Izlet v Prago

Na osnovi izkušenj s potovanja konec aprila 2011.

Praga je mesto, ki ima okoli 1,3 milijona prebivalcev in bogato zgodovino. Prvi naseljenci so se na območju Prage naselili že v kameni dobi, po letu 4000 pred našim štetjem pa so se naselila različna plemena. Okoli leta 400 pred našim štetjem so se tu naselili Kelti, ki so jih v letu 10 pred našim štetjem zamenjali (verjetno) Germani. V 6. stoletju so se na območju Prage naselili zahodni Slovani. Prago je leta 800 ustanovila princesa Libuše. Močan razcvet je doživela za časa vladavine kralja Karla IV. v 14. stoletju. Takrat so tudi ustanovili Praško univerzo, ki je bila prva univerza v Srednji Evropi z nje pa so izšli ustanovitelji številnih nemških univerz. Od 16. stoletja do konca prve svetovne vojne so Pragi vladali Habsburžani, nato pa so ustanovili Češkoslovaško, ki je razpadla leta 1992.

Danes je Praga sodobno srednjeevropsko mesto in prestolnica Češke. Je urejeno in čisto mesto, ki ga množično obiskujejo turisti.

Prihod v Prago

V Prago je mogoče priti na tri načine: z letalom, avtomobilom ali vlakom. Z ljubljanskega letališča leti vsak dan dvakrat v Prago letalo ČSA. Pri dovolj zgodnjem nakupu je mogoče dobiti letalsko vozovnico za dokaj ugodno ceno okoli 250 € na osebo. Izbira letala je zagotovo najracionalnejša, če potujemo sami ali pa želimo priti v najkrajšem času.

Druga izbira je avtomobil, ki se finančno izide, če potujejo skupaj vsaj trije popotniki in si delijo stroške. Za konec aprila smo ocenili stroške potovanja z avtomobilom na okoli 200 €. V eno smer je iz Ljubljane približno 700 km, k temu pa je treba dodati še avstrijsko in češko avtocestno vinjeto. Če ni zapletov na cesti, bi moralo potovanje trajati okoli 8 ur. Večji del vožnje poteka po avtocestah.

Na vlaku EC Croatia med Mariborom
in Dunajem.

Mi (potovali smo trije) smo se odločili za potovanje z vlakom. Pot nas je vodila iz Ljubljane preko Maribora in Dunaja do Prage. Vozili smo se okoli 11 ur in 40 minut, pri prestopanjih (Maribor, Dunaj) pa smo imeli okoli 30 minut časa. Pri vračanju pa je čas za prestop v Mariboru okoli šest minut. Cena za tri osebe je znašala 260 € skupaj z rezervacijami sedežev (brez rezervacij 220). Vzeli smo vozovnico „City Star SŽ-ČD,“ ki je posebno ugodna vozovnica z dvema omejitvama: vsi popotniki morajo potovati skupaj in vračati se je mogoče od polnoči prve nedelje po začetku potovanja. Drugače povedano: med prihodom v Prago in odhodom mora biti nedelja. Cena navadne povratne vozovnice za eno osebo je bila 238 €. Slovenske železnice imajo ves čas različne ugodne ponudbe vozovnic za Prago, zato je smiselno preveriti cene vozovnic, ko potovanje načrtujemo, namesto preko Dunaja pa je mogoče potovati tudi preko Salzburga. Preko Dunaja so bili vsi vlaki visokega razreda (ICS, EC): udobni, čisti in hitri. Med Mariborom in Dunajem ter Dunajem in Prago imata vlaka tudi restavracijo, kjer se je mogoče za okoli 15 € bogato najesti (kosilo z juho, glavno jedjo in sladico). Vse jedi so pripravili sproti in so bile zelo okusne.

Vlak pripelje na glavno Praško postajo, ki je povsem prenovljena in posodobljena. Del postaje je tudi postaja podzemne železnice, tako da pot do hotela ne bo prezahtevna.

Razgledi z vlakov na vožnji med Ljubljano in Prago


Bivanje

V Pragi je mnogo hotelov različnih cenovnih kategorij, tako da ne bo težko izbrati primernega hotela. Mi smo izbrali hotel Attic v 4. praškem okrožju blizu postaje podzemne železnice Pankrac. Hotel je bil v mirnem območju, kakšnih 200 m stran (v smeri proti postaji) pa je živilska trgovina Billa (pod Bauhaus-om). Hotel je urejen, z velikimi sobami in čist. V sobah je brezplačni dostop do interneta (Wi-Fi). V kopalnicah ni sušilcev za lase. Za enoposteljno sobo z zajtrkom sem odštel 48 € na noč. Ponudba za zajtrk je bila solidna, hrana pa zelo okusna.

Gibanje po mestu

Praga ima zelo učinkovito podzemno železnico s tremi linijami (A, B, C). Vsaka linija ima sebi lasten stil postaj. Peroni so na nekaterih mestih zelo globoko (nekaj 10 metrov) zato ni nič nenavadnega, če je treba premagati 30 ali več višinskih metrov s tekočimi stopnicami. Med našim obiskom je bilo več tekočih stopnic v okvari, zato je bila na delujočih zelo velika gneča. Gneča je sicer značilnost praške podzemne železnice. Ne glede na čas dneva, je bila povsod neizmerna gneča, tudi v nedeljo in na velikonočni ponedeljek. Podzemna je čista.

Pogled na Prago s Praškega gradu.

Podzemno železnico dopolnjuje tramvajsko in avtobusno omrežje. Tramvaji so relativno hitri in vožnja je udobna (brez nepotrebnega tresenja in premetavanja). Ker vozijo po starih delih Prage, je lahko vožnja zelo zanimiva. Pri tem izstopa tramvaj 22, ki pelje proti Praškemu gradu. Vožnja z njim je panoramska, je pa natrpan s turisti.

Za javni prevoz lahko kupimo različne vozovnice. Ob prihodu smo kupili vozovnico, ki omogoča vožnjo do 5 postaj podzemne železnice v eno smer v 30 minutah in je stala 18 CZK oz. 0,75 €. Nato smo kupili 72 urno vozovnico za ves javni mestni promet, katere cena je bila 330 CZK oz. 13,75 €. Mogoče je kupiti tudi 24 in 48 urno vozovnico.

Večji del smo po Pragi hodili peš. Hoja je varna, večji del cest okoli turističnih znamenitosti pa je zaprt za promet. Prehodi za pešce so označeni in večinoma opremljeni s semaforji. Vozniki so do pešcev strpni.  

Vožnja s tramvajem št. 22 s praškega gradu


Denar

Na Češkem je uradno plačilno sredstvo Češka krona (CZK, KČ). Menjalni tečaj je okoli 24 kron za 1 €. Krone sem menjal pri nas in menjava je bila povsem primerljiva z menjalnimi tečaji v menjalnicah v Pragi (večinoma celo boljši). V večini turističnih trgovin in nekaterih restavracijah je mogoče plačati tudi v evrih, v evrih pa je bilo mogoče plačevati tudi v Billi, trgovini blizu hotela. Menjava je bil med 23 in 24 kronami za 1 €. Večinoma je mogoče plačevati tudi z Mastercardom, Viso in nekaterimi drugimi plačilnimi karticami. Bankomatov je po vsej Pragi dovolj, tako da je mogoče uporabiti tudi Maestro kartico.

Vstopnine so bile med 50 in 250 CZK (2,08 in 10,42 €). Večina jih je bila okoli 100 CZK (4,16 €). Na splošno sem dobil občutek, da so cene okoli 10 % nižje, kot pri nas.

Prehrana

V turističnih predelih je restavracij dovolj. Bolj, ko smo se oddaljevali od turističnih predelov, manj je bilo restavracij. Veliko je italijanskih restavracij, prevladujejo pa restavracije s češko kuhinjo. Za kosila smo za tri osebe plačevali okoli 50 € (17 € na osebo), pri tem pa smo naročili juho, glavno jed s prilogo, sladico, pivo, vino in brezalkoholno pijačo (sok, mineralna voda). Cene v jedilnikih ne vsebujejo cene pogrinjka (od 12 do 60 CZK) in postrežnine (10 do 15 %). V restavracijah je mogoče, poleg tradicionalnih jedi, dobiti tudi klasične jedi (npr. dunajski zrezek). Restavracij s hitro prehrano v turističnih predelih ni veliko. Češka hrana je okusna in ne preveč začinjena. Prevladujejo pa jedi z različnimi cmoki in svinjino.

