Ko spim, ne razmišljam

Slika: ©2009 Linda Lisa West: Lost

S soljudmi se pogovarjam le zato, ker se bojim biti sam s seboj.
Ko spim, ne razmišljam. Sem pomirjen.
Ko sem zbujen, sem nič. Ničesar ne čutim razen strahu in obžalovanja.

(Anonimni)

Življenje je kot plovba po morju. Vsak krmari svojo barko po bolj ali manj velikih valovih. Včasih plujemo po orkanskih valovih, drugič je morje gladko kot olje. Ne ena, ne druga skrajnost nista prijetni. Na oljnatem morju je dolgočasno. Barka se leno premika v rahli sapici ali pa celo miruje. V razburkanem morju je naporno in nevarno. Barko zalivajo veliki valovi in krmar se mora močno truditi, da jo obdrži na gladini.

Morje in barka sta prispodoba za življenje. Vsakdo ima svoje življenje, ki je takšno kot ga vodi, je takšno, kot morje po katerem vodi barko krmar.

Sprehajam se po mestu in opazujem ljudi, ki jih srečujem. Nekateri so veseli, drugi so otožni, tretji zdolgočaseni. Tu in tam srečam človeka, v katerem vidim nekaj drugega: strah in obžalovanje. Vsako jutro me pozdravi v ogledalu. Strah ga je pred prihodnostjo in obžaluje svojo preteklost.

Naša življenja oblikujejo dejanja in dogodki iz preteklosti. V preteklosti se je oblikovala naša osebnost in spomini, ki nas tvorijo. Prihodnost je povsem odprta in jo lahko usmerjamo, kakor želimo. A kako naj jo usmerjamo tako, kot želimo, če smo obremenjeni z dejanji in dogodki iz preteklosti? Izoblikujemo želje. Želimo živeti življenje, ki smo si ga ustvarili v naši glavi. Želje se ne uresničijo, ker smo le droben nepomemben kamenček v mozaiku preteklosti, sedanjosti in prihodnosti začinjene z željami in potrebami drugih.

Večina ljudi se uspe prilagoditi. Živijo življenje, ki jim je dano, ga zajemajo z veliko žlico in so bolj ali manj srečni. Vsaj mislijo tako. In potem so tu nekateri – manjšina, – ki se v tem ne znajdejo. Preobremenjeni z neizpolnjenimi željami iz preteklosti in s strahom za prihodnost padejo v spiralo, ki jih vleče v brezno pogube. Njihovi klici na pomoč se izgubljajo v šumu vsakdanjega življenja. Nihče si ne vzame tistega trenutka, ki je potreben za prepoznavo klica na pomoč. Nihče nima potrebe pomagati.

Nekega večera takšen nesrečnež, ki je izgubil upanje, da se bo našel nekdo, ki mu bo ponudil roko in ga potegnil iz brezna, kamor drsi, obsedi osamljen doma v zavetju teme. Po licih mu začnejo teči solze in tečejo in tečejo, dokler ne odteče zadnja solza.

Večer se prevesi v noč, pride nov dan. Življenje pa gre dalje.