Služba

Današnja zahodna družba je urejena tako, da mora skoraj vsak človek hoditi v službo. Med njimi sem tudi jaz, pa čeprav bi včasih počel čisto kaj drugega, kot ždel v pisarni, pred računalnikom in tipkal brez vezne stvari, ki jih bere množica ljudi, a bi tudi brez njih čisto vredu shajali.

Pride dan ali teden, ko ti motivacija za delo upade. In tedaj razmišljaš, zakaj si sploh v tej službi, zakaj sploh delaš, kar delaš. To se sprašujem tudi jaz. Že kar nekaj časa. Delo, ki ga opravljam, mi ne predstavlja nobenega zanimivega izziva. Vse skupaj je dolgčas, pa še plača je za opravljeno delo precej švohcena. Pozna se, da delam nekaj, kar me v življenju nikoli ni prav preveč zanimalo in sem za časa študija to počel zgolj zaradi denarja. Človek pač mora od nečesa živeti.

Zanimivo pri vsem skupaj je to, da delam nekaj o čemer mnogi moji prijatelji menijo, da je zelo zanimivo delo, saj je medijsko relativno izpostavljeno in to da je mogoče videti mojo sliko v časopisih ali celo na televiziji niti ni taka redkost. Pa vendar. Tega nisem študiral, vsega tega si nisem nikoli želel početi.

In zakaj nisem v svojem poklicu? Študij se mi je zavlekel preko vseh meja. O vzrokih niti ne bi, delno pa je to povezano s tem, da dolgo nisem vedel kaj naj počnem v življenju. In potem ni bilo prave motivacije za dokončanje. Pa še z enim izmed profesorjev sva prišla malo navzkriž zaradi česar sem izgubil 4 leta. Ironija je, da še vedno ne vem, kaj bi počel v življenju. Kakorkoli že, dobiti službo v mojem poklicu je težko, plače pa so slabe. In potem človek najde drugačno zaposlitev, v kateri pa ne uživa. Za povrhu pa še njegovo delo ni finančno dovolj ovrednoteno.

In tako sem tu, kjer sem. Z množico sanj, ki jih moram uresničiti.