Znamenitosti

Značilnost praških znamenitosti je, da gre večinoma za stavbe. Malo je muzejev in zakladov, ki bi jih lahko videli. Izstopa le Češka narodna galerija, katere zbirka je na več lokacijah in si je zaradi pomanjkanja časa nismo uspeli ogledati. Zato je treba računati na veliko hoje, od ene do druge znamenitosti. Kaj obiskati, je zelo odvisno od tega, kaj vas zanima. Na kratko bom predstavil samo nekaj znamenitosti, ki so bile meni najbolj zanimive, za siceršnji izbor pa vsekakor predlagam kakšen dober vodnik. In še opozorilo: ob ponedeljkih je večina muzejev zaprtih.

Vhod v Praški grad.

Pražsky hrad (Praški grad) je na Hradčany, na nasprotni strani Vltave kot Staro mesto. Na hribu je grad, ki je eden največjih na svetu. Z gradu je lep razgled na Prago. Za vstop na grajska dvorišča ni treba plačati vstopnine, je pa treba vstopnino plačati za ogled posameznih delov gradu. Vsekakor je smiselno vzeti vstopnico za gotsko cerkev sv. Vida, ki dejansko kraljuje na hribu, ogled grajskih soban v starem delu gradu in baziliko sv. Jurija. Vstopnina znaša 250 CZK (10,42 €), posebej pa je treba plačati 50 CZK za fotografiranje. V katedralo sv. Vida je mogoče vstopiti brez plačila vstopnine, vendar se po njej ni mogoče sprehoditi.

Loreta.

Na Hradčany si je smiselno pogledati tudi Loreto, ki je znan romarski kraj. Zanimiva zgradba med drugim skriva tudi Loretski zaklad, nad katerim bodo navdušeni ljubitelji cerkvenih relikvij in diamantov. Vstopnina znaša 110 CZK (4,58 €). Od Lorete se sprehodimo proti severu skozi Novy svet, ki je predel, kjer so živeli grajski služabniki in uslužbenci. Sprehod po ulicah daje vtis, kot da smo v kakem starem slovenskem mestu. Lep je tudi grajski park z dvema vodnjakoma, pod gradom pa so terasasti vrtovi.

Karlov most povezuje levi in desni
breg Vltave.

Karlov most je zagotovo glavna znamenitost Prage. Povezuje desni in levi breg Vltave in je bil v preteklosti center dogajanja: na njem so imeli stojnice različni prodajalci in je služil tudi kot tržnica. Zgrajen je bil v 14. stoletju. Danes so na njem prodajalci spominkov, risarji, glasbeniki in drugi, ki zabavajo turiste.

Zanimiv je tudi obisk stare mestne hiše na Staromestske namesti (Stari trg). Večina turistov gre na mestni stolp, kjer je lep razgled na star del Prage (vstopnina 100 CZK oz. 4,17 €), spustijo pa ogled prostorov mestne hiše in njene kleti, kjer so bili zapori. Vsekakor zanimivo, še posebej vodeni ogled kletnih prostorov, kjer smo izvedeli veliko zanimivega o nastanku sedanje podobe mesta. Vstopnina je 50 CZK (2,08 €).

Plečnikova cerkev Najsvetejši srdce.

Obvezen obisk za ljubitelje arhitekture je cerkev Nejsvetejši srdce, ki jo je zasnoval naš arhitekt Jože Plečnik. Cerkev je na izhodu iz postaje podzemne železnice Jiriho Podebrad.

Varnost

V Pragi sem se počutil zelo varno. Kjer je bilo veliko ljudi, je bilo tudi veliko policistov. Tudi podzemna deluje varno, so pa v vseh vagonih opozorila pred žeparji. Ravno tako je treba biti previden na tramvaju št. 22, ki je znan kot tramvaj žeparjev. Ne glede na našo zmedenost pri uporabi kron (kovanci so težko berljivi), nas niso nikoli ogoljufali.

Stroški

Izlet v Prago je trajal pet dni s štirimi nočitvami. Vsi moji stroški so znašali 482 €.  Prevozi (vlak, javni prevoz) je znašal 100,50 €, bivanje (4 nočitve v enoposteljni sobi) 200 €, kosila 76,94 € in vstopnine 33,75 €. Drugo je znašalo 70,88 €.

Vtisi

V grajskem parku.

Praga je lepo mesto. Čeprav nima velikih zakladov, kot npr. Berlin, London ali Pariz, pa je veliko zanimivih stavb. Sprehajanje po ozkih praških ulicah in opazovanje bogatih in razgibanih stavb je prijetno doživetje. Domačini so prijazni in ustrežljivi, ter se trudijo pomagati, čeprav morda ne govorijo nobenega tujega jezika. Praga je bogato mesto. Nikjer ni videti zanemarjenih stavb, vse je urejeno in obnovljeno. Že med vožnjo z vlakom, ko smo se vozili skozi predmestja, smo ugotavljali, da ni nobenih sledi o kaki revščini. Praga in Češka sta bogati, bogatejši, kot je naša Slovenija.

Z obiskom Prage sem bil zadovoljen, čeprav sem navdušenec nad zgodovinskimi muzeji. To sem pogrešal, saj takšnih muzejev nimajo. Imajo pa lepe razglede in zanimive zgodovinske stavbe. To  me je navduševalo. V treh dnevih smo videli večino tistega kar je zanimivo. Morda bi lahko ostali še kak dan ali dva, da bi bil program nekoliko manj natrpan in bi bil čas za posedanje ob Vltavi v bližini Karlovega mostu s pogledom na Praški grad. To pa je že druga, bolj romantična zgodba o Pragi.

Izlet v Berlin

Na osnovi izkušenj s potovanja sredi oktobra 2010.

Berlin, prestolnica Nemčije. Je največje nemško mesto s preko 3,4 milijona prebivalcev. Prve omembe v pisanih virih segajo v 13. stoletje. Med drugo svetovno vojno je bil precej uničen, po drugi svetovni vojni pa vse do padca berlinskega zidu leta 1989, je bil razdeljen na zahodni in vzhodni del. Zahodni del je bil enklava v vzhodni Nemčiji in se ni razvijal, medtem ko so v vzhodnem (manjšem) delu množično gradili velike socialistične stavbe, ki še danes dajejo pečat vzhodnemu delu. Ker so bili ljudje v zahodnem delu na neki način zaprti, so pri razvoju zahodnega dela veliko pozornosti prispevali zelenju. Danes je približno tretjina ozemlja Berlina v obliki parkov, gozdov, rek, jezer in vrtov.

Prihod v Berlin

V Berlin je mogoče priti na več načinov. Če se odločimo za avtomobil, nas čaka približno 1.000 km vožnje, večinoma po avtocestah. Strošek je temu primeren in, če gredo skupaj trije ali štirje, ki si delijo stroške, je to zagotovo cenovno gledano najugodnejša možnost. Pri tem je treba upoštevati, da je za vožnjo po Berlinu potrebna okoljska nalepka. Druga možnost je vlak. O tej možnosti sem realno razmišljal, vendar pa je cenovno neugodna, razen, če je mogoče dobiti vozovnico v kakšni izmed akcij. Tudi potovanje je dolgotrajno.

Nad vzhodno Nemčijo.

Glede na to, da sem potoval sam, je bila najboljša izbira letalo. Cenovno najbolj ugodno povezavo sem našel iz Celovca, kjer neposredne lete izvaja Air Berlin. Kljub temu sem se odločil za odhod z Brnika, saj mi je tako bolj ustrezalo, vozovnica pa je bila le nekoliko dražja. Letel sem preko Frankfurta, porabil pa sem (od prijave na let do prevzema prtljage) dobrih 6 ur in pol, pri čemer sem čakal v Frankfurtu 3 ure. Povratna pot je bila hitrejša in sem porabil dobre 4 ure. Let do Frankfurta traja uro in 35 minut, od Frankfurta do Berlina pa dobro uro. Preko dneva so leti iz Frankfurta v Berlin vsako uro, tako da v primeru zamude ne bo večjih težav z nadaljevanjem poti.

Nad vzhodno Nemčijo.

