitju, ki so ga ustvarili. Zato ker so takšni kot vsi ostali pripadniki naše vrste. Sebični, skrbijo le zase in tekmujejo z drugimi. V tej tekmi uspejo le najbolj pokvarjeni, najbolj sebični in najbolj podli pripadniki družbe. Drugi se utopijo v množici in blejajo skupaj z ostalimi ovcami. Obenem pa so prepričani, da so drugačni kot drugi, da so bolj napredni, bolj razgledani. A so natanko takšni kot vsi ostali: zanima jih zgolj njihov lastni jaz. Redke so izjeme, ki se od tega vzorca razlikujejo. Tako redke, da jih tudi z lučjo pri belem dnevu ni mogoče najti. In nekega dne se bomo znašli pred koncem. Tedaj se bo morda tisti zadnji preživeli ozrl okoli sebe, pogledal uničen svet, skomignil z rameni in si dejal: »tako pač je.« Za seboj bo zaprl vrata in se razblinil v večnost.

Vsake toliko časa se cesta spusti z višav čisto do morja. Takrat je mogoče opazovati pljuskanje valov ob obalo in, v bližini vasi ter mest, kopalce, ki uživajo v vodi ali pa na plaži.

Dobil sem pismo. Ne le eno. Več jih je bilo. Pisala mi je neka ženska, ki je trdila, da me pozna. Opravičevala se mi je, ker me je prizadela. Ne glede na to, da je opisovala neke dogodke, ki naj bi se zgodili med nama, se nisem mogel domisliti, kdo je, niti se teh dogodkov nisem spomnil. Nisem je povabil na klepet, čeprav je to želela. Nisem odkril, kdo je. Morda sem izpustil prijetno poletno romanco, morda sem izpustil kaj več. Morda pa sem se zgolj ubranil nečesa slabega. Ne bom vedel. In morda je tako tudi najbolje.

Vedno me je zabavalo, kako ljudje opravičujemo svoja dejanja in dejanja drugih. Vse naj bi imelo nek pomen, vse je posledica neke višje sile. Pa je res tako? Večinoma so ta opravičila zgolj laganje samemu sebi za pomanjkanje poguma. Ker si nečesa ne upamo storiti, ker bi to spremenilo naša dolgočasna in enolična življenja. Ta primarni strah je zakoreninjen v vsakem človeku. Nekateri so zanj bolj dovzetni, drugi manj. In ta strah nas ovira, da bi dosegli več, da bi napredovali, da bi spoznavali nove stvari. Tako sem zamudil priložnost, da bi spoznal čudovito žensko, ki bi v življenje prinesla nekaj novega, nekaj izvirnega. Koliko zamujenih priložnosti bi vsak lahko naštel v svojem življenju? Sto? Tisoč? Milijon? Vsekakor preveč.

Vožnja se nadaljuje. Sonce je zašlo in svetloba se umika temi, ki bo zavladala. Rezale jo bodo zgolj luči, ki bodo osvetljevale sivo cesto spredaj pred avtomobilom; osamljenim avtomobilom na ovinkasti cesti, ki se vozi in vozi brez cilja.

Fotografija: Krtek

Nedosegljiva planika

So dnevi, ko se sprašujem, zakaj je nedosegljiva? Tako kot dehteče planike visoko v skalnih stenah vršacev. O njih berem, gledam fotografije, in sanjarim o lepih belih cvetovih. A so mi nedosegljive, ker nisem mogočni orel, ki lahkotno jadra med visokimi vrhovi in opazuje svet pod seboj. Sem le majhen sivi zajec daleč spodaj v dolini, ki bo nekoč postal orlov plen.

In tako ostajam tu spodaj. Hrepenim in sanjarim o lepih belih cvetovih. Včeraj, danes, jutri. In temu ni videti konca. Voda v reki pa teče v daljavo proti morju. In se ne vrne več.

Ko ti poteptajo ego

Pride dan, ko se počutim majhnega. Ko moj ego zabijejo v tla, ga pohodijo in poteptajo. Tako se mi je zgodilo oni dan v službi.

