Kje si dekle, ki te ljubim?

Sam po parku se sprehajam. Tihi vetrič mi dela družbo, medtem ko se igra z odpadlim listjem. Zavit sem v topel plašč skozi katerega mraz ne more priti. Tiho škrta, ko stopam po belem pesku. Na nebu so težki sivi oblaki. Nič dobrega ne napovedujejo. Prihaja mraz, prihaja tiha zima. Nikogar ni v parku, drevesa spijo, ptice so se poskrile. Sam samcat sem tu, še srce mi ne dela družbe. Zamrznjeno je v globokem snu. Brez ljubezni, brez čustev. Hladno kot kos ledu.

Le kje si dekle, ki bi mi odtajalo srce? Iščem te, ljubil bi te, ne najdem te. Povsod sem te že iskal, povsod sem bil, a nikjer te nisem srečal. Ne vem, kje se skrivaš, ne vem kje si. Moje srce se je razočarano potopilo v zimsko spanje. Ne vem, kako naj ga obudim, ne vem, kaj naj storim. Ne potrebuje veliko, da se prebudi. Zapeljiv nasmešek, strasten poljub in zima bo pregnana, prišla bo pomlad. A na nebu so temni sivi oblaki in v zraku je vonj po zimi.

Premražen stopim v majhen lokal na robu parka. Zunaj se že temni in v prste na rokah me je začelo zebsti. Usedem se za mizo v temačnem kotu. Skrit pred ostalimi, v svetu svojem, si naročim kozarec aromatičnega črnega čaja, da me pogreje in v življenje prinese vsaj nekaj topline. Na drugem koncu opazim mladi par. Zapeljivo se opazujeta. Počasi jo prime za roko in ona se mu sramežljivo nasmehne. Strastno se ji približa in njune ustnice se združijo.

Srebnem požirek vročega čaja in za mizo nisem več sam. Nasproti mi sediš ti, dekle, ki te ljubim. Ne vem od kod si se vzela, ne vem, kje si hodila toliko časa. Zapeljivo se mi nasmihaš in me gledaš z iskrivimi očmi. Na obrazu se mi izriše nasmešek sreče. Našel sem te. Končno. Srce je zaigralo pesem ljubezni. Srebnem naslednji požirek čaja. Počasi se mi približaš. Začutim vonj tvojega parfuma. Diskretno nežno me je božal in vabil v tvoj objem. Nisem se mu upiral. Čisto počasi sva se približala drug drugemu. Gledal sem te v biserne oči polne optimizma, ljubezni in veselja. Naredil sem dolg požirek čaja. Tvoje ustnice so bile bližje in bližje. Še malo in se bodo dotaknile. Na ustnicah začutim nekaj mehkega in toplega. Združila sva se v eno. Srebnem še malo čaja. Svet okoli mene se zavrti v divjem plesu nebeškega ansambla, ki igra uspešnice eno za drugo. Muzikantje igrajo neprekinjeno, kot da jim nikoli ne bo zmanjkalo energije. Tesno objeta pleševa na njihove zvoke v neskončnost, v neskončnost.

Odložim prazno čajno skodelico. Pri točilnem pultu zažvenketajo kozarci. Na glavo si posadim klobuk in ogrnem si plašč. Na mizo položim kovance in odidem skozi vrata v mrzel večer. Na nebu so še vedno težki sivi oblaki, sem ter tja pade kaplja dežja. Žalostno zavzdihnem in se odpravim v prazen, turoben večer.