V Berlinu smo pristali na letališču Tegel, ki je glavno berlinsko letališče. Ker je v mestu – med pristajanjem in vzletanjem se zelo dobro vidi celotno mesto – ga nameravajo leta 2012 zapreti, promet pa preusmerili na Schönefeld, ki ga bodo preimenovali v letališče Berlin Brandenburg. Tegel ima dobre povezave s centrom mesta z avtobusom (3 linije), avtobusi pa vozijo na nekaj minut.

Bivanje

Soba v Aletto Jugendhotel

Izbira hotelov je pestra, od poceni do najdražjih. Izbral sem Aletto Jugendhotel na Gruenewald strasse 33, ki sem ga rezerviral preko HRS. Hotel je bil na južnem obrobju centra mesta med dvema postajama podzemne železnice (3 minute peš). Poleg hotela sta dve trgovini (Aldi in Pennymarkt). Hotel je mladinskega značaja, vendar sprejemajo goste vseh starosti (srečeval sem tudi mnogo starejše od mene). Sobe so čiste, a špartansko opremljene (ni sušilca za lase). Na voljo so tudi sobe za več ljudi (5 in več) s skupnimi kopalnicami, ki so namenjene skupinam najstnikov. Zajtrki so bili okusni, čeprav sem pogrešal večjo pestrost. Po tednu dni nekoliko preseda, da so na voljo 3 vrste salame, 2 vrsti sira, jajce, kumarice, 3 vrste marmelade, 2 namaza, 3 vrste kosmičev, 2 vrsti jogurta in še nekaj malenkosti. V vhodni avli je ves čas na voljo brezplačen čaj (velika izbira) in brezžični dostop do interneta (geslo se dobi na recepciji). Cena na noč za enoposteljno sobo (lastna kopalnica) z zajtrkom je bila 33 € v ponedeljek, 42 € za vikend in ostale dni 39 €. Imel sem srečo, da so mi dodelil dvoposteljno sobo. Čeprav hotelu ne bi škodila prenova (okna so bila samo enoslojna), dvigalo (do tretjega nadstropja je bilo zvečer kar težko priti, kaj šele do petega) in malo manj zapleteni hodniki (drugi dan sem se med iskanjem sobe izgubil), sem bil s hotelom zadovoljen.

Premikanje po mestu

Javni prevoz v Berlinu je dobro razvit. Celotno mesto pokrivata podzemna železnica in nadzemni S-Bahn. V zahodnem delu prevladujejo avtobusi, v vzhodnem tramvaji. Enosmerne vozovnice je mogoče kupiti na avtobusu, sicer pa na avtomatih na podzemnih S-Bahn in nekaterih avtobusnih postajah. Na avtomatih na podzemni železnici je mogoče plačevati z Maestro kartico in tudi nekaterimi kreditnimi karticami. Večdnevne vozovnice so na voljo za 48 ur, 72 ur in 5 dni. Najdražja je 5 dnevna vozovnica, ki vključuje tudi Potsdam in je stala 34,90 €. Vozovnice so po conah. Za gibanje po Berlinu zadošča vozovnica za coni A in B in vključuje tudi povezave z letališčem Tegel, medtem ko je treba imeti za letališče Schönefeld vozovnico, ki vključuje tudi cono C, omogoča pa tudi vožnjo do Potsdama. Podatki veljajo za Berlin Welcome Card, ki prinaša tudi določene popuste v muzejih.

Na Aleksanderplatz

Kupljena vozovnica se žigosa na avtomatu na podzemni železnici ali avtobusu. Prehodi na podzemno in S-Bahn so prosti, v tednu dni pa nisem naletel na nobeno kontrolo. Vstopanje na avtobus je dovoljeno le pri sprednjih vratih, pri čemer je treba vozniku pokazati vozovnico. V praksi pa ljudje vstopajo tudi pri vratih, ki so namenjena izstopanju. Druga zanimivost je, da se vozniki avtobusa držijo voznega reda. Zato ni nič nenavadnega, če voznik zapre vrata in odpelje, še preden se vsi potniki vkrcajo. Ironija pri tem je, da avtobusi niso najbolj točni.

Celoten javni promet je učinkovit in hiter. Na postajah podzemne, S-Bahn in večjem delu avtobusnih postaj so prikazovalniki prihodov. V vseh vozilih so informativne table, na katerih piše naslednjih nekaj postaj, prvo pa tudi napove govorni avtomat. Tako težav z iskanjem prave postaje za izstop ni. Občasno so avtobusi prepolni, na podzemni in S-Bahnu pa nisem nikoli doživel pretirane gneče. V večernih urah je treba biti pozoren na končne postaje S-Bahn in podzemne, saj veliko vlakov pelje po skrajšanji progi.

Altes Museum

Podzemna je hitra, čista, zapletena in rumeno-oranžna. Dober zemljevid prog v roki ne bo škodil. Pri prestopanjih bo treba pogosto poseči tudi po zemljevidu Berlina, saj je na marsikateri postaji treba iti na prosto in v sosednjo ulico ter nato ponovno pod zemljo. Ker oznake niso na vseh postajah jasne, sem nekajkrat prav nesrečno iskal vhod na postajo druge linije.

Hoja po Berlinu ni težavna. Povsod so pločniki, avtomobili pa na njih ne parkirajo. Nekoliko nenavadno je, da ni zeber na prehodih za pešce. Ti običajno niti niso označeni in le po semaforju za pešce veš, da greš lahko čez cesto.

Ker je Berlin velik, brez dobrega zemljevida ne bo šlo. Uporabno je, da si dober zemljevid priskrbimo še pred prihodom v Berlin. Sam tega nisem storil in sem imel na voljo le dva slaba zemljevida. Posledično sem iskal hotel dobri dve uri in naredil velik ovinek s podzemno železnico čisto po nepotrebnem. Seveda sem, še preden sem prišel v hotel, kupil ustrezen zemljevid, ki sem ga intenzivno uporabljal vseh 8 dni. V veliko korist bo tudi dober zemljevid podzemne in S-Bahna, saj sta obe omrežji močno razvejani in zapleteni.

Bogastvo berlinskih muzejev je neizmerno.

Denar

Porabiti denar v Berlinu ne bo težko. Trgovine, trgovine in še enkrat trgovine. Skoraj na vsakem koraku. En večer sem prestopal na eni izmed postaj, kjer je bilo treba za prestop na drugo linijo zapustiti podzemno in iti v sosednjo ulico. Stopim na prosto. Tema, grafiti, gradbišče. Tesno mi je bilo pri srcu, ker ni bilo nikogar, ura pa pozna. Hodim po začasni poti iz desk, dokler ne pridem na drugo ulico. Tam pa vse svetlo, polno ljudi in množica trgovin.

Glavne turistične znamenitosti, večje trgovine in trgovine v trgovskih centrih sprejemajo večino kartic, medtem ko bo treba v manjših trgovinah poseči po gotovini. Prvi problem pri plačevanju sem imel na letališču, kjer sem pri eni izmed agencij kupoval vozovnico za mestni promet, ki vsebuje tudi vstopnine v muzeje, pa plačilo ni bilo mogoče drugače kot z gotovino. Obiski na bankomatu so bili pogosti. Tudi s kreditno kartico so bile težave, saj marsikje, kljub temu, da so omogočali plačevanje z njo, to ni bilo možno. Pojasnjevali so, da je verjetno nekaj narobe s kartico. V to sicer močno dvomim, saj je potem v drugi trgovini delovala brezhibno. Skratka, zadostna količina gotovine ne bo odveč.

Glede cen nisem imel občutka, da so bistveno drugačne, kot pri nas. Morebiti nekoliko višje. Vstopnine v muzeje in druge znamenitosti so bile do 12 €

Prehranjevanje

S prehrano v Berlinu ne bo težav. Stojnice s klobasicami, restavracije, picerije, restavracije s hitro prehrano,... Za želodec bo poskrbljeno. Za kosila sem odštel do 17 €, pri čemer sem si privoščil eno brezalkoholno pijačo, juho, glavno jed in solato. Tudi za 10 € se je mogoče najesti. Osebje je bilo v vseh restavracijah prijazno, ne glede na mojo „polomljeno“ nemščino, hrana okusna, pretirane gneče pa ni bilo. Izjema so bile restavracije s hitro prehrano, kjer je bila neizmerna gneča, ki pa sem se jim izogibal (z izjemo enega dne). Težko je najti restavracijo z lokalno kuhinjo, kar pa mi je vseeno uspelo. Restavracija je med Museuminsel in Aleksanderplatz-om na levi strani. Vhod je skozi prehod med trgovinami na nekakšno dvorišče. Imena si žal nisem zapomnil.