Bil je deževen dan, a ne turoben. Občasno se je med oblaki svetlikalo in napovedovalo se je popoldansko sonce. Na obisk sem imel napovedanega novinarja, ki je želel posneti kratek intervju za radio. Glede na napovedano temo nisem pričakoval nikakršnih zapletov, saj sem področje obvladal. Vsaj tako sem mislil.

In pride novinar. Nasmejan, dobre volje in poln delovne zagnanosti. Intervju je minil brez zapletov. Nekaj minut snemanja, malo treme in seveda zvonjenje telefona ob najmanj zaželenem času. Pa še pomota je bila. Ko sva z uradnim delom zaključila, sva se zapletla v sproščen pogovor o tematiki, zaradi katere je prišel na obisk. Bil sem samozavesten in dobro zagovarjal svoje trditve. Vendar dlje, ko sva se pogovarjala, bolj se je človek odpiral in bolj sem spoznaval, da kljub temu, da je novinar, tematiko zelo dobro pozna. Ker je imel več informacij in več življenjskih izkušenj. Nenadoma sem v glavi začutil množico alarmov, ki jih je sprožil moj ego. Zavedati sem se začel, kako sem majhen, in kako malo vem o tematiki pogovora, čeprav mi različni strokovnjaki vsake toliko časa laskajo s priznanji.

Priznam, moj ego je bil prizadet. Zelo. Ko je odšel, sem bil jezen. Zelo. Med vožnjo proti domu, pa sem začel razmišljati o tem, kako mi je prizadel ego in zakaj sem bil jezen. Če človeku naraste ego, hitro postane samovšečen in meni, da je nad drugimi. Zato je nujno, da vsake toliko časa nekdo takšen rastoči ego potlači. Si prizadet. Seveda. Vendar pa te to vsake toliko časa opomni, da si le majhen delček celotnega sistema družbe. Da sicer lahko nekaj prispevaš k skupnemu znanju in vedenju, da pa bo šla družba naprej tudi brez tebe.

Dotičnemu človeku sem hvaležen, ker mi je pohodil ego. Zato, ker me je vrnil na realna tla, tja kamor sodim. Vendar pa opažam, da je vse preveč ljudi na tem svetu, ki se imajo za nekaj več in se ne zavedajo kako majhni so. A tudi oni prej ko slej naletijo na nekoga, ki jih potlači v tla. Tja, kamor sodijo.

Slika: Julia Mullikin - Meta

Izkušnje

Pride dan, ko pogledaš skozi okno in se zamisliš sam nad seboj. Nad tem, kaj si v življenju že vse dal skozi, koga vse si spoznal in kaj vse si doživel. Ko tako opazuješ okolico domovanja, se razgleduješ po hribih, nenadoma spoznaš, da je za teboj že nekaj let življenja, ki so prinesla kar nekaj izkušenj. Da nisi več tisti nadebudni in naivni 20 letnik, ki z optimizmom zre v prihodnost. Da imaš že nekaj izkušenj, spoznaš v trenutku, ko o neki življenjski stvari razmišljaš tehtno in se na dogodke ne odzivaš več impulzivno. Da imaš izkušnje, se zaveš tudi takrat, ko k tebi pridejo mlajši ljudje in te prosijo za nasvet, obenem pa ti izražajo neke vrste spoštovanje, ki ga začutiš v njihovem pogledu. Da imaš izkušnje, se zaveš, ko ljudje nenadoma začnejo s spoštovanjem sprejemati tvoje mnenje in se po njem tudi ravnati. In ko enkrat vse to spoznaš, ugotoviš, da nisi več tako zelo mlad. Da si že bližje polovici svojega življenja, kot pa začetku.

Čeprav so izkušnje nekaj lepega in obenem neizmerno uporabnega, pa te neprestano opominjajo, da življenje teče dalje. Več, ko je izkušenj, večji del življenja si že preživel. Minil je čas brezskrbnosti in nastopil je čas odgovornosti. Odgovornosti do lastnega življenja in odgovornosti do izkušenj, ki si jih nabral.

