Ljubezensko pismo z mislijo o telohu

Draga Sara!

Mrzel sneg je pred nekaj dnevi prekril našo deželo in danes me je sonce zvabilo na sprehod. Hodil sem po gazij ob zamrznjenem potoku, nato pa sem zavil na gozdno pot. Nekaj časa sem gazil sneg, dokler nisem prišel do zasneženega travnika. Toplo sonce je talilo sneg in z dreves so kapljale velike kaplje. Pod veliko smreko na robu, kjer se je travnik prelevil v gozd, je bilo snega manj kopnega. Pred nekaj dnevi se je večji del snežink ujel med iglice stare smreke, in ji naredil hladen sneženi plašč. Tu je iz snega kukal droben teloh in svoj beli cvet nastavljal toplemu soncu. Osamljenegav belini ni bilo mogoče videti, dokler nisi prišel skoraj čisto blizu.

Privlačna ta lepi teloh si me pred časom privabila. Nisem te iskal, a sem te našel. V neskončni belini našega sveta. Ko sem se ti dovolj približal, sem te zagledal in se nisem mogel upreti cvetoči lepoti. Približal sem se ti in se te nežno dotaknil. Približal sem se drobnemu telohu in se ga nežno, pazeč, da ga ne bi poškodoval, dotaknil. Začutil sem mehkobo belih cvetnih listov. Mehka je tvoja koža, ko te nežno božam. Prijetno mi je. Hladen veter je potegnil vzdolž travnika in zazeblo me je v razgaljeno roko.

Pomislil sem, da bi cvet odtrgal in ti ga prinesel. Kot znamenje ljubezni, princesa moja. A kdo sem jaz, da bi lahko vzel življenje tako lepemu cvetu, ki se je z muko izkopal iz hladnih tal v mrzli svet in se nastavljal skromnim, a toplim zimskim sončnim žarkom? Kdo sem jaz, da lahko uničim ta lepi cvet? Ne. Nisem ga odščipnil in obsodil na pogubo. Pustil sem ga, da bo lahko živel dalje, pa čeprav v tej mrzli zimi.

Sara, nocoj ti ne bom prinesel belega teloha. Prišel bom k tebi, te pogleda v oči, počakal, da boš v mojih očeh prepoznala plamene ljubezni in ti polglasno rekel 'ljubim te.' V tvojih očeh bo vzplamtelo in počasi jih boš zaprla, ko te bom nežno poljubil na sladke ustnice.

Tvoj Krtek.

Ljubezensko pismo z mislijo o metuljčkih

Designed by Freepik

Draga Sara!

Nežne snežinke se vrtinčijo iz oblakov proti tlom. Mehak sneg je prekril travnate bilke in jih zazibal v nežno zimsko spanje. Piš vetra je potegnil po bregu, kot jaz z roko zdrsim po tvoji nežni beli koži. V prstih čutim mehkobo tvoje kože in v trebuhu začutim metuljčke. Tiste metuljčke, ki sem jih začutil prvič, ko sem te nežno pobožal po licu.

Bilo je sredi toplega pomladnega dne. V zraku je bila pesem ptic, ki se je mešala z žuborenjem potoka, na bregu katerega sva sedela. Pogovarjala sva se o naravi, o rastlinah, o vodi, o živalih, o tem, da si razmišljala, ali bi se prijateljici pridružila na poti na morje ali ne in še o marsičem. Ko sva oba umolknila, sva nekaj časa tiho gledala ples vode. Najini roki sta se zbližali in se nežno dotaknili. Sklenila sva prste. Pogledala si me, pogledal sem te. Z drugo roko sem ti, nežno šel po licu. Nasmehnila si se in se mi približala s svojimi sladkimi ustnicami.

Danes, ko gledam ples snežink, se spominjam tistega toplega pomladnega dne in mi je toplo pri srcu. Takrat je najina ljubezen vzcvetela. In še vedno cveti. In bo cvetela še naprej. Ker te imam rad. Z vsem svojim srcem.

Krtek

Ljubezensko pismo z mislijo o lepem telesu

Draga Sara!

Se morda še spomniš tistega sončnega pomladnega dne, ko sva se prvič srečala? Bilo je v mestnem parku. Zamišljeno si hodila po stezici in nisi opazila sveta, ki te je obdajal. Nikoli mi nisi povedala, o čem si takrat razmišljala. Morda o vremenu, kakšni tegobi, ki te je pestila ali pa o jutrišnjem dnevu. Bila si še v daljavi, ko je moj pogled pritegnilo telo. Takrat sem pomisli, kako lepo telo imaš.

