31. dec. 2019

Ko pride polnoč ...


»10, 9, 8, 7, 6, 5, 4, 3, 2, 1, srečno novo leto!«

Nocoj spet s prijatelji praznujem novo leto. Stara družba je včasih praznovala na planini, zdaj, ko smo vsi nekoliko starejši, pa v dolini. Udobje in drugačno življenje nas zadržujeta v dolini, planinsko kočo pa prepuščamo mlajšim, ki imajo pred seboj še veliko več življenja kot mi.

Ko s starimi prijatelji trkamo s čašami napolnjenimi z zlatim penečim se vinom, si želimo vse najlepše v novem letu, veliko zdravja, uspehov in ljubezni. Izpete želje, ki pa so sestavni deli vsakega silvestrovanja. Sledi še nakazan poljub na lice ali stisk roke in smo v novem letu. Edino kar se spreminja, smo mi. Vsako leto smo nekoliko starejši. Na glavi je kakšen siv las več, okoli oči se pojavi nova gubica. Pa tudi poslovimo se vsako leto nekoliko prej. Pred leti smo brez težav zdržali do sedmih zjutraj, sedaj se nam začnejo okoli druge ure zjutraj že zapirati težke veke.

Vsako leto sem v isti družbi in vsako leto si tu tudi ti. Na skrivaj te imam rad, a vem, da ljubiti te ne smem. Ko pride polnoč, ko začnemo trkati s kozarci, se razveselim tvojega pogleda, tvojega nasmeha, nežnega dotika, vonja po tvojem parfumu, ki ga že leta nisi spremenila, in seveda tistega kratkega novoletnega poljuba, ki mi ga vsako leto nameniš. Takrat mi vzdrhti telo in zapoje srce. Počutim se srečnega. Za nekaj trenutkov te lahko ljubim.

In ko se poljub konča, ko se oddaljiva drug od drugega in ko te še enkrat pogledam v tvoje pravljično modre oči, vem, da jutri boš počela kdo ve kaj, a slutila ne boš ničesar. Jaz pa bom ta poljub zakopal v svoje srce, kjer me bo grel vse do konca leta. In ko bo odbila polnoč, ko bomo spet trkali s kozarci, tokrat leto dni starejši, se bom razveselil tvojega pogleda, nasmeha in poljuba.

13. jan. 2019

Še pred sončnim vzhodom bom prevozil 150 kilometrov

Glavo mi polni mešanica ropota gum, ki nastaja pri veliki hitrosti po grobem asfaltu, pišu zraka, ki se zaletava v ogledali na obeh bokih in enakomerno drdranje velikega dizla pred menoj. Držim volanski obroč in z njim usmerjam pot po neskončni sivi preprogi.

Še pred sončnim vzhodom bom prevozil 150 kilometrov.
Zvezde na nebu se počasi poslavljajo in v daljavi se rišejo prve barve sončnega vzhoda. Bledo svetlikanje napoveduje nov dan v deželi. Še v trdi temi sem sedel v hladen avtomobil, ga pognal in se odpravil na dolgo pot.

Mimo mene bežijo vasi, zaselki in mesta. Ljudje mirno spijo, le najbolj zgodnji se šele počasi prebujajo v nov dan. V oknu hiše ob cesti se prižge luč in izgine nekje v daljavi. Hiše so le majhen madež v kotičku očesa, ko pri visoki hitrosti drvim mimo njih.

Prehitevam bele kombije. Njihovi vozniki zaspano srebajo kavo, da bi se zbudili in pospešili proti svojemu cilju. Brezimni vozniki tovornjakov sklenjeno vozijo drug za drugim in strmijo v gmoto pred seboj ne meneč se za okolico.

Tuneli, spust, nekaj ravnine in prebujajoči se Maribor so mimo mene, ne da bi to opazil. Kolesa se vrtijo in karoserija zadrhti ob vsaki neravnini, razpoki v sivem asfaltu. Čutim premikanje batov v motorju, čutim vsako eksplozijo mešanice zraka in nafte, čutim, kako se vrtijo osi, čutim kako se odpirajo in zapirajo ventili, čutim vrtenje zobnikov v menjalniku. Sem eno z avtomobilom, sem avtomobil na sivi neskončni cesti.

Pred menoj počasni tovornjak počasi prehiteva še počasnejšega. Upočasnjujoč se jima približam. Hitrost se zmanjša in svet okoli mene se umiri. Motor prede kot zadovoljna mačka, piš vetra se izgubi in ropot gum se preoblikuje v tiho šumenje. Nepremično gledam v rdeče luči pred seboj. Čas se razpotegne v neskončnost.

Z desnim rumenim smernikom gmota pred menoj nakaže namero, da se bo umaknila. Počasi, kot lenivec, se umakne in mi sprosti pot. Z desno nogo pritisnem do dna. Ne zgodi se nič. Elektronika potrebuje nekaj neskončnih trenutkov, da prepozna moj ukaz in pripravi vse sisteme na izvedbo. Nenadoma se zbudi menjalnik in prestavi dve prestavi nižje. S kotičkom očesa opazim, kako kazalec na obratomeru poskoči za nekaj tisočakov in motor pred menoj zarjove, kot podivjana mačka v napadu. Sprednji del se dvigne in hitrost začne silovito naraščati. Za nekaj trenutkov mačka zajame sapo, ko se elektronika odloči, da je treba prestaviti nato pa ponovno zarjove in poskoči. Ko dosežem potovalno hitrost popustim z nogo in vse se umiri. Sliši se enakomeren piš vetra, drdranje gum in predenje motorja. Tovornjaka sta ostala nekje zadaj.

Prevozil sem več kot 150 kilometrov in moja pot se nadaljuje.

Velika oranžna krogla se dviga iznad rahlo zamegljene daljave, v kateri se izgublja siva cesta. Pozno pomladansko sonce začne prebujati deželo. Opazujem tople barve in se sprašujem o cilju. Je še daleč?

Dobro jutro!