Fotografija: Krtek.

Miselni vlak življenja

Vrtnica. Vrtnica je roža. Z rdečim cvetom in s trni. Je roža ljubezni. Z njo zaljubljeni fant svoji občudovanki brez besed pove, da jo ljubi in ji je pripravljen podariti svoje srce in svoje življenje. Ljubezen je povzročila morja pretočenih solza in prelite. Ljubezen in vojna. Vojna in mir. Pravi zaljubljen moški je pripravljen za svojo izbranko narediti mnogo več, kot kdorkoli drug. Pripravljen se je boriti in pripravljen se je odpovedati življenju, tistemu edinemu, kar ni iluzija.

Življenje. je nekaj, kar imamo vsi, a le v omejenem trajanju. Nekateri zaključijo prej, drugi kasneje. Življenje nekaterih je polno sončnih žarkov, drugi se srečujejo s sočnimi dežnimi kapljami.

Vreme. Kako ga nekateri sovražijo, a drugi obožujejo. Če smo z njim nezadovoljni, smo slabe volje. A vreme ni nič krivo. Tudi v slabem vremenu je mogoče biti dobre volje. Ko padajo debele kaplje, je sprehod nekaj lepega. Le sprehajalec mora vodo sprejeti, jo začeti občudovati in uživati v kapljicah, ki polzijo po telesu.

Telo. Telo je nenaveden biološki stroj. Zapleten, učinkovit, inovativen, na drugi strani pa krhek in lahko uničljiv. Deluje brez počitka leta in leta, v vseh mogočih in nemogočih razmerah. Odpove le, ko se iztroši. Takrat nastopi smrt.

Smrt. Je konec. Je trenutek, ko se vse konča, vse mine in ne ostane nič. Nastopi neskončna praznina, praznina, ki je ni. Je nasprotje spočetja, trenutka, ko se življenje začne. V naravi ljudi je, da se bojijo niča. Že ob sami misli na absolutni konec, jih grabi panični strah.

Strah. Največja ovira s katero se v življenju srečuje posameznik. Je tisto, kar mu preprečuje, da bi živel samostojno in svobodno. Je tisto, kar je mogoče izkoriščati v sebične namene. Je orodje vseh, ki želijo oblast, da lahko uresničujejo svoje sebične namene. Je osnovno orodje vsake vere.

Vera. Droga za ljudstvo. Le omamljeno ljudstvo je mogoče usmerjati po lastnih željah. In da omamiš ljudstvo, potrebuješ učinkoviti strah, torej nek primarni strah, ki je globoko zakoreninjen v vsakem človeku. Primarni strah je strah pred koncem, strah pred tem, da se vse konča in, da ni ničesar več. Torej strah pred smrtjo. In kako boš omamil ljudstvo? Obljubil mu boš, da konec ni konec. Da se bo vse nadaljevalo nekje drugje, nekje, kjer bo življenje brez skrbi, brez muk. In ljudstvo bo plesalo od veselja, plesalo na melodijo tvoje piščali, plesalo tako kot boš igral.

Igra. Vse je igra. Prideš, odigraš svojo vlogo, greš. Bolje kot jo odigraš, več gledalcev se te bo spominjalo.

Spomini. Vse mine, vse se spremeni, le spomini ostanejo do konca naših dni. Živijo z nami in nam lepšajo trenutke življenja. Ob hladnem in sneženem zimskem večeru se družina zbere okoli dedka in babice, sreba topli čaj in posluša spomine, spomine, ki opisujejo čas in dogodke nekega davnega otroštva, otroštva, ki se ne vrne nikoli več. In, ko dedek in babica zaključita s svojim življenjem, za njima ostane le nekaj porumenelih fotografij, spomini v družini in napis na nagrobnem kamnu, ki mimoidočim pojasnjuje, da sta neko obdobje živela dedek in babica. Fotografije zbledijo, družina se porazgubi, nagrobni kamen razžre erozija. In čisto na koncu ni ničesar več.