Nakup hrane v trgovini bo precej zahteven podvig. Če odštejem trgovini poleg hotela, nisem videl nobene trgovine s prehrambnimi izdelki. Ko sem zadnji dan iskal tako trgovino, ker sem želel kupiti neko severno nemško ribjo specialiteto (v pločevinki), sem se zelo namučil in že skoraj obupal, ko sem končno našel majhno živilsko trgovino na Wittenberg Platz-u.

Znamenitosti

Hildesheim-ski srebrni zaklad

Berlin je poln znamenitosti. Takšnih in drugačnih. Zgodovinsko gledano je večina pomembnih zgradb nastala po letu 1700, med drugo svetovno vojno pa so bile močno poškodovane. Kaj obiskati, je zelo odvisno od tega, kaj vas zanima. Ker jih je preveč, da bi o njih pisal tule, bom na kratko predstavil samo nekaj znamenitosti, ki so meni bile najbolj zanimive, za siceršnji izbor pa vsekakor predlagam kakšen dober vodnik po Berlinu. In še opozorilo: ob ponedeljkih je večina muzejev zaprtih.

Berlinski botanični vrt je zagotovo en izmed lepših botaničnih vrtov. Na 43 ha rastejo rastline z vsega sveta, prevladujejo pa tiste s severne poloble. Del botaničnega vrta je arboretum, kjer je bil sprehod med jesensko obarvanim drevjem prav sproščujoč. Drugi del vrta je namenjen zbirkam rastlin, ki so urejene po delih sveta. Znamenitost vrta je tudi velika steklena hiša, kjer je mogoče videti sredozemske, puščavske in tropske rastline. Ob botaničnem vrtu je tudi botanični muzej, ki pa me ni prepričal.

Pergamonski oltar je tako velik, da ga
ni bilo mogoče spraviti na eno fotografijo.

Museumsinsel je zagotovo vrhunec obiska Berlina, saj ima največje zaklade. Na njem imajo domovanje štirje muzeji (Altes Museum, Neues Museum, Pergamonmuseum, Bodemuseum) in galerija (Altes National Gallerie). Tu si je mogoče ogledati glavne znamenitosti, ki so jih nemški arheologi nabrali na svojih izkopavanjih (uradnih in plenjenih) skozi zgodovino. Altes Museum je posvečen starim Grkom, Feničanom in Rimljanom. Ima tudi oddelek s starogrško erotiko. Neues Museum je večji del posvečen Egipčanom (tu je mogoče videti slavni kip Nefretete, ki si ga Egipčani tako želijo). Bodemuseum ima bizantinsko umetnost in zbirko cerkvenih oltarjev, slik in kipov iz med vojno uničenih nemških cerkva. Pergamonmuseum pa je muzej, ki ga je treba obiskati, četudi vas zgodovina ne navdihuje. Ta muzej me je popolnoma očaral. V njem je razstavljen Pergamonski oltar iz 2. stoletja pred našim štetjem. Ta starogrška zgradba je v večini na novo postavljena in pogled na preko 30 metrov širok in preko 10 metrov visoko zgradbo oltarja je res impozanten in seveda k temu je treba dodati še okoli 100 m bolj ali manj ohranjenega reliefa. V tem muzeju so še druge znamenitosti v pravi podobi, ki so jih arheologi izkopali, prenesli v Berlin in ponovno sestavili: vrata Ištar, 16 metrov visoka rimska vrata na market iz 2. stoletja, številni mozaiki. Velik del je posvečen Sumercem. Če imate namen obiskati vse muzeje, potem je smiselno kupiti 72 urno Berlin Welcome Card Museumsinsel, ki omogoča 72 ur vožnje z javnim prevozom in ima vključene vse vstopnine v muzeje. Njena cena za coni A in B je bila 31,50 €. Na Museum Insel sem prebil dva dneva in pol, pri čemer sem bil en dan do 21 ure zvečer (ob četrtkih je Pergamonmuseum odprt do 22. ure). Če vam muzeji niso prav pri srcu, bo en dan dovolj, sicer pa sta dva dneva zagotovo minimalen čas za nekoliko bolj poglobljen obisk vseh muzejev. V  muzejih je dovoljeno fotografiranje brez uporabe bliskavice.

Akvarij je prava paša za oči

Brandenburških vrat ni mogoče zgrešiti. Polno turistov, središče Berlina. Zanimivo. Obiskal večkrat, zvečer in podnevi.

Chekpoint Charlie je bolj vaba za turiste. Videti je mogoče hišico na ameriški strani mejnega prehoda in na informativnih tablah nekaj zgodovine. Bolj zanimivo se je sprehoditi od Checkpoint Charlie do Potsdamer Platz po Niederkirchner Strasse, kjer so ohranjeni ostanki berlinskega zidu in predstavljena zgodovina od konca prve svetovne vojne do padca zidu.

Živalski vrt se hvali, da je eden izmed živalskih vrtov z največ različnimi živalskimi vrstami, a me je razočaral. Kletke so večinoma majhne, živali pa ne videti preveč srečne. Mogoče je bil tak dan, saj je bilo hladno in deževno. Vsekakor bi lahko izpustil. Dunajski je mnogo lepši. Nekaj povsem drugega pa je Akvarij, ki je ob živalskem vrtu. Ne samo, da je to eden izmed treh akvarijev na svetu, ki ima meduze, akvariji so ogromni, pestrost ribjih vrst pa zelo velika. Zelo zanimivo, zelo prijetno in zelo poučno. Vsekakor vredno obiska (med vikendi je precejšnja gneča).



Morski psi v berlinskem akvariju.

Primer vzhodnonemške kuhinje v
DDR Museum

DDR Museum predstavlja življenje v Nemški demokratični republiki. Mogoče je videti številne predmete iz časa do združitve obeh Nemčij in spoznati takratno življenje. Čeprav je muzej zasnovan zelo populistično, pa ga je vseeno zanimivo obiskati.

Čisto nekaj drugega je Erotik Museum, ki je bil popolno razočaranje. Za 10 € ponuja nekaj na pol prevedeno iz angleščine v nemščino (ali obratno), polno kiča, malo zgodovine, pa še ta je zelo časovno omejena in veliko poučevanja o osnovah spolnosti. Primerno, če si mozoljav najstnik, za ostale pa odsvetujem.

Deutsches Histrorisches Museum je bil vsekakor češnja na vrhu torte. Čeprav sem bil skeptičen in sem se se za obisk odločil zgolj zaradi nastanka manjše anomalije v programu, pa mi je bilo na koncu žal, da si nisem vzel več časa. V muzeju je podrobno in na zanimiv način predstavljena nemška zgodovina od prvih zametkov pa vse do danes.

Ostanek berlinskega zidu

Panorama. Ves čas sprehajanja po Berlinu sem videval avtobuse, ki so vabili na razgledno vožnjo po Berlinu za 10 do 12 €. Mikalo me je, pa sem potem prebral v vodniku, da je zelo dobra alternativa redna avtobusna linija 110, ki pelje od postaje ZOO do Aleksanderplatz-a (in obratno). Ta linija pelje mimo glavnih Berlinskih znamenitosti. Nad vožnjo sem bil navdušen. Namesto živega vodnika, vodnik v knjižni obliki, sedež ob oknu v prvem nadstropju in prihranjenih 12 €. Peljal sem se 3x, ker prvič je šlo vse skupaj prehitro mimo, potem pa sem to linijo še uporabil za dostop do muzejev. Vsekakor priporočam. Možen je ogled Berlina z ladjo, česar pa nisem preizkusil.

Mecedes – Benz Galerie je primerna za vse ljubitelje avtomobilov, še posebej Mercedesov. Je razstavni prostor za najnovejše modele, v katere se je mogoče, z izjemo najdražjih, tudi usesti. Galerija je odprta vsak dan do 22. ure in je na ulici Unter den Linden blizu Brandenburških vrat na levi strani, če gremo od Brandenburških vrat proti Aleksanderplatz-u. Na nasprotni strani ceste je salon VW in Bentlija.

