So dnevi, ko se sprašujem, zakaj je nedosegljiva? Tako kot dehteče planike visoko v skalnih stenah vršacev. O njih berem, gledam fotografije, in sanjarim o lepih belih cvetovih. A so mi nedosegljive, ker nisem mogočni orel, ki lahkotno jadra med visokimi vrhovi in opazuje svet pod seboj. Sem le majhen sivi zajec daleč spodaj v dolini, ki bo nekoč postal orlov plen.In tako ostajam tu spodaj. Hrepenim in sanjarim o lepih belih cvetovih. Včeraj, danes, jutri. In temu ni videti konca. Voda v reki pa teče v daljavo proti morju. In se ne vrne več.
Ni komentarjev:
Objavite komentar