Vse, kar imam, je praznina

Bil sem otrok. Bilo mi je lepo, veselil sem se prihodnosti, veselil sem se življenja, imel sem polno sanj, ki sem jih želel uresničiti.

Že dolgo nisem več otrok. Ne veselim se prihodnosti, ker mi bo odnesla sedanjost. Sanje so se razbile na tisoče koščkov. In življenje, tisto življenje, ki sem se ga tako veselil, … našel sem smisel življenja, a prepozno, da bi moje življenje imelo smisel.

Kričim v kaos, ki me obdaja, kričim ob pogledu na razbite sanje, kričim ob pogledu na umirajoče upanje. Kričim, da bi mi kdo pomagal.

Nihče me ne sliši, nihče ni nikoli slišal mojega kričanja. Morda so slišali, pa so namenoma preslišali. Niso znali pomagati.

Vse kar imam je poglabljajoča se praznina, v kateri se izgublja glas upanja razbitih sanj.

Tok mojega življenja – osmič

Jutranji pogled na Julijske Alpe s Triglavom

Pred dobrima dvema tednoma sem zjutraj sedel na letalu, s katerim se je igral močan veter, nekje ne prav visoko nad Savsko dolino in opazoval Julijce. Lepo so se videli zasneženi vrhovi nad katerimi je kraljeval Triglav. Lepo se je videlo Bohinjsko jezero, v daljavi pa sem opazil morje v Tržaškem zalivu. Že na poti na letališče so drevesa, ki so se pripogibala v močnem vetru napovedovala precej nemiren let. Napoved se je več kot uresničila. Med pospeševanjem po stezi smo plesali levo in desno, kot bi bili na plesišču, ko pa smo se odlepili od tal, nas je veter sprejel v svoj objem in se začel divje igrati z našim ne prav velikim letalom. Zibalo nas je, treslo in v nekaj turbulencah sem spoznali pomen varnostnega pasu, ki te drži na sedežu, da ne zaplavaš nekam proti stropu potniške kabine. Pristna izkušnja moči narave.

Jutro na letalu

Tako sem gledal skozi okno naše planine, vsake toliko časa lovil telefon, ki mi je hotel uiti iz rok, s katerim sem sicer fotografiral in razmišljal o svojem popotovanju skozi življenje. Kot je bil nemiren let, je nemirno moje življenje. So vzponi in padci. Za njihovo premagovanje potrebuješ energijo. In kaj ti daje to energijo? Pričakovanja? Cilji? S cilji v življenju sem imel že od nekdaj težave. Pričakovanja … pričakovanja pa so nekaj, čemur sam nikoli nisem posvečal preveč pozornosti.

Pričakovanja so obremenjujoča. Ljudje, ki so mi blizu, so v preteklosti od mene pričakovali marsikaj. In, naiven kot sem žal bil, sem se trudil, da sem jim ustregel. Ko se danes pogovarjam s temi ljudmi mi povedo, da so srečni, da sem izpolnil njihova pričakovanja. Ko jim povem, kako visoko ceno sem plačal zaradi tega, zamahnejo z roko in rečejo »samo poglej, kaj si dosegel v življenju. Ponosen si lahko na to.«

Pogled na Kranjsko Goro

Kislo se nasmehnem ob tej izjavi. To kar sem dejansko dosegel, je bila čista zguba časa, energije in mojega življenja. Bil sem neumen, da so mi bila pričakovanja drugih bolj pomembna, kot moje želje, zato pa nisem doživel nekaj pomembnih dogodkov in dosegel nekaj pomembnih življenjskih prelomnic, ki bi jih moral. Ni bilo časa zanje, treba je bilo izpolniti pričakovanja drugih. Ker sem se zelo namučil, da sem prišel, do točke, kjer sem danes, mi sedaj zmanjkuje življenjske energije. In tako me vsake toliko časa obide neizmerna želja, da bi se ustavil, izstopil in se odpočil. Občutek je podoben, kot če greš obtežen s težkim nahrbtnikom v hribe. Po nekaj urah hoje navkreber si utrujen in si zaželiš počitka. Sedeš na skalo, morda podrto drevo, opazuješ okolico in nabiraš energijo. A petminutni postanek ni dovolj, da bi se odpočil. Ko vstaneš, narediš nekaj korakov in neprijetna utrujenost je nazaj.

In potem so tu še razbite sanje, ki še prilijejo olja na ogenj. Odpovedovanje zaradi pričakovanj drugih je močno zarezalo v moje sanje, ki sem jih imel. Kaj vse sem sanjaril, da bom v življenju dosegel in ustvaril, ko sem bil še nadebudni srednješolec. Meja ni bilo, vse je bilo na dosegu roke, vsaj tako se mi je dozdevalo.

Danes pa … Moje življenje je kupček razbitih sanj, razočaranj in zapravljenih priložnosti. Naše letalo je imelo dovolj goriva, da smo se povzpeli visoko nad vetrove in, ko smo preleteli Dravsko dolino, smo se iztrgali iz objema vetra, potniško kabino pa je napolnil enakomeren monoton zvok prezračevanja in letalskih motorjev. Meni pa zmanjkuje energije, da bi spremenil življenje. Nimam energije, da bi dosegel točko, kjer se bo življenje umirilo. Vso energijo, vse gorivo sem porabil po neumnosti za želje drugih.