Holandska četrt v Potsdamu

Potsdam

Obisk Berlina ni popoln brez obiska Potsdama. Potsdam je staro in prijetno mesto, 30 minut vožnje s S-Bahn iz Berlina (vozovnica za cono C). Staro mestno jedro je prijetno za sprehod, poleg tega pa mesto ponuja kar nekaj znamenitosti. Izpostavil bi štiri mestna vrata, Aleksadrowko (ruska četrt) in dvorec Sanssouci. Dvorec je zelo obiskan, zato je mogoče kupiti le t.i. urne karte, kjer je na karti določena ura, kdaj je možen vstop. Zanimiv dvorec, vreden ogleda. Vsekakor pa je zanimiva tudi vožnja z ladjo po okoliških vodah. Priporočam parnik Gustav. Cene so okoli 12 € po osebi, odvisno od izbrane poti.

Varnost

Parnik Gustav v luki Potsdam

V Berlinu sem se počutil varno. Doživel nisem ničesar neprijetnega z izjemo srečanja obritoglavcev na Aleksanderplatz-u v katere sem se skoraj zaletel, ker sem med hojo bral zemljevid. In še to je bilo zgolj srečanje na nekaj metrov, ki pa je pustilo nekoliko neprijeten vtis. Na Aleksanderplatz-u je tudi mnogo raznih „prodajalcev“ in promotorjev, ki znajo biti precej nadležni.

Stroški

Skupni stroški izleta v Berlin (7 nočitev, 8 dni) so znašali 907 €. Od tega sem za letalski prevoz in hotel odštel 498 €, za prevoz po mestu in vse vstopnine 149 €, za hrano in pijačo 113 € in za drugo 147 €.

Vtisi

Izlet v Berlin je bil zagotovo eden izmed bolj zanimivih, pa tudi nekoliko napornih, saj je bil prvi izlet takega tipa, ki sem ga opravil v solo zasedbi. Do sedaj sem vedno potoval v družbi.

Mesto samo me ni navdušilo, saj nima nekakršnega jasnega središča. V Berlinu je vse veliko: ulice, zgradbe, podzemna, muzeji, parki,... Ulice so široke, zgradbe so velike. Vse je zelo podobno. Posledično sem bil že prvi dan izgubljen. Obtičal sem na postaji ZOO, kamor me je pripeljal avtobus, saj mi je hotel poslal napačna navodila za prihod. Po dolgotrajnem preučevanju zemljevidov, mi je končno uspelo najti hotel in približno pot do njega. Spopad s podzemno je tudi poglavje zase. Prvi dan sem bil čisto zgubljen, drugi dan malo manj zgubljen, tretji dan sem že poznal bližnjice in četrti dan, sicer z zemljevidom v roki, samozavestno prestopal z linije na linijo.

V Berlinu se veliko gradi. Skoraj ni dela mesta, da ne bi naletel na gradbišče. Tudi vožnja z S-Bahnom je razkrila, da je ves Berlin eno samo gradbišče. Vidi se, da je glavno mesto, ki je 50 let spalo, sedaj pa se intenzivno prebuja v časih močnega razvoja Nemčije.

V parku Charlottenburg

Zagotovo so vrhunec obiska Berlina muzeji na Museumsinsel. Občudovanje 3000 in več let starih predmetov, ki so videti, kot da bi jih izdelali pred nekaj leti, te pusti z odprtimi usti. Sedenje na stopnicah Pergamonskega oltarja v večernih urah me je, z nekaj domišljije, popeljalo v čas starih Grkov. Vsi reliefi so zažareli v barvah (takšni so menda bili v originalu), turisti pa so svoja sodobna oblačila zamenjali za starogrška. In odpotoval sem dobrih 2100 let v preteklost. Ali pa sedenje na robu vodnjaka v parku ob Charlottenburg, na toplem soncu, v miru, dan pred odhodom domov, ko so noge od številnih prehojenih kilometrov po mestu in muzejih, javkale, da imajo dovolj. Z zadovoljstvom sem ugotavljal, da je bila izbira potovalnega cilja prava. Veliko zanimivega sem videl in, ko sem se zadnji, deževen, dan peljal z avtobusom na letališče, sem ugotavljal, da sem užival. Po malem mi je bilo kar žal, da se je Berlinu približeval A321-200 na katerem sem imel rezerviran sedež za let proti domu.

Izlet v Benetke

Benetke, Venezia. Tako opevano in hvaljeno mesto. New York Times je to mesto opisal kot „nedvomno najlepše mesto, ki ga je zgradil človek.“ Sicer pa mesto mask, mesto kanalov, mesto mostov, mesto vode. Tudi tako je mogoče opisati Benetke. Ker sem slišal toliko lepega o Benetkah, je ne dolgo tega padla odločitev „gremo v Benetke!“ In smo šli.

Prvotni načrt je bil, da bi šli z Beneškim princem iz Izole in po dobre dve in pol ure (mimogrede bi zapluli še do Umaga) pristali v osrčju Benetk. Usoda je tako hotela, da se je Beneški princ skujal in treba je bilo iti z avtom. Vožnja je trajala dobri dve uri in pol (iz Ljubljane bi bilo kakšnih 20 minut manj), saj na cesti ni bilo zastojev. V sezoni bi zagotovo potrebovali dlje, saj so okoli Benetk avtocestni zastoji stalnica. Možnosti za parkiranje smo imeli več. Lahko bi parkirali na robu Benetk v veliki garažni hiši za 20 evrov na dan in se takoj začeli sprehajati po mestu, lahko bi parkirali ob železniški postaji v Mestre za drobiž evrov in se v Benetke peljali z vlakom (vožnja traja nekaj minut, stane malo, vlaki pa vozijo na nekaj minut) ali pa bi parkirali na San Gulianu in se v Benetke peljali s čolnom ali ladjico. Odločili smo se za slednjo možnost, ki pa se je izkazala kot najdražja. Dnevno parkiranje je bilo 5 €, povratni prevoz pa 15 € po osebi. Vendar pa je vožnja s (hitrim) čolnom prijetna in poda občutek, da si prišel na otok. Mimogrede … hišica za nakup kart in pristan čolnov je neoznačena. Ima velika zelena vrata in videti kot delavnica za popravilo čolnov. Je okoli 100 m naprej od uvoza na parkirišče.

Benetke so množica ulic med starimi arhitekturno bolj ali manj zanimivimi stavbami. Že takoj, ko smo stopili na obalo, je bilo videti mesto zanemarjeno. Omet je odpadal s stavb, polkna so klicala po barvi in veliko stavb je bilo zapuščenih in propadajočih. Mislil sem, da smo v revnejšem predelu in da bo drugod drugače. Pa ni bilo. Večinoma je bilo še slabše, in tudi na najbolj prestižni ulici s trgovinami kot so Prada in hoteli s 5 zvezdicami ni bilo bistveno drugače. Benetke razpadajo. To je dejstvo, kot je dejstvo, da v njihovo obnovo ne vlagajo veliko.

Benetke naj bi bile mesto vodnih kanalov. Kanalov je veliko, vendar pa daleč od tega, da bi mu lahko rekli mesto vodnih kanalov. Hodili smo po predelih, kjer dolgo nismo ne videli, ne prečkali vode.

Iskanje turističnih točk bi znalo biti problematično, če nisi na izletu z organizirano skupino, ki ima vodiča. Razpoložljivi zemljevidi (brezplačni, plačljivi) so slabi, saj širine ulic ne ustrezajo širinam ulic na zemljevidu. Tako se hitro zgodi, da je na zemljevidu narisana široka ulica, ki je v resnici čisto ozek prehod med (ali celo skozi) hišami v katerem se dva človeka težko srečata. Zato reklo, da se v Benetkah hitro izgubiš, ni povsem iz trte izvito, pa čeprav uporabljaš zemljevid. Oznake za turistične točke so slabo vidne in še to večinoma v italijanščini. V nekaj pomembnejših ulicah smo našli oznake za smer proti trgu sv. Marka v obliki grafitov. Uslužbenci, s katerimi smo prišli v stik so večinoma prijazni, se trudijo z angleščino, čeprav je ne obvladajo.

