30. okt. 2009

Ljubezensko pismo (7)

Draga Sara!

Bilo je toplo poletje. Sedel sem na obali in opazoval morje v večerni svetlobi. Sonce je zašlo in na nebu so se prelivale mavrične barve. Nekaj majhnih oblakov v daljavi je bilo še obsijanih z oranžno svetlobo odhajajočega sonca. Veter se je že pred časom polegel in skromni valovi so šumeli, razlivajoči se na obali. Zrak je bil težak od vlage in zaznaval sem tisti značilni vonj po morju, ki tako lepo ščemi po nosni votlini. V daljavi, kjer je imelo morje srebrn lesk, je počasi plula ostarela ribiška barka. Ribiči so se pripravljali na dolgotrajen nočni ribolov, s katerim so si služili kruh. Obzorje je nizko nad morjem preletel bel galeb, ki je elegantno zamahnil s krili in nežno pristal na vodi. Bil sem brez misli in le opazoval okolico. Užival sem, tako kot sem užival v večini sončnih zahodov na morju.

Mir v glavi pa je postajal vedno bolj moten. Nekaj se mi je motalo po glavi in najprej nisem in nisem mogel ugotoviti kaj. Po eni strani me je jezilo, po drugi pa begalo. Podoba ni bila jasna. Kot bi bila zavita v meglo. Trudil sem se pregnati to podobo. Na silo sem jo porinil nekam v ozadje in nanjo pozabil. Za nekaj časa sem se posvetil čudoviti sliki in bil povsem brez misli. Nenadoma pa me je zadelo.

Razveselil sem se, saj sem končno spoznal vir nemira, kaj je bilo tisto, ki mi ni dovoljevalo, da bi povsem brez misli sedel na obali in opazoval simfonijo sončnega zahoda. Bila je tvoja podoba. Najprej sem pomislil, da gre za nekaj običajnega. Dostikrat mi v glavi ostane podoba ženske, ki ima dobro postavo ali pa je lepega videza. Tako kot vsakemu normalnemu moškemu. Vse kar potrebujem je kisel nasmeh in morda vzdih in podoba mine. A ni bilo tako. Tvoja podoba se mi je motala in motala po glavi. Na nebu so se začele prižigati prve zvezde in od sončnega zahoda so ostale le še tiste najtemnejše barve: temno modra in vijolična. Dan se je prevešal v noč, jaz pa sem še vedno sedel na obali in premleval, zakaj se tvoja podoba v moji glavi noče in noče razbliniti.

Se spomniš, kako sva se spoznala? Bilo je na odprtju razstave nekega sodobnega slikarja. Njegovo ime se je že davno splazilo iz glave, čeprav se nekaterih slik še vedno dobro spominjam. Ena mi je še posebej ostala v spominu. Sončni zahod se je imenovala, prikazovala pa je zahajanje sonca v morje nekje na oddaljenem otoku. Občudoval sem barve in razmišljal kako vestno jih posnel in kje je zgrešil; slika je bila dobra. Neopazno si pristopila in kar nekaj časa je minilo, da sem opazil, da nekdo stoji poleg. Nekaj sem zamrmral in ti si modro pokimala ter se strinjala z menoj. Pogledal sem te in se nasmehnil. Ob meni je stala elegantno oblečena ženska z dolgimi črnimi lasmi, ki so ji padali preko ramen. Pogled je imela nekoliko zadržan, a v modrih očeh je bilo mogoče zaznati zvedavi lesket.

Zapletla sva se v živahen pogovor. Najprej o prvi sliki, nato o drugi in tako naprej, dokler nisva obhodila vseh slik. Ne spomnim se več točno kaj sem govoril, čeprav imam še vedno občutek, da sem govoril bolj ali manj le prazne stvari, če niso bile že neumnosti. Spomnim pa se, da si se vsake toliko časa hudomušno nasmehnila. Kljub temu, da sva se takrat tako lepo ujela, pa nisem ničesar začutil. V meni ni vzplamtel ogenj ljubezni. Poslovila sva se in, preden sva odšla v noč, vsak na svoj konec mesta, si mi dala vizitko. Zahvalil sem se ti, ti izročil svojo in se poslovil. Na poti domov so se v mojih mislih kazale podobe slik, podobe minulega dne in načrti za prihodnje dni.

A danes, ko sedim na obali in gledam te lepe oddaljene in skrivnostne zvezde, ki se prižigajo na nebu, vedno bolj dojemam, da si zasejala nekaj žerjavice. Čisto malo, povsem neopazne, pritajene kot tiha miška, ki čaka, da bo kmet, nič hudega sluteč, prinesel vrečo žita. Nisem je opazil in mirno je šlo moje življenje dalje. Da iz žerjavice vzplamti ogenj, je potrebna sapa, pa četudi je povsem skromna. In čas je bil ta sapa. Povsem neopazno je razpihoval žerjavico, ki je vedno bolj žarela, v nekem trenutku pa se je iz nje razvil živahen plamen. Zadnje dni sem bi nemiren, saj me je neopazno žgal. Nisem vedel vzroka mojega nemira, nisem vedel, da je v meni vzplamtel plamen ljubezni, nisem vedel, da sem se zaljubil. Zdaj, tu na obali, kjer drobni valovi nežno pljuskajo ob obalo in se na nebu prižigajo oddaljene zvezde, sem spoznal vzrok nemira, spoznal sem, kdo je zanetil ta čudoviti plamen ljubezni.

Draga Sara, rad bi se ponovno srečal s teboj. Da bi se ti zazrl globoko v oči, v tisto neskončno črnino in ugotovil, ali to neskončnost tudi razsvetljuje plamen ljubezni. Rad bi se srečal s teboj, da bi ti povedal „Sara, zaljubil sem se v čudovito žensko, ki v tem trenutku v vsej svoji lepoti stoji tu pred menoj.“

S plamenom ljubezni osvetljeni K.

Več ljubezenskih pisem >>

1 komentar:

Anonimni pravi ...

Nisem B., vseeno pa mi ob tem pismu postane toplo pri srcu....