In tako sedim v fotelju s prenosnikom v naročju, pišem te besede in ...

Čez teden dni bom spet sedel na letalu na letu nekam na sever, opazoval pokrajino daleč spodaj in razmišljal o kupčku razbitih sanj, razočaranj in zapravljenih priložnosti.

Tok mojega življenja – sedmič

Pred manj kot mesecem dni sem sedel na letalu nekje, ne prav visoko, nad Egejskim morjem. Počutil sem se kot, da bi sedel na vlakcu smrti v zabaviščnem parku, saj smo se prav vratolomno spuščali proti letališču na enem izmed grških otokov. Gledanje skozi okno je bilo doživetje čistega užitka, saj se je razgled hitro menjal, tako kot je letalo spreminjalo svoj nagib. Uživajočega v divjem letenju, me je prešinila misel, kako sem v teh zadnjih nekaj mesecih v resnici začel uživati v življenju. Če sem na relativno dolgočasnem letu, nekje nad zahodno Nemčijo lani decembra ugotavljal, kako sem naveličan življenja, pa sem bil na tem letu čisto drugačne volje.

Na začetku pomladi sem vstopil v novo desetletje življenja. Na obletnice rojstnega dne ne dam kaj veliko, čeprav se na ta dan počutim nekako drugače, bolj radostno. Žal pa mi običajno uspe ta dan sabotirati tako, da skoraj vedno počnem nekaj za druge in ničesar ne storim zase. Ves dan si ponavljam, da bom pa res nekaj naredil zase jutri. Ko pride jutrišnji dan, izgine tista radost in dan je povsem tak kot večina drugih.

Enako je bilo letos, z eno pomembno razliko. Ko je prišel »jutrišnji« dan, mi je bilo žal. Tako zelo žal, da sem začel razmišljati o svojem odnosu do življenja, drugih ljudi, problemov in do sebe. In sem spoznal, da sem sebe vedno postavljal na neko mesto, ki ni bilo prav ustrezno. Vse prevečkrat sem pozabljal na lastno zadovoljstvo in srečo in se ukvarjal s stvarmi, ki me niso osrečevale. Sklenil sem, da bom to spremenil.

Na prvi pogled je bilo videti, da je to zahteven proces. V resnici pa se je izkazalo, da je bilo zelo enostavno. Nehal sem se vznemirjati zaradi malenkosti in zaradi ne tako majhnih problemov, obenem pa sem spremenil vedenje do problemov in težav. Z njimi se ukvarjam takrat, ko je čas za to in lahko tudi kaj ukrenem, preostali čas pa se z njimi (miselno) ne ukvarjam. Ker se z njimi večino časa ne obremenjujem, je moje počutje bistveno boljše. Prav tako pa se ne obremenjujem z dejstvi, na katere nimam vpliva. Da dosežeš tak pogled, moraš narediti miselni preskok.

In tako sem z nasmeškom na obrazu gledal skozi okno in si želel, da se spust še dolgo ne bi končal. Večina drugih potnikov pa je komaj čakala, da se letalo dotakne letališke steze in se umiri. Sprašujem se, ali v življenju tudi čakajo samo na to, da se umiri? Kdaj se življenje umiri? S smrtjo? Kaj pa uživanje v življenju?

Danes živim veliko bolj sproščeno in mnogo bolj spontano. Če si nekaj zaželim, si skušam željo uresničiti. Ne bom rekel, da je vedno vse izvedljivo, a sedaj si uresničim tudi tiste želje, za katere sem še ne tako dolgo nazaj našel tisoč in en razlog, zakaj jih ne bi uresničil.

Prijetno je.

Tok mojega življenja - šestič

Pred slabim mesecem dni sem sedel na letalu nekje nad zahodno Nemčijo. Vzleteli smo v poznem oblačnem popoldnevu in se po nekaj minutah vzpenjanja prebili skozi oblake. Skozi okno se mi je odprl pogled na večerno obarvano nebo, ki ga tisti, ki so bili na trdni zemlji pod nami, niso mogli videti. Letalo se je še naprej vzpenjalo. V kabini je bil značilen monoton zvok prezračevalnega sistema in pridušen zvok letalskih motorjev iz zadnjega dela letala, ki sta opravljala svoje delo in nas potiskala skozi zrak. Ljudje niso klepetali. Po napornem delovnem tednu, nepripravljeni na klepet, so se vračali proti domu.

Tudi sam sem bil precej utrujen. Za menoj je bil naporen dan. Večurni sestanek, na katerem smo sprejemali odločitve za prihodnost. Usklajevanje med 27 različnimi predstavniki je bilo vse prej kot prijetno, še manj pa je bilo prijetno spoznanje, o nenaprednem, nazadnjaškem in zastarelem razmišljanju na evropski ravni.