Nič. Absolutno nič.

Slika: Krtek

Pisanje je moje življenje in moje življenje je zgodba

Pomemben del mojega življenja je pisanje. Pa ne pisanje zapiskov na predavanjih v šoli ali na fakulteti, temveč pisanje pri katerem ustvarjaš besedilo iz lastnega znanja in iz lastnega dojemanja sveta. Velik del mojega pisanja je namenjenega ljubemu kruhku, del pa lastnemu zadovoljstvu in zadovoljstvu naključnih bralcev tega spletnika.

Nikoli v življenju si nisem predstavljal, da bom živel od pisanja. In tudi danes to še nekako ne dojemam povsem, čeprav že dve leti od tega živim poklicno, pred tem pa sem si z njim služil kruh v času študija nekje tri leta. Resnično so čudne poti življenja, saj sem se ves čas trudil v povsem neko drugo smer in tudi moj študij s pisanjem kakršnihkoli besedil ni imel nobene povezave. Od narave, gozda, dreves in živali do pisane besede je zelo daleč.

Pisanje za ljubi kruhek je vsebinsko omejeno in včasih resnično dolgočasno. Področji, ki ju pokrivam v svojih besedilih, sta zelo široki. In če bi imel možnost iz tega pobegniti, ne bi odlašal niti sekunde. V delu, ki ga opravljam uživam in ni mi težko sesti pred računalnik in začeti ustvarjati besedila, vendar pa mi je vse to delo bilo vedno le neka obrobna dejavnost in neko nujno zlo – za ljubi kruhek. In danes je to moja glavna dejavnost. Za ljubi kruhek.

Ko takole v službi kdaj pogledam na kak uraden dokument, kjer sem podpisan s svojim polnim nazivom, se vprašam, kako je mogoče, da delam to, kar delam? Kako je mogoče, da ne počnem stvari o katerih sem sanjal, ko sem pred leti vpisoval študij?

In, ko se vsak dan ukvarjam vsaj 8 ur s pisanjem, mi to nikakor ni dovolj. Pisanje za ljubi kruhek je ukalupljeno in brez možnosti izlivanja čustev. Zato zvečer sedem pred računalnik in ustvarjam besedila. Za dušo, ne za ljubi kruhek. Besedil se je od začetkov v prvi polovici devetdesetih let zadnjega stoletja prejšnjega tisočletja, nabralo že kar nekaj. Od kar pa pišem za ljubi kruhek, se je hitrost nastajanja povečala, ker preprosto potrebujem protiutež, obenem pa tudi neko sredstvo za izlivanje lastnih čustev, misli in frustracij.

V zadnjem mescu je prišlo do preobrata. Prvič sem začutil željo, da bi napisal nekaj kar ne bo dolgo le nekaj strani. V glavi je nastala dolga zgodba, katere osnutek je že nekaj časa na papirju, spisanega pa je že tudi več besedila, kot sem ga kdajkoli do sedaj spisal v okviru ene zgodbe.

Seveda pa tako pisanje zahteva svoj čas. Je garanje. In časa ni ravno na pretek, saj je treba delati tudi za ljubi kruhek. In, ker sem družabno bitje, ne smem zanemarjati druženja s prijatelji in prijateljicami. Tako ostane na teden le nekaj uric, ki jih imam na voljo.

Zato, draga bralka, dragi bralec, ti sporočam, da bo v prihodnje morda na Krtkovih dnevih manj zapisov, saj bom več časa posvetil pisanju te dolge zgodbe. To nikakor ne bo pomenilo, da sem prenehal s pisanjem.

Ali bo ta daljša zadeva kdaj napisana, ne vem. Ali bo kdaj kje objavljena, ne vem. Če mi je ne bo uspelo dokončati, potem bo tisto, kar bo napisano, zagotovo objavljeno tu. Če mi jo bo uspelo dokončati, jo bom verjetno objavil ali na Krtkovih dnevih, ali kje drugje na spletu. Seveda bo povezava sledila. In verjetno se sedaj sprašujeta, draga bralka in dragi bralec, kdaj bo mogoče brati to besedilo. Kdo bi vedel. Morda letos, morda drugo leto, morda … Ne vem. Takrat, ko bo končano.

