Ljubezensko pismo (1)

Pišem ti tole pismo, ker mi tako narekuje moje srce.

Pred kratkim sva se spoznala. Nič posebnega; dva človeka se spoznata. Pa vendar ni bilo čisto tako preprosto. Ko sem te pogledal v tvoje iskrive oči, ki si jih tako lepo poudarila s tanko črno črto, po kateri je bilo mogoče potovati od levega kotička po spodnji veki do desnega in nato preskočiti na zgornjo veko in se vrniti nazaj, sem takoj začutil, da si nekaj posebnega. Težko opišem ta občutek, vendar pa je bilo nekako tako, kot da bi sredi puščave, po dolgem pešačenju na vročem soncu, našel studenček, obrasel z bujnimi zelenjem. Ko bi z roko zajel vodo, jo ponesel k ustom in s počasnimi požirki bi voda potovala po presušenem in pekočem grlu. Takšen je bil ta občutek. To najino prvo srečanje sem si dobro zapomnil, saj sem vedel, da bo imelo globlji pomen, čeprav v tistem trenutku nisem razumel kakšnega.

Dnevi so minevali in vsake toliko časa sva se srečala. Zgolj poslovno. Ampak na teh najinih sestankih sem te spoznaval. In spoznal sem, da si čudovito dekle. Lahko bi te primerjal z dehtečim cvetom med množico trav, ki se nežno ziblje v vetru in čaka, da ga odkrijem. Veliko sva se pogovarjala, veliko sva se smejala. V tvoji družbi mi je bilo lepo. Vedno. Ker si inteligentno dekle. Zelo inteligentno. Stavki, ki si jih tvorila, so bili prava melodija za ušesa, ne glede na temo pogovora, ki je bila kdaj suhoparna, kot so suhoparni akti v kleti Ljubljanskega sodišča. Bilo je, kot da bi poslušal vesele valčke maestra Straussa, ki v človeku vzbujajo radost in veselje. Želel sem ti to veselje in radost vračati, zato sem v pogovor vpletal drobne hudomušnosti. In si se nasmejala. Tvoj nasmeh je pognal moje srce v lahen drnec, primerljiv z drncem konja, ki ga spodbode princ, vračajoč se k svoji hrepeneči princeski, ko v daljavi zagleda njeno domovanje.

Vsakič, ko si prišla, sem te premeril od peta do glave in od glave do peta. In vsakič sem razmišljal ali je pred mano res preprosto ljubljansko dekle ali ni morda pred menoj nordijska boginja? Dolgi lasje so ti plapolali po ramenih, kot da bi gledal prostrano žitno polje, ki valovi v vetru. In se v njem izgubljal. Tvoje telo, lepih oblih linij, je delo izurjenega kiparja, ki se je leta in leta pilil v klesanju ženskega telesa. Brezhibne linije so mi zameglile pogled. In v tej meglici, ki me je zapeljala, sem videl, da si boginja. Boginja ljubezni in lepote.

Verjetno se spomniš, da sem, ne dolgo tega nazaj, modroval o zmedenosti, ki me muči zadnje čase. Da ne vem, kaj je razlog, sem dejal. Da sem podobne težave že nekoč imel, ko sem bil zaljubljen. In na koncu sem povzel, da sedaj pač nisem zaljubljen, ali pa sem, pa da tega ne vem. In, ko sem se tako nekega večera posvetil tej moji zmedenosti, me je obšlo spoznanje, da morda pa le ni vse tako, kot sem si predstavljal. Bolj sem tuhtal, bolj sem se zavedal, da je v moje življenje vstopilo dekle, ki me privlači, privlači na poseben način. V moje življenje si vstopila ti, Sara, ki ti ne morem izražati drugega kot spoštovanje. Spoštovanje zato, ker si uspela v meni spraviti v tek nekaj, kar je bilo že dolgo v mirovanju. Sara, ugotovil sem, da sem se zaljubil!

Pa sem napisal. Res je. Zaljubil sem se. Zaljubil sem se v tvoj glas, v tvoje oči. Zaljubil sem se v tvoj način razmišljanja. Zaljubil sem se v tvojo osebnost, v to kdo in kaj si. Ne vem, ali ti čutiš podobno kot jaz, niti ne vem, ali mi lahko vračaš ta čustva. Vendar mi kljub temu dovoli, da te povabim na klepet. Ali sprejmeš povabilo, ali ne, odločitev je tvoja. Te pa prosim, da poslušaš srce in ne razum. Kajti razum nas pogosto zavede, srce pa nas vedno popelje po pravi poti.

Zanimiva so naša življenja. Človek doživi marsikaj, a potovanje, če smem življenje tako poimenovati, pa si lahko naredi bolj ali manj razgibano. Če vabilo zavrneš, bo šlo življenje dalje, če vabilo sprejmeš, bo šlo življenje dalje. Vendar, če vabilo sprejmeš, potem ti obljubim, da bova lahko drug drugemu potovanje naredila še zanimivejše.

Pismo sem napisal, ker mi je tako narekovalo srce.

Več ljubezenskih pisem >>