Vse to je bilo sedaj za menoj, pred menoj pa je bilo 50 minut mirnega leta nad oblaki do letališča, kjer me je pobralo naslednje letalo. Popravil sem se v sedežu, da mi je bilo nekoliko bolj udobno. Skozi okno sem opazoval nebo. Letalo je zavilo proti vzhodu in namesto toplih barv sončnega zahoda sem opazoval temno zvezdnato nebo. Za nekaj trenutkov sem zaprl oči in glavo naslonil na vzglavnik letalskega sedeža.

Utrujen sem. Utrujen sem življenja. Leta in leta teka za neuresničenimi sanjami so me izmučila. In sedaj, včasih sredi dneva, na poti, na vlaku, v avtu, na sprehodu, v trgovini, kjerkoli že sem, bi se ustavil sedel na pločnik, štor, klopco v travo pod drevo, za grm, kamorkoli in se odpočil. Želja po tem je tako velika, da se je včasih kar prestrašim. Preplavi me nepopisna želja po tem, da bi se čas ustavil in bi si lahko privoščil konkreten počitek.

In sprašujem se, kaj je narobe. Bi moral spremeniti sanje? Bi moral spremeniti življenje?

V življenju so vzponi in padci. Nekaj časa teče kot po maslu, drugič se zatika, škripa, pokašljuje in se prav počasi premika naprej. Po vseh doživetih vzponih in padcih sem spoznal, da ne glede nato, kako nizko padeš, vedno se lahko znajdeš in greš naprej, če se trudiš premakniti naprej. Če se prepustiš upanju, da ti bodo pomagali drugi, boš obtičal in nič se ne bo premaknilo naprej. Tisoče je takšnih zgodb, kjer ljudje capljajo na mestu in ne naredijo miselnega preskoka, ker ga ne želijo ali pa ne znajo. Seveda, govorim o materialnem vidiku. Kaj pa drugi vidiki?

Kaj, če imaš sanje, ki jih želiš uresničiti, a jih ne znaš uresničiti? Kaj, če ni nikogar, ki bi ti želel ali znal pomagati? Kaj, če si sam ne znaš najti pomoči? Kaj pa tedaj?

Utrujen sem. Utrujen sem življenja, ker ne znam uresničiti sanj, sanj, ki jih večina ljudi uresniči.

Odprl sem oči. Stevardesa je po ozkem prehodu med sedeži pomikala voziček in delila skromne letalske sendviče. Razveselil sem se ga. Od jutra nisem jedel nič. Prepričan sem bil, da se bo prilegel, pa čeprav je letalski. In se je.

Tok mojega življenja – petič

Letos aprila sem po nekaj letih ponovno sedel v letalu, tokrat nekje visoko nad Balkanom in opazoval bele oblake tam daleč spodaj. Dva velika reaktivna motorja, sta požirala hektolitre visoko vnetljivega letalskega goriva, za seboj pa puščala belo sled mešanice vode in škodljivih substanc. Vse zato, da je 220 ljudi na višini 12 kilometrov letelo s hitrostjo 860 km/h proti velikemu otoku v vzhodnem Sredozemlju. Če bi nas obiskali vesoljci in opazovali naše letalo … ne le naše letalo, temveč nas, ki živimo na Zemlji, bi se zagotovo spraševali, kaj je tej človeški vrsti, da je tako samouničevalna. Po dolgem in počez uničujemo svoje okolje, svoj planet in smo na ravni posameznika egoistično prepričani, da s tem sebi ne škodujemo. Ko se peljem z avtom, ne voham izpuha iz izpušne cevi zadaj, ko se peljem z vlakom, ne vidim črnega dima, ki se kadi iz velike izpušne cevi na strehi, ko pišem tole na računalnik, ne vidim, kako termoelektrarna bruha strupene saje in pline v zrak, da proizvede elektriko, ki jo računalnik potrebuje. Zatiskamo si oči in se prepričujemo, da smo okoljsko osveščeni, ker sortiramo odpadke. Tetrapak v posodo za embalažo, papir v posodo za papir,... Nihče pa ne pomisli, koliko škode se je naredilo okolju v procesu izdelave tetrapaka, ki se ga po uporabi nekritično zavrže v posodo za embalažo.

Moje življenje mi ves čas pritrjuje, kar imam zapisano na levi strani tega bloga: »Moje življenje je kot barka, ki pluje po morju brez krmarja. Danes sem tukaj jutri sem tam. A vsake toliko časa poprimem za krmilo in se usmerim proti novemu cilju.« Moja barka me je prav zanimivo zapeljala, da sem se znašel na letalu tistega aprilskega dne. Nič novega v mojem življenju. Nad nečim, se res ne morem pritoževati: da je moje življenje dolgočasno. Globoko so se mi vtisnile besede enega izmed mojih prijateljev, ki je pred davnimi leti dejal nekako takole: »Občudujem te, kaj vse si že počel v življenju, in kaj vse počneš.« Res je, včasih presenetim tudi samega sebe.