Slika: Meredith Dillman - Moonlit Romance (© Meredith Dillman. Image used with permission)

Jesen

Jeseni se narava odene s toplimi barvami. Listje dreves v gozdovih spremeni barvo iz temno zelene v nežne odtenke rumene, ki se počasi prelevjo v težko, a toplo rdečo barvo in se zaključijo z rjavo. Na travnikih cvetijo le še redke rastline in pokošena trava ne raste več. Na mestih, kjer kosci niso opravili svojega dela, pa visoke travne bilke postajajo oker barve. Na polju čakajo kmeta še zadnji pridelki. Tukaj je še stoječa koruza, tam se smehljajo velike rumene buče. Jutranje meglice se vijejo po poljih. Pokrajino napravijo rahlo skrivnostno, saj zakrivajo pogled v daljavo. In tako sprehajalec le počasi odkriva svojo pot.

Jesen je kot večer. Vir neizmerne romantike in obenem čas pred spanjem. Najlepše stvari se dogajajo zvečer. Zaljubljenci šepetajo najlepše skrivnosti, družbe ob dobri kapljici in dišečemu kostanju razpredajo najbolj zanimive teorije o življenju in na sploh vsem. Je čas obsežnih pogovorov, ki so od začetka mirni, se razplamtijo v burno debato, nato pa postajajo tišji in tišji, dokler povsem ne zamrejo.

Večer v Portorožu

Sedim na balkonu hotela nad Portorožem. Visoko na nebu sije luna in obseva redke oblake, ki se kot koprena razprostirajo po nebu. V zraku je že čutiti jesen, pa čeprav je blizu toplo morje, ki še vedno vabi, da se v njem turist osveži telo in duha.

Razgled deli nekje na sredini na polovico visoka cipresa. Levo od nje, spodaj, je visoka stavba kasinoja, na katerem monotono utripajo kičaste lučke napisa »Casino.« V daljavi utripata dve rdeči luči, ki naznanjata bližino letališča. Njuno utripanje ni usklajeno. Ena utripa malce hitreje kot druga in vsake toliko časa utripneta istočasno, preden se spet razideta. Obala proti marini je razsvetljena. V morju je mogoče opazovati odsev obalnih luči. Odsev je jasen, saj je morje skoraj povsem mirno.

Razgled na desni je bolj teman. Svetle lučke zakrivajo krošnje mogočnih dreves. Za njimi se vidijo zgornja nadstropja hotela, ki so razsvetljena z rumenimi lučmi, ki s svojo razporeditvijo dajejo vtis kvadratne mreže. Malo bolj desno je temačen hotel, ki ga razsvetljuje le velik bel napis »Hotel Mirna« na strehi. Kdor dlje časa opazuje ta dolgočasni napis, bo v daljavi nad njim opazil belo enakomerno utripanje. Močna svetloba Savudrijskega svetilnika seže tudi do balkona majhnega hotela.

Pod balkonom je zelena streha letnega vrta restavracije. Slišati je govorjenje ljudi, ki zaključujejo poslednji obrok tega dne in že razmišljajo, kako se bodo odpravili k zasluženemu počitku. Žvenket krožnikov, ki jih pospravljajo urni natakarji, se zliva z ozadjem pridušenega govorjenja.

Za menoj je naporen dan. Poslušanje kopice ljudi, ki ti skušajo povedati svoje misli, je naporno. Nekateri se izražajo razumljivo, besede drugih je treba tehtno premisliti, da izluščiš njihov pomen. Kljub temu, pa mi je vsak podal vsaj nekaj novega, zanimivega, kar mi bo koristilo. Ne pri mojem vsakdanjem življenju, temveč pri mojem delu.