Cene v Benetkah so nekaj posebnega. Benetke niso drage. So oderuške. Verjetno, če bi mogli, bi zaračunali tudi dihanje. Npr. vstopnina v zvonik na trgu sv. Marka 8 evrov. V baziliko te spustijo brezplačno (brez nahrbtnikov in torb – so zelo strogi glede tega) vendar si ogledaš lahko samo del bazilike. Že za oltar moraš odšteti nekaj evrov. In potem za vsak nadaljnji del ponovno nekaj evrov. Doževa palača je nekoliko ugodnejša. 12 evrov in imaš menda kaj videti – menda, ker si muzeja zaradi pomanjkanja časa nismo uspeli ogledati. Jesti pa je mogoče po sprejemljivih cenah. V velikem delu restavracij se je mogoče najesti z italijanskimi špageti že od 8 evrov dalje, kosilo pa se dobi tudi za 20 evrov. Četrt pice je od 2 do 3 evre. Sprejemljivo. Kepica sladoleda je 1,20 evra. Zelo ugodno (cene veljajo za sredino aprila 2010).

Čeprav kanalov ni tako veliko, kot jih obljubljajo v reklamah in turističnih vodnikih, pa so zanimivi. Vijejo se med hišami in z nekoliko sreče je mogoče z mostu opazovati gondolo, ki se počasi pluje vzdolž. Nekateri kanali so tihi in mirni, drugi prometni in glasni. Seveda je najbolj prometen Canal Grande, ki je videti kot ljubljanska Dunajska ulica ob konici. Zanimivo je sloneti na robu katerega izmed mostov in opazovati hitenje čolnov in ladjic gor in dol. Tudi hupanje je slišati. Vsa plovila so sama po sebi zanimiva saj so videti, kot da bi bila iz petdesetih let prejšnjega stoletja. In verjetno marsikatero tudi je.

Najbolj obsežen in verjetno bolj zanimiv del Benetk so ulice in uličice s številnimi skritimi prehodi. Nešteto jih je. Nekatere so skoraj kot ceste, druge so ozke kot stezice. Celotne Benetke so resnično odlično prizorišče za kakšno bondiado ali kako podobno vohunsko zgodbo. Ni si težko predstavljati, kako so se v preteklosti napletale in spletale različne spletke, prevare in umori. Storilci pa so se „izgubili.“ Tudi danes se lahko neprevidni turist hitro izgubi. Pa to niti ni slabo. Sprehod skozi katero izmed ozkih in temačnih ulic ali prehodov je lahko nagrajen s čudovitim vrtom, zanimivim motivom ob vodnem kanalu ali pa parkom. Slednjih je kar nekaj in vabijo k obisku. V njih ni veliko turistov, saj ti običajno hitijo k najbolj razvpitim znamenitostim.

Obisk bazilike na trgu sv. Marka vsekakor priporočam, saj je zgrajena v bizantinskem slogu, namesto fresk pa so čudoviti mozaiki. Pa ne le na stropu. Tudi na tleh, zato ne pozabi pogledati pod noge. Nasproti bazilike je zvonik na katerega pelje dvigalo. Za razgled je treba odšteti 8 evrov, videti pa je mogoče celotno laguno. Priporočam.

Zelo presenečen sem bil nad čistočo. Edine smeti, ki smo jih videli, so bile na trgu sv. Marka, ker se je prekucnil koš za smeti. Tudi golobov je zelo malo, je pa mogoče naleteti tu in tam na kakšnega galeba.

Ali so Benetke romantične ali ne, je težko potrditi ali zanikati. Vsekakor so zanimivo mesto, romantiko pa razblinjajo množice turistov, nadležni gondoljerji, ki vabijo v gondole in v nekaterih ulicah natakarji, ki glasno vabijo mimoidoče, da sedejo za mizo. V času obiska, ni bilo veliko turistov, pa so bile nekatere ulice kar težko prehodne. Menim, da je Maribor bolj romantičen kot Benetke, pa Rab, Freiburg in verjetno bi se našlo še kako mesto, ki sem ga že obiskal.


Benetke so sterilne, mrtve. So kot eksponati v muzeju: hladni, brez duše, odsluženi in zgolj za predstavitev življenja davno minulih časov. Nekoč so bile bogato in živo mesto, danes ne več. Zdaj so le propadajoča plehka turistična zanimivost. Veliko mest je lepših in predvsem z živo dušo: Dunaj, Freiburg, Basel, Barcelona, Šibenik, Salzburg,...

Izbira pravega termina za dopust

Že vrsto let preživljam dopust na otoku Pagu v Novalji. Če sem odkrit, bi lahko leta, ko sem preživel dopusta ali počitnic drugje preštel na prste ene roke. V vseh teh letih sem bival na otoku ob različnih delih poletja, pa tudi ob drugih letnih časih. Spoznal sem, da lahko razdelimo poletje na tri dopustna obdobja, ki se med seboj močno razlikujejo.

Začetek poletja ali dopustovanje v zadnjih dveh tednih junija

Kadarkoli se odpravim na dopust v začetku poletja, koledarsko gledano še spomladi, me vsi znanci in prijatelji nekoliko nevoščljivo sprašujejo „a že?“ Medtem ko se oni še potijo v službi, jaz že uživam na plaži. Zadnja dva tedna junija sta lahko zelo prijetna. Vreme je sončno, dež je lahko le dan ali dva, bolj običajno pa ga sploh ni. Voda je hladna a z vsakim dnem nekoliko toplejša. Dan je dolg in tema nastaja šele ob deseti uri zvečer. Ljudi ni veliko, prevladujejo predvsem noseči pari, mlade družine z majhnimi otroki in upokojenci. Slednjih je še največ. Vsak dan je nekoliko več ljudi, njihovo število pa se močno poveča ob vikendih. Ob koncu meseca je ljudi veliko in v mestu je gneča, začnejo pa tudi povsod pobirati parkirnino.

Dopustovanje v drugi polovici junija je primerno za vse, ki ne obožujejo gneče, imajo radi lepo vreme, jih ne moti, če je voda nekoliko hladnejša in znajo dolg dan izkoristiti za številne dejavnosti. Večerna zabava je omejena na sprehajanje po mestu in posedanje po številnih lokalih. V Zrćah je mogoče obiskati otvoritvene zabave. Seveda pa ne smemo pozabiti na velike količine krem za sončenje, saj je UV sevanje močno.

V tem obdobju sem vsako leto na Pagu. Dolgi dnevi, lepo vreme in skromna količina ljudi omogočajo številne dopustniške dejavnosti, pa ne mislim le na poležavanje na plaži.

Sredina poletja ali dopustovanje zadnji teden julija in prvi teden avgusta

Če sem odkrit, mi ni povsem jasno zakaj množice ljudi odidejo na dopust ravno v tem obdobju. To je čas, ko sem najraje v pisarni, ko ni gneče na cesti in ko so ostali na dopustu. To pomeni, da lahko brez pretiranih motenj opravljam svoje delo. Seveda pa sem v času šolanja skoraj vsako leto bil na Pagu ravno v tem obdobju, danes pa ostanem le za kak podaljšan vikend, da si osvežim spomin, zakaj se temu terminu izogibam.

To je čas neizmerne gneče. Vse je na morju, staro in mlado. Gneča na plaži, gneča v lokalih, gneča v mestu, gneča v trgovinah. Povsod gneča sestavljena iz ljudi različnih narodnosti. Je čas, ko je edino pogojno učinkovito prevozno sredstvo kolo, avto pa se spremeni v nepremičnino. Običajno se človek po Novalji in njeni okolici giblje hitreje peš, kot z avtomobilom. Povsod pobirajo parkirnino in vožnja z avtomobilom se zaradi tega lahko precej podraži.

Vreme je običajno lepo, lahko je kakšen dan slabo. Običajno pa se slabo vreme razkadi že v enem dopoldnevu. Morje je toplo in temperature med 27 in 29 stopinjami niso nič posebnega. Vsi lokali delujejo in zabava za mlado in staro je na vrhuncu. Mladi se zvečer in ponoči zbirajo v Zrćah, starejši in mlade družine pa v mestu, kjer so številne kulturne in zabavne prireditve.

Konec julija in začetek avgusta je čas za vse, ki so radi med množico ljudi.

Konec poletja ali dopustovanje v prvi polovici septembra

Dopustovanje v tem času je primerno le za izgubljene duše. Ko v službi oznanim, da grem na dopust ravno v tem terminu, naletim na zelo mešane odzive. Nekateri mislijo, da nisem čisto pri sebi, drugi me pomilujejo, tretji pa so nevoščljivi, ker si še vedno lahko privoščim oddih. Vendar pa je ta termin pravi, da se človek resnično oddahne in se izogne tisti prvi evforiji, ki je značilna za začetek šolskega leta. In medtem, ko so vsi že pogreznjeni v jesensko delo, uživaš na plaži ob lahnem vetrcu in srebanju okusnega koktajla, branju knjige ali pa le poslušanju šumenja vetra in pljuskanja valov. To je čas tišine in miru.

