Ljubezensko pismo z mislijo o oblaku radosti

Draga Sara!

Roke mi drhtijo, ko pišem tole pismo, ker vem, da ga boš prebrala. V mislih si predstavljam, da si tu pred menoj in slediš vsaki besedi, ki jo zapišem. To me navdaja z nekakšno nenavadno energijo, energijo ljubezni, ki v meni budi nekaj, kar nisem poznal. Nekje globoko v moji notranjosti je, kot da bi na stotine drobnih pisanih metuljev plahutalo s svojimi krili in me ščemelo.

Rad imam te metuljčke. Polepšajo mi vsak trenutek življenja, vsak trenutek, ko hrepenim po tvoji bližini. Ko nisem s teboj in željno čakam naslednjega srečanja, si predstavljam, da si ob meni. Tvoja podoba se mi riše v očeh in zaznam tvoj prijetni vonj, ki ga zaduham samo takrat, ko grem z nosom tik ob tvoji koži. Tako prijetno dišiš, kot nič drugega na tem svetu.

Globoko v sebi čutim, da si del mene in da brez tebe moj obstoj nikoli ne bo popoln. Želim si, da bi se najini duši združili v neskončni ljubezni, ki bi naju popeljala na oblak radosti. Tam bi bila svobodna in le ljubezen bi krojila najino usodo. Omamljena od tega čudovitega opoja, s katerim bi naju oblila boginja ljubezni, bi plesala na nežno melodijo globoke neomadeževane ljubezni. Nežno bi te božal po razgaljenem vratu, okoli naju pa bi se smehljali rdeči cvetovi vrtnic. Njihov prijetni sladkobni vonj bi se igral z najinima nosovoma. Smehljala bi se drug drugemu, saj bi vedela, da je vse namenjeno le najini ljubezni, ki bi se razlivala v večnost.

Vem, da nikoli ne bova plesala na takšnem oblaku. Resnični svet se z domišljijskim ne more primerjati. A to naju ne sme ustaviti, da ne bi sanjala skupne sanje. Sanje o oblaku radosti, sanje o skupnih trenutkih, sanje o ljubezni. Te naju bodo vedno združevale: ko nama bo lepo in ko nama bo težko.

Sara, ljubim te!

Krtek.