FantasyArt0102: Imagination (CC BY-NC-ND 3.0)

Zadnja tri leta so bila izredno naporna. Tako naporna, da preprosto nisem več zmogel negovati domišljije in ji pustiti pot, da se razvija po svoje. Spisati nisem zmogel skoraj ničesar. Število objav se je tako zmanjšalo, da sem leta 2014 ustvaril en sam samcat zapis. Lani sem skušal blog nekoliko oživeti, dokler nisem poleti obupal. Za povrh pa je sledila peklenska jesen. Delo od pete ure zjutraj pa vse do poznih večernih ur, od tega tudi do štiri ure vožnje skupaj po vsej Sloveniji, vmes pa delavnice in predavanja za najzahtevnejšo publiko. Domov sem prihajal izžet, brez volje za karkoli. Od sebe sem dal vse v dobro zadovoljstva udeležencev. Cena, ki sem jo zato plačal je bila visoka in noben zaslužen denar je ni pokril. Prišel je december in prvič v življenju sem spoznal, kaj pomeni biti »skurjen.« (Za boljšo predstavo o zahtevnosti dela: ko se prenehal z delom, so me nadomestili trije.) Z decembrom je prišla zanimiva ponudba, ki me je popeljala v druge vode. Čisto v stilu mojega življenja »danes sem tukaj, jutri sem tam.«

Lahko rečem, da je življenje sedaj nekoliko manj naporno. Poslovno se večinoma gibljem v akademskem okolju, ki je zelo zanimivo in privlačno. Sedeti na sestanku s štirimi doktorji znanosti in z njimi (enakovredno) razpravljati je zanimiva izkušnja. Samo delo pa spodbuja razmišljanje in domišljijo, to pa vodi v ustvarjanje.

FantasyArt0102: Wonderland (CC BY-NC-ND 3.0)

Moja domišljija je ponovno vzbrstela. Po treh letih hladne zime je prišla pomlad in v moji glavi se ponovno nemoteno odvija še eno življenje. Iz tega se rojevajo nove zgodbice, razmišljanja in drugo, kar boste lahko ponovno brali na Krtkovih dnevih.

Koliko časa? Dokler … le kdo bi vedel. Koliko ljudi pa sploh bere Krtkove dneve?

Hvala za devet čudovitih let …

… bloganja. Devet let je od prve objave na Krtkovih dnevih. Sledilo jih je še mnogo in danes je objavljenih kar 222. Veliko sem napisal v teh devetih letih, čeprav sem bil zadnji dve leti bolj skromen.

Najprej pa nekaj zanimivih podatkov o blogu.

• Prvi zapis je bil objavljen 25. julija 2006.
• Od 25. julija 2006 do 24. julija 2015 je blog zabeležil približno 69.500 obiskov in 165.000 ogledov. Povprečen čas, ki so ga obiskovalci preživeli na blogu ob posameznem obisku: 2 minuti 7 sekund.
• Najbolj brani zapis: Ljubezensko pismo (1). Ljubezenska pisma so sicer najbolj brane vsebine.
• Najbolj brana zgodba: Zbudil sem se ob njej. To zgodbo obožujem, ker sem skoznjo izrazil neuslišano ljubezen.
• Najbolj brana impresija: Praznina v srcu. Kadar preberem tole impresijo, me zaboli v srcu. Je preveč resnična.
• Najbolj brano razmišljanje: Življenje je potovanje. In na tem potovanju vsak dan doživim kaj novega.

Krtkovi dnevi so v teh devetih letih nastajali na štirih različnih računalnikih. En je pokojni, za enega (na sliki) ne vem, kaj se je zgodilo z njim, vendar je verjetno tudi že pokojni, enega sem upokojil pred dvema mesecema in leži v predalu, ta, na katerega pišem tole besedilo, pa se počasi bliža upokojitvi. Koliko so računalniki napredovali v teh devetih letih! Na vse računalnike imam lepe spomine, saj sem veliko časa preživel z njimi in so mi dobro služili. Bili so orodje za pretvorbo stvaritev moje domišljije v vsem razumljivo obliko.

Devet let je dolga doba za blog, od katerega ni neposrednih ali posrednih finančnih koristi in ponosen sem, da mi je uspelo vzdržati tako dolgo. Mnogi blogerji, ki sem jih spremljal, so v tem času obmolknili in marsikoga pogrešam. V življenju so se jim zgodile različne stvari in preprosto niso čutili več potrebe ali želje pisati blog. Tudi meni se je veliko zgodilo v teh devetih letih. Bile so dobre stvari in bile so slabe stvari. Vsekakor pa je v mojem življenju odigral pomembno vlogo tale blog. Bil je neke vrste ventil, skozi katerega sem sproščal bujno domišljijo in učilnica pisanja.