V tem času se otok pogrezne v mirovanje po bučnem poletju. Ljudi je malo in brez težav se ti lahko zgodi, da imaš celotno plažo le zase. Tistih nekaj ljudi, ki so, ni mogoče razvrstiti v neko skupino. Ne prevladujejo upokojenci niti ne mladi. Iz različnih starostnih skupin so in vsakih je nekaj, mladih in starih. Zabave v mestu ni veliko, diskoteke v Zrćah zaprejo vrata. Vreme je nepredvidljivo. Toplo, hladno, deževno ali vetrovno. Lahko vsak dan drugače. So tudi leta, ko je vseh 14 dni toplo in suho. Sončenje je bolj varno, saj je UV sevanje manjše kot junija, zato ni treba imeti s seboj cele zaloge različnih krem za sončenje. Ena ali dve z nizkim faktorjem bosta dovolj. Temperatura vode je zelo odvisna od vremena. V začetku je lahko tudi 28 stopinj Celzija, vendar jo lahko že dan slabega vremena z vetrom ohladi na 19 stopinj. Prometa je malo, naokoli se prevažajo predvsem domačini. S parkiranjem ni težav, tudi z brezplačnim ne. Dnevi so kratki in ob osmih zvečer se že temni.

Dopustovanje v prvi polovici septembra je predvsem primerno za sproščanje in meditacijo. Ker je vreme nepredvidljivo je treba s seboj imeti tudi dovolj materialov in idej za preživljanje hladnejših dni. Dobre knjige, družabne igre in podobno ne bodo odveč. In še na nekaj je treba računati. Močna burja lahko prekine trajektno povezavo in zapre most, ter nepredvidoma podaljša dopust. In še nekaj je značilno za to obdobje. Svetloba je bolj „topla“ saj je v njej več oranžnih tonov in bolj prijetna za oči.

Dopustovanje v različnih delih poletja je različno. Zelo zanimivo pa je otok obiskati v vseh teh treh obdobjih. Med seboj so si močno različna. Za dopust pa vedno izberem junij in september. Preveč ljudi me dela živčnega.

Septembrsko dopustovanje

Letos sem se odločil, da teden dni dopusta na Pagu preživim prvi teden septembra. In to sem, v nasprotju s prejšnjimi leti, tudi uspel uresničiti. Ognil sem se vsej gneči, ki je značilna za Ljubljano v prvih dneh septembra in se vrnil, ko so se ljudje že nekoliko umirili.

Seveda pa so za dopust v septembru značilne nekatere posebnosti. Kot prvo, sonce zahaja mnogo prej kot recimo junija in ob pol devetih je že tema. Zrak je nekoliko hladnejši in tako v celem tednu temperatura ni presegla 31 stopinj. Kljub temu pa je sonce močno in hitro človeka opeče, če ni previden. Tako sem si uspel tretji dan "osmoditi" kožo na nogah in hrbtu in sem bil nato do konca bolj v senci kot ne. Šel sem na plažo, brez nanesenega zaščitnega faktorja, tako za deset minut, da se malo pogrejem, preden grem v vodo. V ušesa seveda slušalke in prijetna glasba. In potem sem se nekam izgubil. Ko sem se spet našel, sta minili že dve uri, koža pa je bila v barvi rdeče paprike.

Bistvena in najbolj opazna posebnost septembra je skromno število turistov. In ravno to je tisto, kar je po mojem mnenju najbolj privlačno. Med turisti prevladujejo upokojenci in pa mladi pari z otroki, ki še ne hodijo v šolo. Drugih je malo. Sem ter tja je še videti kakšna zaljubljenca. Ljudi je tako malo, da so preko dneva plaže skoraj povsem opustele. Značilna je tišina. Ni kričanja otrok, ni pogovarjanja ljudi, ni hrupa avtomobilov. Če še vetra ni, je na plaži popolna tišina. In to resnično sprošča telo in pomirja duha. Voda je topla in prijetna.

Tudi mize v lokalih so poredko zasedene. Dopoldne je še največ domačinov, v večernih urah pa peščica turistov zaseda posamezne mize. Strežno osebje opravlja delo počasi in brez živčnosti, ki je sicer značilna za vrhunec turistične sezone.

Ves otok se počasi potaplja v zimsko spanje. Ceste so opustele, srečati je mogoče le ovce in domačine, ki hitijo po svojih opravkih. Le redko pa naletiš na avto s tujo registracijo. Narava je izgorela od poletne vročine. Cvetja skoraj ni, trava je suha.

Takšno septembrsko vzdušje je odlično za razmišljanje, iskanje navdihov in ustvarjanje. Le vklopiti se je treba v to spokojnost. Meni se je kar uspelo. In marsikaj sem ustvaril. Med drugim tudi večino zapisov na Krtkovih dnevih, ki ste jih brali septembra in jih boste oktobra.

Fotografije: Krtek.

S kolesom od Stare Novalje do Luna

Letošnji dopust se je začel nekoliko drugače kot prejšnja leta. Glavna razlika je, da prvi teden štirinajstdnevnega počitka preživljam v čistem sproščanju, ker zaradi spleta okoliščin ni nikogar od moje družbe. Ker se tudi gospodična Krtkova še ni našla, mi družbo dela moje zvesto kolo. Čeprav Pag poznam skoraj kot lastni žep, nekaj sem ga tudi že prekolesaril, pa je osveževanje spominov s kolesa mnogo bolj zanimivo, kot iz avtomobila. Za prvi izlet sem se odpravil na skrajni severo-zahodni del otoka, v Lun, ki je znan po tisočletnih oljkah.
Dan je bil vroč in že dopoldne sem razmišljal, ali bi se sploh odpravil. Še najmanj kar sem si želel, je bil vročinski udar prvi dan dopusta. Vendar je bila želja neizmerna, poleg tega pa se mi preprosto ni dalo cel dan zgolj poležavat in brati Srce teme od Conrada. Knjiga je zanimiva, vendar težka za razumevanje, saj je polna razmišljanj in nekakšnih lažnih predstav, ki jih ima glavni junak. Teh laži se zaveda in z njimi živi ter jih širi dalje. Vsekakor pretežko branje za 32 stopinj v senci. Nekaj minut čez šesto popoldne sem, navkljub vročini, odrinil.

Opremljen z nekaj elektronike (merilec srčnega utripa, GPS), polno pijače in veliko dobre volje sem se odpravil v vroče pozno popoldne. Začelo se je s prijetnimi 200 metri vožnje ob morju do prvega klanca. Poln zagona sem vneto pritiskal pedala in kmalu premagal nekaj preko 40 višinskih metrov. Pot sem nadaljeval po novi novaljski obvoznici do krožišča in nato po glavni in edini cesti proti Lunu.

Cesta proti Lunu je zanimiva. Ves čas poteka po grebenu otoka in omogoča lep razgled tako na desno na Velebit, kot tudi na levo na jadranske otoke vse od Cresa do Dugega otoka, če je vreme lepo. Ves čas sta levo in desno od ceste zid in množice ovac, ki blejajo in vsake toliko časa preplašijo zamišljenega kolesarja. Skoraj nič prometa, redki odcepi in okoli 18 km dvigov in spustov med kamnitimi ograjami ter cvetočimi robidami.

Kolesi se vrtita, metri grobega asfalta ostajajo zadaj. Spredaj pa vzpon. Sonce sveti, s čela mi teče pot. 80 m, kaže višinomer. Toliko, pomislim. 90 m. Sopem, in prav počasi napredujem. Še nekaj sto metrov in kaže se vrh klanca. Še malo, še malo. Pridem na vrh in odpre se čudovit pogled na neskončno vijugasto cesto. In to je bil šele prvi klanec od neštetih. Pedala se bodo še velikokrat zavrtela, preden bom prišel na cilj. Veliko potu bo steklo po čelu.

In tako se je ponavljalo. Vzpon in spust. Po vročem soncu.

