Praznina v srcu

Gledam skozi okno. Sivo nebo. Prazna ulica pod menoj. Prazno srce. Obrnem se in utrujeno oddrsam do fotelja. Usedem se. Počasi in z muko, kot starec, ki komaj čaka, da odbije njegova zadnja ura. V roke vzamem knjigo. Zgodba o dveh zaljubljencih, ki skupaj premagujeta ovire na poti do njune večne ljubezni. Z očmi drsim po vrsticah in požiram črke, besede. V glavi se mi slikajo podobe, ki jih narekuje besedilo. Podobe ljubezni, podobe sreče. Odložim knjigo. Tu je, tisti znani občutek, občutek praznine razočaranja samega nad seboj. Boli. Zelo. Vsak dan bolj. Po licu se mi zapelje solza. Sled pusti neprijetno srbečico, ki postane zareza noža trpljenja. Še ena brazgotina. Katera po vrsti že? Jih je sploh še smiselno šteti? Jih je sploh še mogoče šteti? Preveč jih je.

Praznina trajajo že dolgo. Sploh ne pomnim več, kako je bilo, ko je ni bilo. Postala je tako vsakdanja, kot je sonce. Pride zjutraj, še preden odprem oči in odide dolgo po tistem, ko jih zvečer zaprem. Z mano je v trenutkih sreče in trenutkih žalosti. Ves čas me opominja, ves čas mi prišepetava, ves čas skrbi, da ne zadiham sproščeno. Če ji ne bi znal pobegniti, bi moja zadnja ura že davno odbila.

Nekaj časa je pred menoj tema. Veke zadržujejo svetlobo. Po nekaj trenutkih umirjenosti se začne  oblikovati podoba. Počasi dobiva obrise. Izoblikujejo se ljudje, izoblikujejo se drevesa, hiše, vrtovi,... Izoblikuje se sreča, izoblikuje se ljubezen. Preplavi me zadovoljstvo in radost. Srečen sem, zaljubljen sem. Obožujem jo, ljubim jo. Odprem oči in podoba v trenutku izgine. Zunaj se je stemnilo in soba je v prazni temi. Praznina. Še vedno je tu.