Želodec imam tako nežno poln. Še ne tako dolgo nazaj sem sedel tam spodaj v restavraciji in ob prijetnem klepetu s čedno plavolasko užival rižoto z morskimi sadeži. Riž pomešan s školjkami, rakci in lignji, se je razlil v harmonijo okusov, ki ostanejo v spominu dlje, kot le do prvega požirka opojne pijače, ki običajno odnese slabotno delo raztresenega kuharja.

Hladen morski zrak mi bistri glavo. Razmišljam o marsičem. O delu, življenju, ljubezni, o tem kakšne so naše življenjske poti. In kako smo pri tem nepomembni. Zgolj majhne kapljice v širnem morju. Ne v zalivu, ki ga opazujem, temveč v svetovnem oceanu.

Sedim na balkonu in gledam morje pod seboj. Danes majhni valovi, ki jih s te razdalje skoraj ni mogoče videti, se lahko spremenijo v velike gmote vode, ki mučijo drobno barčico, ki potuje proti svojemu cilju. Jutri se bo moja barčica srečala s takšnimi valovi. Ne dvomim, da bo zdržala vse pritiske divjih valov, sprašujem pa se, kam jo bo prineslo. V bližnje pristanišče proti kateremu pluje, ali pa jo bodo valovi odnesli daleč stran na odprto morje, kjer po dolgih dnevih plovbe ni znamenja o kopnem, kaj šele o varnem pristanišču. Ali pa bom, tako kot že tolikokrat do sedaj, z barčico urno ucvrl v katerega izmed zalivov, kjer je morje mirno. Tako se bom skril pred razburkanim morjem, kot se skrije polž v hišico pred lahno sapico. In potem bom sameval na palubi in sanjaril o pristanišču, ki bi ga rad dosegel, obžaloval, da se nisem upal spustiti v boj z razburkanim morjem. Čas bo pa tekel in tekel. A morje se ne bo umirilo. Razburkano bo tako kot vedno. Mene pa bo vedno bolj in bolj strah tega morja in ostal bom v tem zalivu. Barčica se bo počasi starala. Lesene deske trupa bodo počasi začele razpadati, notranjost bo načel lesni črv. In nekega lepega dne se bo začela potapljati. Takrat bom strumno stal na krovu, s solzami v očeh. In morje me bo sprejelo v svoje naročje. Za vedno. In nihče se ne bo spominjal moje barčice, saj ni prispela do svojega pristanišča.

Fotografija: Krtek

Zamujene priložnosti

Zamujene priložnosti. Le koliko jih je v našem življenju? Nekaj? Mnogo?

Ne vem in tudi ne želim vedeti. Vendar pa vem, da je vsaka zamujena priložnost boleča. Ne v trenutku, ko gre mimo, temveč kasneje, ob spoznanju, da smo nekaj spregledali. Hitro lahko začnemo sanjariti o tem, kaj bi bilo, če bi bilo. Bujna domišljija pri tem odigra ključno vlogo, saj nam hitro povzroči trpljenje.

Najbolj boleče zamujene priložnosti so tiste v ljubezni. Ko začnemo o njih razmišljati in, ko razmišljanje preide v sanjarjenje. In nenadoma začutimo, da smo zamudili nekaj lepega. Tuhtamo ali smo zgrešili tisto osebo, ki bi v nas prebudila tisto najlepše. Občutek je podoben občutku, ko zamudiš vlak. In potem žaluješ za doživetji vožnje, za ljudmi, ki bi jih spoznal, za pokrajino, ki bi jo videl.

Življenje gre dalje. Na peron pripelje nov vlak. In tako tudi v življenje vstopi nov človek, nova priložnost, da spoznavamo, se učimo in ljubimo.

A trpimo lahko v nedogled, če ne sprejmemo nove priložnosti, če ne vstopimo na vlak, ki pripelje na peron in pelje v novo smer, če si ne upamo raziskovati novih poti.

Zanimivo branje, ki mi je dalo idejo za razmišljanje: Train she missed.
Slika: Krtek