Sonce je bilo že nizko na nebu, ko so me pozdravile prve oljke in naznanile, da sem že skoraj v Lunu. Te oljke so kot debela zgodovinska knjiga. Naj bi imele tudi do tisoč let. Koliko so preživele, koliko generacij domačinov je uživalo olje iz njihovih plodov! Tam so ponosne, skrivenčene, stare. Preživele bodo nas in naslednje generacije. Oljke in Lun sem kmalu zapustil v njihovi večnosti in se spustil za 120 m v Tovarnele, najbolj severno luko na Pagu. Majhna vasica, z nekaj starimi hišami in množico apartmajskih hiš, ki so zrasle v zadnjih letih. Kljub temu pa luka ni zgubila svoje romantičnosti.

Še posebej pa izstopa predel ob svetilniku. Na kamniti obali je tišina, ki jo moti le bučanje valov, otrok morja in maestrala, ki se rodijo tam nekje pri Cresu in nato počasi rastejo ter se razvijajo vse do Paga, kjer polni energije in življenja zadenejo ob trdo kamnito obalo se razbijejo v tisočero kapljic in se spojijo z zrakom in vodo. S svojim očetom in materjo. Ob belem svetilniku zahajajoče sonce boža zaljubljenca, ki sta združena v eno s prostorom in časom. Morje, zrak, večerno sonce in ljubezen se na enem mestu spajajo v čarobno simfonijo.

Po dobrih 21 kilometrih se je počitek prilegel. Na klopi v pristanišču med starimi ribiškimi čolni. A misel na pot, ki je bila pred menoj, mi ni dala miru. Mišice so sporočale, da potrebujejo dolg počitek. In sonce me je nagajivo priganjalo: pojdi, pojdi, kmalu bom zašlo in tema bo nastopila. Nič zato, sem si mislil. Prometa ni veliko in hladno bo. Toliko lažje bo voziti. Zato sem še naprej sedel in brez misli opazoval zibanje čolnov.

Vožnja nazaj je bila naporna. Čeprav sem prvi, najdaljši in najvišji klanec kar uspešno prevozil, pa mi je potem, ko sem se poslovil od starih oljk, začelo zmanjkovati moči. Imel sem občutek, da so mi oljke ob cesti dajale dodatnih moči, a sedaj ko jih ni bilo več, ko je bilo ob cesti le grmovje in robide, tudi moči ni bilo več. Zlil sem se s kolesom in cesto. Bili smo eno. Zgolj z eno mislijo: naprej! Iz transa me je dvakrat zbudilo ječanje kolesa, ko sem v napol temi s 30 km/h priletel v globoko jamo, ki so jo za seboj pustili polagalci novega električnega kabla.

Ko sem prišel na vrh zadnjega klanca, je sledilo olajšanje. Končno konec. Končno počitek. In sem se spustil v Staro Novaljo. Hitro. Prijetno izmučen in temeljito prepoten sem se takoj po prihodu odpravil v morje. Da se osvežim in sprostim. Bilo je prijetno.

Fotografije: Krtek

Z Novaljo v Novaljo

Na Reki sem po nerodno oblikovanem mostičku vstopil v velik klimatiziran prostor, kjer je nekaj več kot 300 udobnih sedežev, ki obljubljajo udobni dve in pol uri sedenja. Izbral sem si sedež pri oknu, na levi strani, da bom opazoval zanimive otoke in Velebit, ki bo ves čas na levi strani plovila. Ker sem med prvimi, sem lahko sedež izbiral. Usedem se bolj zadaj, da bom lahko opazoval velik val, ki se bo od kljuna širil stran od plovila. Čisto tiho, nekje v globini enega izmed dveh trupov, brni velika klimatska naprava, ki nizek prostor.

Plovilo se počasi polni. Vstopila je babica z dvema vnučkoma. Tovorijo dva velika kovčka. Za njimi sta dva mlada zaljubljenca z velikima nahrbtnikoma, sledi zgubljena družina, ki verjetno prihaja iz severa Evrope. Ozirajo se in se po kratkem posvetu usedejo na sredino, od koder je dober pogled na velik televizor nad točilnim pultom. Vedno več ljudi prihaja, in ko je plovilo do polovice polno, od nekod pride moški srednjih let v brezhibno čisti beli uniformi s čini na ramenih. Kapitan.
Spretno se vzpne po ozkih stopnicah za točilnim pultom. Ne mine niti nekaj minut, ko se plovilo strese in zasliši se zelo tiho bobnenje iz njegove notranjosti. Zagnala sta se dva močna dizelska stroja, ki bosta plovilo gnala po morju. A najprej se morata segrela na delovno temperaturo in zaključiti se mora vkrcavanje.

Posadka pospravi mostiček, odveže vrvi in čisto počasi se odmaknemo od pomola. Majhna množica ljudi maha v pozdrav. Kljub vročini. Potniki vračajo pozdrave, vendar jih ljudje zunaj ne vidijo. Okna so preveč zatemnjena. Naslednjih nekaj minut se po polžje premikamo med pomoli reškega pristanišča mimo velikih in majhnih ladij. Potniki veselo čebljajo, se nameščajo in spoznavajo drug drugega. Ko zapustimo pristanišče, za nekaj trenutkov je slišati, kot da sta velika stroja spodaj v obeh trupih obmolknila, nenadoma pa se oglasita z grozečim, a pritajenim grmenjem. Zadaj nastaneta velika stebra spenjene vode, ki ju ustvarjata dve veliki turbini. Sprednji del plovila se rahlo dvigne. Potniki obmolknejo, ko začutijo pospešek, ki jih nežno porine v naslonjalo sedežev. Nekaj sekund so tiho, nato pa prostor ponovno napolni čebljanje. Odpre se točilni pult in nekaj starejših moških zapusti svoje sedeže, da si privoščijo hladno pivo. Zunaj se divje peni morska voda kot v najhujšem viharju, potniki pa uživajo v udobni vožnji. Zaščiteni so pred morjem, na hladnem in v pričakovanju prihoda na cilj. Ladja hitro doseže svojo potovalno hitrost 32 vozlov.

Prihod je veličasten. Ravno tako, kot sta mogočna stroja začela grmeti, nenadoma utihneta in plovilo se upočasni. Vedno hitreje se približujemo pomolu. Točilni pult je zaprt, potniki se živčno presedajo na sedežih in se pripravljajo na izstop. Mornarji navežejo bokobrane in pripravijo
plovilo na pristanek. Na pomolu je zbrana množica ljudi. Nekateri zgolj opazujejo, dogodek, ki popestri pozno popoldansko dogajanje v mestu, drugi pa čakajo nekoga izmed potnikov. Po morju se vozijo številni čolni, ki se umikajo prihajajočemu plovilu in ga s spoštovanjem opazujejo. Pred pomolom naredi eleganten obrat in brezhibno ustavi na predvidenem mestu. Mornarji privežejo vrvi in izkrcavanje se začne. Za večino potnikov pa se začne zasluženi dopust.

Fotografija: Krtek

Paška modrina je balzam za dušo

Prvomajski prazniki so bili odličen čas za obisk otoka Pag. Malo za spremembo, malo za počitek, malo pa za iskanje novih navdihov. Obisk Paga je vedno zanimiv, še posebej v nepoletnih mesecih.

Kljub temu, da je otok večinoma kamnit in pust, še posebej poleti, ko vlada suša in se zelena trava, kolikor jo je, spremeni v rjavo »savano,« je meseca maja pravi mavrični raj različnih barv. Cvetijo različne cvetlice, ki poleti svoj obstoj nakazujejo le z nekaj skromnimi listi. Pokrajina je prav pisana, in vsak ljubitelj narave, bo našel za svojo dušo nekaj zanimivega: od polj perunik do cvetočega žajblja. In seveda še vse vmes. Sproščeno vzdušje je odlično za spremembo vsakodnevne rutine, še posebej, če dneve popestri dobra družba prijateljev. Tako, da skupaj uganjamo norčije in počnemo neumnosti.

Malo prometa, zanimive ceste in razgibana pokrajina so raj za kolesarje. Le vreme mora biti lepo, sicer ceste kaj hitro postanejo drsalnice ali pa blatne jame. To dvoje pa nikakor ni prijetno za kolesarjenje. In seveda razgledi… Razgledi na kvarnerske in severnodalmatinske otoke. Če je vreme lepo, je mogoče videti vse od Cresa in Lošinja preko Unij, Ista Molata in Dugega otoka do Kornatov. Z malo sreče pa tudi dlje. Širna modrina neba in morja, ki jo je lahko videti s katerega izmed prelazov, je pravi balzam za dušo.

Fotografija: Krtek