V moji glavi se neprestano veliko dogaja. Nastajajo ideje in zgodbe, ki se razvijajo. Številne sem prenesel v računalnik in na Krtkove dneve, še več se jih je izgubilo v globinah moje domišljije. Pisanje za Krtkove dneve mi je pomagalo razvijati drugačno obliko pisanja, kot sicer pišem za ljubi kruhek že preko 13 let. Pisanje za Krtkove dneve je vodilo v stvaritev pravega romana, ki je v moji glavi nastajal več kot leto dni, preden sem se ga resnično lotil. Besede so se kopičile in leta 2011 sem jih prenesel na računalnik. Natala je Morska princesa, ljubezenska zgodba, polna prevar, laži zanikanja ljubezni in razočaranj, v katera se zapletata glavna protagonista Andrej in Izabela. Roman ni izšel v obliki knjige in ga tudi nisem ponudil nobenemu založniku in ga verjetno tudi ne bom. Roman je prebralo nekaj mojih prijateljic in prijateljev ter znank in znancev, ki so podali kopico pripomb na besedilo, a generalno je bilo rečeno, da je dobro napisan in da je vreden, da ga berejo tudi drugi. Njihove opazke sem upošteval in besedilo dodelal. Sedaj je Morska princesa pripravljena, da se predstavi tudi drugim bralcem. Kdaj jo boste lahko prebrali tudi tisti, ki me osebno ne poznate in v kakšni obliki, še ne vem. Vsekakor pa boste Morsko princeso lahko nekega dne, drage bralke in bralci, brali.

V obdobju, ko sem pisal Morsko princeso, je prišlo do velikih sprememb v mojem življenju. Poslovil sem se od redne zaposlitve in se odločil, da grem na samostojno podjetniško pot. Razkorak v predstavah z lastnikom spletnega portala, kjer sem bil zaposlen, je postal prevelik in prisiljen sem bil zapustiti enega izmed največjih slovenskih tematskih portalov, ki sem ga ustvarjal devet let. Portal danes žalostno propada, jaz pa delam na novih lastnih projektih, kjer mi nihče ne soli pameti. Projekt postavitve lastnega podjetja, je bil zahteven proces, ki pravzaprav še vedno traja. Med drugim sem postavil dva obsežna spletna portala, ki zelo dobro delujeta, tretji pa je že zasnovan in bo v kratkem zagledal luč sveta. Postavljanje velikih spletnih portalov ni mačji kašelj in pobere zelo veliko energije. To je glavni razlog, da ne zmorem več pisati za Krtkove dneve. Po 10 ali več urah dela za svoje podjetje, ni energije za pisanje. Upam, da se bo to spremenilo in bom lahko nekoč še naprej ustvarjal in objavljal nove zgodbice, impresije in druge zapise.

»Krtek išče nekaj, nekaj, kar si močno želi, nekaj, kar bo zadovoljilo njegovo srce. Kdor pozorno bere Krtkove dneve, ve, kaj Krtek išče,« je zapisano v Krtkovi predstavitvi. V vseh teh devetih letih Krtek še ni našel dekleta, ki bi zadovoljilo njegovo srce in bi lahko on zadovoljil njeno. Še naprej bo iskal in optimistično upal, da jo nekega dne sreča. Je pa danes, ko je cvrl rezine bučk v ponvi, prišel do zelo pomembnega spoznanja, spoznanja, kaj želi v življenju resnično početi. Tega spoznanja se je zelo razveselil. Sedaj po mnogih letih le ni več povsem izgubljen v življenju. Zdaj je malo manj izgubljen.

Ali bom še objavljal zapise na Krtkovih dnevih? Kdo bi vedel! Morda, morda ne. Kakor mi bo srce poželelo. Hvala vsem bralkam in bralcem, ki ste sledili mojim pisarijam v teh devetih letih. Ni vas bilo malo in vem, da sem marsikomu polepšal dan, pomagal prebroditi težko obdobje ali pa zgolj omogočil, za nekaj trenutkov pozabiti na skrbi. To je bil tudi namen.

 Hvala za devet čudovitih let branja in za vse komentarje, ki ste jih pustili!

Tok mojega življenja - četrtič

Lani septembra nisem sedel nekje visoko nad oblaki in opazoval snežno belih oblakov daleč spodaj pod letalom, kot sem predlani. Tistega dne, ko sem napisal Tok življenja (tretjič), sem sedel v udobju svojega avtomobila, poslušal meni ljubo glasbo in se peljal proti domu. V daljavi sem opazoval visoke planine in se spraševal, kaj bom doživel na poti, ki sem jo izbral. V črni poslovni torbi, ki je ležala na sovoznikovem sedežu, so bili papirji, na katerih je pisalo, da imam svoje podjetje. Odločil sem se za samostojno podjetniško pot. Bil sem poln optimizma, zagnanosti, veselja in novega upanja, da se bo končno začelo obračati na bolje. 

Od takrat je minilo leto in nekaj dni. Marsikaj se je spremenilo v tem času. Vsi smo se postarali za leto. Ceste so postale bolj luknjaste, razpoloženje v državi bolj žalostno. Od avta, s katerim sem se tistega toplega sončnega septembrskega dne peljal proti domu, sem se moral posloviti. Končal je v rokah mlade mamice z Gorenjske. Očka ji ga je kupil, da bo lahko udobno in varno prevažala svojega sinkota. Odšli so nekateri ljudje in nikoli več jih ne bo nazaj. Računalnik je ponovno postal sredstvo, ki mi omogoča preživetje. Spet preživim številne večere in noči z njim. Delam za ljubi kruhek. Vsak dan, pa naj bo to ponedeljek, nedelja ali praznik.

