Pot v propad

Na začetku je vse tako čudovito. Telo in um sta preplavljena z opojnim optimizmom. Vsak dan je nov začetek in v vsakem trenutku je nešteto možnosti. Vse je tako lepo, opojno.

Slediš svojim sanjam in tečejo ure, minevajo dnevi. Z vsakim dnem, jim je težje slediti. Njihova podoba je vedno manj jasna, vedno bolj se zlivajo s sivo meglo razočaranja. Izgubiš jih. Ustaviš se.

Stojiš na mestu svojega propada in se sesipaš v nič. Sanje so izgubljene in optimizma ni več. Želiš si tega opoja, s katerim bi zakril podobo svojega propada. Ni ga. Razblinil se je, kot so se razblinile sanje.