Upanje, optimizem in številne priložnosti, ki so se odprle, so mi povrnile upanje do življenja. Danes mi je lepo. Ne zato, ker mi ne bi bilo treba skrbeti za materialno preživetje, temveč zato, ker je nekje v daljavi, v megli lepša prihodnost, ki me čaka. Le doseči jo moram. In dosegel jo bom z delom, delom in delom.

Čeprav sem danes poln optimizma in dobre volje, pa je bilo leto izredno težko. Bili so trenutki, ko sem bil povsem na dnu, trenutki, ko ni bilo niti najmanjšega upanja, da bo kdajkoli bolje, ko nisem vedel, ali se bom prebil skozi prihodnji mesec. Pri tem me je reševala le misel, ki mi jo je pred začetkom samostojne podjetniške poti zaupala dobra znanka z dolgoletnimi podjetniškimi izkušnjami:

»Bistvo je živeti za danes, ne jutri ali čez eno uro. Danes, tukaj, zdaj.«

Vse pa le ni bilo tako težko. Bili so lepi trenutki, kot je pohvala zadovoljne stranke. Bili so trenutki zadovoljstva, ko je bilo delo opravljeno. In bili so trenutki veselja, ko je bila uspešno sklenjena pogodba. Vseh teh trenutkov si želim čim več.

V tem letu pa sem doživel tudi veliko razočaranje. Izvedel sem, da nekateri ne verjamejo vame, da ne verjamejo v mojo odločitev, da ne verjamejo v mojo podjetniško pot. Ne bi bil razočaran, saj takšnih ljudi je dovolj povsod, če .... če to ne bi bili ljudje, ki so mi najbližje. In vsake toliko časa mi priletijo polena pod noge, da se nekaj dni opotekam. A takšno je pač življenje. Najbolj te razočarajo tisti, za katere si ne bi nikoli mislil, da te bodo razočarali. A na drugi strani se je našel nekdo, ki je sam od sebe videl, da sem v stiski in mi je priskočil na pomoč, čeprav nisem prosil zanjo.

Takšno je življenje. Vzponi in padci, uspehi in razočaranja,...

Tok mojega življenja - tretjič

Lani septembra sem nekega sončnega dopoldneva sedel na letalu nekje visoko nad Skandinavijo in opazoval bele oblake tam daleč spodaj. To je bilo zadnje dejanje zanimivega potovanja na sever, ki sem si ga že pred časom zaželel in takrat uresničil. Sproščeno sem gledal skozi okno in razmišljal, kako pravljičen je pogled na sneženo bele kepe. Povsem nepričakovano me je spreletelo spoznanje, ki me je močno pretreslo. Zavedel sem se, da se bom v trenutku, ko se bo letalo dotaknilo tal na brniškem letališču, vrnil v življenje, ki je bilo zaznamovano z negotovo prihodnostjo. Danes mineva že skoraj leto dni od takrat in, ko se ozrem nazaj, vidim, da je bilo to leto razbitih sanj.

Prvi dnevi po vrnitvi so bili polni optimizma, polni sanj o boljšem jutri. Poln nekakšnega nenavadnega elana sem načrtoval svojo uspešno prihodnost. Obetali so se številni projekti in lagodno življenje. A počasi, kot zahrbtna bolezen, ki te tiho uniči od znotraj, so se vsi načrti spreminjali v prah. V začetku tega nisem opazil. Preveč je bilo optimizma, preveč sem bil zaslepljen s sanjami o lepi prihodnosti. Po nekaj mesecih sem spoznal, kaj pomeni, ko se končajo sanje.

Nekega mrzlega februarskega jutra sem se zbudil z neprijetnim občutkom tesnobe v prsih. Najprej sem mislil, da je mogoče kaj narobe z mojim telesom, vendar pa sem hitro spoznal, da ne gre za bolezen. Vzrok je bil drugje. Ležal sem in gledal v strop. Razmišljal sem o tem, kam me je življenje pripeljalo in o prihodnosti, ki ji grem naproti. Spoznal sem, da je vse, kar sem mislil, da sem v življenju pomembnega dosegel, v resnici povsem nepomembno. Moje sanje in z njimi želje so bile nepomembne, ker nisem uspel uresničiti svoje največje želje zadnjih 17 let. Njena uresničitev je za večino ljudi tako enostavna! Debele solze so mi spolzele po licih ob misli na lasten neuspeh. Prenehal sem razmišljati in brez misli strmel v strop nad seboj. Bilo je krepko preko poldneva, ko sem se z naporom spravil iz postelje brez volje do življenja. Naslednjih nekaj tednov sem bil povsem poklapan in brezvoljen do česarkoli. Vsak dan sem bežal iz tega sveta v izmišljen svet, kjer je življenje teklo po drugačnih pravilih, kjer sem lahko živel življenje, kot sem ga želel in uresničeval svoje sanje. In bilo mi je tako lepo. Nisem ga želel zapustiti, za vedno sem hotel ostati tam.

V deželo je prišla pomlad. Zacvetele so rože, ozeleneli so gozdovi. In maja se je na koncu tega temnega predora, v katerem sem vsak dan bolj pogrezal v obup, pojavila drobna lučka. Na mizo je padla enostavna, a zanimiva ideja. Takrat sem bil prepričan, da je bila moje zadnje upanje. Trdno sem se oprijel te rešilne bilke in začel idejo razvijati. Moje življenje, mojo barko, sem začel obračati v smer, ki je kazala na boljšo prihodnost. V glavi se je počasi začelo obračati na bolje. Najprej je minila obupanost, potiho pa se vrnil optimizem. Nova ideja mi je dala nov cilj, proti kateremu sem se usmeril.

Danes obračam nov list svojega življenja. Z današnjim dnem se moje življenje, moja barka, obrnila v novo smer. Odločil sem se za novo pot, po kateri bom stopal. Zavedam se, da ta pot ne bo enostavna, da bo na njej veliko ovir, da pa bom srečal mnogo zanimivih ljudi in doživel veliko prijetnega. In morda – ne – prepričan sem, da me bo pripeljala do uresničitve tiste želje, ki si jo tako želim uresničiti že zadnjih 17 let.

In zagotovo bom kmalu sedel na letalu nekje visoko na nebu ter gledal bele oblake daleč spodaj. Življenje bo imelo smisel, prihodnost bo neobremenjujoča in misel na dom mi bo grela srce. Edino, kar me bo mučilo, bo kako nasanjati nove sanje.

Tok mojega življenja - drugič

„Pred davnimi časi je živel Andrej. Imel je dobro službo in urejeno življenje. Nekega dne, pa se je vse spremenilo. Izgubil je službo, življenje je postalo turbulentno.“

Tako bi se lahko začela zanimiva zgodba, ki bi govorila o Andreju, ki se mu je podrl svet. Rabil bi kakšnih štirinajst dni, da bi jo napisal. Bralci bi se zabavali ob branju Andrejevih prigod. A te zgodbe ne bom napisal, ker bi bila preveč resnična, preveč moja in ker poznam njen zaplet, ne pa njenega razpleta.

Pred nekaj meseci, na začetku pomladi, sva s sodelavko obiskala Dunaj, natančneje enega izmed sejmov, ki se je tam odvijal. Da bi zapravila čim manj denarja podjetja, sem želel, da vse skupaj opraviva v enem dnevu. Pa je sam direktor zahteval, da greva za dva dni. In sva šla. Imela sva se prijetno. Sejem je bil zanimiv, prosti čas pa sva izkoristila za zabavo v Pratru, obisk tropskega vrta in, seveda, nakupovanje na najdaljši dunajski nakupovalni ulici. Celoten izlet je bil karikatura dobro stoječega podjetja, ki skrbi, da so delavci zadovoljni, ker le zadovoljni delavci opravljajo svoje delo kakovostno. Z Dunaja sva se vrnila dobro razpoložena in s številnimi novimi idejami za delo. Dva dni po vrnitvi, pa me je direktor poklical na izredni sestanek in pojasnil, da je podjetje v težavah. Sodelavki sem pojasnil o težavah in ji v šali razložil, da se bomo od nje poslovili julija in, da se bom sam od podjetja poslovil v začetku jeseni. Vse skupaj je vzela kot šalo, čeprav sva se oba nekoliko zamislila. In zgodilo se je natanko tako kot sem napovedal.

Nenavadno me vodi tok življenja. Pred nekaj dnevi sem sedel na letalu nekje visoko nad Skandinavijo in skozi okno opazoval oblake daleč spodaj. Medtem ko sem razmišljal, kako pravljičen je pogled na snežno bele kepe, me je spreletelo spoznanje, da se bom v trenutku, ko se bo letalo dotaknilo tal na brniškem letališču vrnil v življenje, ki ga vedno bolj zaznamuje negotovost. „Moje življenje je kot barka, ki pluje po morju brez krmarja. Danes sem tukaj jutri sem tam. A vsake toliko časa poprimem za krmilo in se usmerim proti novemu cilju,“ je vodilo mojega življenja, že od nekdaj. Sprašujem se, kaj se zgodi, ko se na morje spusti gosta megla in krmar ne vidi več v katero smer naj vodi barko. Svetilnikov ni videti, siren za meglo, ki bi barke opozarjale na bližino kopnega, ni slišati. Barka je izgubljena sredi morja. Naše letalo je imelo določen cilj in začrtano pot. Jaz cilja nimam, ne začrtane poti. Če imam cilj, se izgubim na poti do njega, če imam začrtano pot, se cilj izgubi preden ga dosežem.

Tok življenja me nosi dalje. September se izteka in izteklo se bo življenjsko obdobje, ki ga je zaznamovalo mirno morje in lagodna plovba. Zdaj je tega nepreklicno konec. Bliža se vihar z visokimi valovi in vodnim pršičem, ki zakriva pogled naprej. Krepko bo treba poprijeti za krmilo, da veliki valovi ne bodo zalili barke in je morje ne bo vzelo v svoje globine. Krepko bo treba držati krmilo, da jo bom lahko suvereno vodil skozi viharno morje. A kaj, ko ne vem, kakšen je ta vihar! Lahko bo minil v nekaj urah, ali pa bo trajal in trajal. Vsak vihar pa pusti na barki posledice, v skrajnem primeru so fatalne. In zdaj, ko prestrašen zrem v prihajajoči vihar, se mi ne sanja, ali ga bom preživel ali ne. Kljub vsemu sem optimističen, le sprašujem se, kakšne bodo posledice.

Zdaj pa moram zaključiti. Treba je zviti glavna jadra in razpeti viharnik ter pospraviti na palubi vse, kar ni pritrjeno. Potem pa bo treba trdno držati krmilo.

Tok mojega življenja - prvič

Pot, po kateri nosi tok življenja, je zanimiva. Ta hip sedim pred zaslonom in gledam kopico vprašanj za intervju, ki mi jih je poslala ena izmed novinark mekega časnika. Vprašanja se nanašajo na področje, s katerim se ukvarjam za ljubi kruhek. Vse lepo in prav, služba pač, bi rekel, vendar …

Moje življenje je po svoje zanimivo. Predvsem zato, ker ne vem, kaj bi počel z njim. Živim brez otipljivih ciljev, brezciljno bi lahko rekel. Seveda so določene stvari, ki si jih želim, in bi jih morda lahko pojmoval kot cilji. Takšen cilj je bil končati študij. Kakšne piruete so se mi pri tem dogajale in kakšne kontraste sem doživljal. Od popolnega propada do velikega uspeha. A žal me je na koncu življenje tako zapeljalo, da je bila moja diplomska naloga zelo lep labodji spev. Dosegel sem največ, kar je bilo z njo mogoče doseči, a sedaj skupaj z večino znanja leži na polici. Precej podobno zgodbi mojega dosedanjega življenja.

Pred nekaj leti mi je moj dober prijatelj, ki ga zelo spoštujem, zamišljeno dejal nekaj takega:
»Jaz te občudujem, ker si v življenju počel že toliko stvari.«

Takrat sem ga zgolj nejeverno pogledal, in če bi mi danes rekel isto, bi ga pogledal enako. Ker ga jaz občudujem! Občudujem ga, ker ima svoje življenje urejeno, ker ima zastavljene cilje, ki jih bolj ali manj tudi uresničuje. Je poročen, ima dobro ženo, otroka (kmalu bosta dva), dobro plačano službo v velikem in urejenem podjetju in to kljub temu, da izhaja iz ne najbolj urejene družine. Ve kaj želi od življenja in je na dobri poti, da bo vse to uresničil. Jaz pa sem diametralno nasproten. Izgubljen v življenju, s službo, ki je izgubljena približno toliko kot jaz. On je zadnjih 20 let imel dobro začrtano pot, jaz pa sem ves ta čas bolj ali manj izgubljeno taval. In še vedno sem na dobri poti, da se dokončno izgubim.

Zadnjih nekaj let, odkar si služim ljubi kruhek sam, sem veliko delal na prepoznavnosti dela našega podjetja in, ker med drugim delamo tudi nekaj, česar je javnost lačna, sem nehote padel v kremplje medijev. Ne sicer v rumeni tisk, temveč v resni tisk, kar je verjetno še slabše. V zadnjih dveh letih so postali novinarji moja redna stranka, večinoma časopisi, ne manjkata pa tudi radio in televizija. In potem pride dan, ko se zagledaš v TV Dnevniku in začneš razmišljati, kam te je spet odnesel tok življenja.

Pred nekaj meseci sem se odločil, da se bom od medijev in javnosti distanciral in bolj ali manj poniknil v ozadje. Jok bato. Pozabi. Bolj, ko se umikaš, bolj hlastajo po tebi. Pa pride TV ekipa, pa pride na obisk ta novinarka, pa oni novinar. Potem te pa začne vabiti še strokovna javnost, pa želijo predavanje tukaj, pa predavanje tam, pa tvoje mnenje o pomembnih stvareh, …

Ljudje nehajte! Jaz sem le v življenju izgubljeni Krtek! Ne vem, kaj hočem, ne vem, kam bi šel. Tavam po tem širnem morju življenja, kot izgubljena barčica.

In vendar bi lahko odslovil novinarje, organizatorje konferenc in druge. Lahko bi poniknil. A kaj, ko po drugi strani takšne stvari dajo jasno vedeti, da te ljudje potrebujejo, da si vir informacij, ki pomagajo mladim in starim, podjetnikom in navadnim delavcem, morda vsaj enkrat v njihovem življenju. Sem majhen in drugi me delajo velikega. Upravičeno? Nimam pojma. O tem naj sodijo drugi. Ampak očitno mi to godi. Sicer bi že dal odpoved.

A vseeno pride večer, kot je današnji, in se začnem spraševati, kako sem prišel od tistega nadebudnega študenta, ki je leta 1995 prestopil vrata rumene stavbe, kjer še danes delijo znanje o naravi, do tega, kar sedaj počnem za ljubi kruhek. Kaj sem naredil narobe, da še vedno ne vem, kaj bi počel? Kje sem zgrešil pot?

In tok življenja me nese dalje. Danes sem tukaj, jutri sem tam. Danes se ukvarjam z novinarji, jutri pa se bom ...

Le kdo bi vedel!

Slika: Jonathon Earl Bowser: Song of deep water