Od takrat je sonce že velikokrat vzšlo in zašlo, tvoje telo pa še vedno pritegne moj pogled. Tvoje telo sem imel priložnost bolje spoznati in, kadar si v misli prikličem njegovo podobe, začutim prijetno ščemenje, ki mi polepša trenutek, pa naj bo to na vlaku, ko se peljem proti domu, na sprehodu, ob delu ali pa takrat, ko čakam, da te ponovno vidim.

Tvoje telo je kot pesem pesnika, ki jo je dolge noči ob svetlobi sveče pesnil, pilil in izboljševal. Oble linije, po katerih lahko potujem s pogledom in žametno nežna koža, ki jo čutim, ko z dlanmi drsim preko bokov, v meni vzbujajo občutke naslade in poželenja. V takšnih trenutkih se ti ne morem upreti. Želim se te dotikati, čutiti tvojo kožo, božati telo in občudovati to nepojmljivo delo kombinatorike genov, ki te določajo. In ko se prepustiva užitkom naslade, vem da sta najini telesi ustvarjeni drugo za drugo.

Sara, zame si najlepše dekle na tem svetu. Tvoje telo je kot telo boginje lepote, ki jo častijo množice ljudi. Srečen sem, da mi dovoliš, da ga božam, ljubkujem in občudujem.

Ljubim te!

Krtek

Ljubezensko pismo z mislijo o oblaku radosti

Draga Sara!

Roke mi drhtijo, ko pišem tole pismo, ker vem, da ga boš prebrala. V mislih si predstavljam, da si tu pred menoj in slediš vsaki besedi, ki jo zapišem. To me navdaja z nekakšno nenavadno energijo, energijo ljubezni, ki v meni budi nekaj, kar nisem poznal. Nekje globoko v moji notranjosti je, kot da bi na stotine drobnih pisanih metuljev plahutalo s svojimi krili in me ščemelo.

Rad imam te metuljčke. Polepšajo mi vsak trenutek življenja, vsak trenutek, ko hrepenim po tvoji bližini. Ko nisem s teboj in željno čakam naslednjega srečanja, si predstavljam, da si ob meni. Tvoja podoba se mi riše v očeh in zaznam tvoj prijetni vonj, ki ga zaduham samo takrat, ko grem z nosom tik ob tvoji koži. Tako prijetno dišiš, kot nič drugega na tem svetu.

Globoko v sebi čutim, da si del mene in da brez tebe moj obstoj nikoli ne bo popoln. Želim si, da bi se najini duši združili v neskončni ljubezni, ki bi naju popeljala na oblak radosti. Tam bi bila svobodna in le ljubezen bi krojila najino usodo. Omamljena od tega čudovitega opoja, s katerim bi naju oblila boginja ljubezni, bi plesala na nežno melodijo globoke neomadeževane ljubezni. Nežno bi te božal po razgaljenem vratu, okoli naju pa bi se smehljali rdeči cvetovi vrtnic. Njihov prijetni sladkobni vonj bi se igral z najinima nosovoma. Smehljala bi se drug drugemu, saj bi vedela, da je vse namenjeno le najini ljubezni, ki bi se razlivala v večnost.

Vem, da nikoli ne bova plesala na takšnem oblaku. Resnični svet se z domišljijskim ne more primerjati. A to naju ne sme ustaviti, da ne bi sanjala skupne sanje. Sanje o oblaku radosti, sanje o skupnih trenutkih, sanje o ljubezni. Te naju bodo vedno združevale: ko nama bo lepo in ko nama bo težko.

Sara, ljubim te!

Krtek.

Ljubezensko pismo - jutro v postelji

Draga Sara!

Ko se zbudim na sončno nedeljsko jutro nekaj minut pred teboj, si vzamem nekaj trenutkov, da te opazujem kako spiš. Čeprav tvoje nežno telo poznam do potankosti, pa me vedno prevzame, kadar ga opazujem. Tako lepo se prepleta s tvojo prijaznostjo, razumevanjem in drobtinico hudomušnosti, ki jo znaš skrivnostno zaplesti v izrečene besede.

Tvoji lasje se razlivajo po blazini kot s soncem obsijano polje žitnih klasov, ki ritmično poplesujejo v lahni poletni sapici, medtem ko ti mirno in globoko dihaš v jutranjem snu. Izraz na tvojem obrazu je spokojno miren in povsem brezskrben, kot da bi na svetu obstojala le neskončna ljubezen. Zamika me, da bi se čisto nežno dotaknil tvojega lica in začutil dotik svilene kože, a tega ne storim. Bojim se, da bi te zbudil iz prijetnega, s svetlimi sanjami navdahnjenega spanca. Si kot princese iz daljne dežele, kjer se cedita med in mleko, kjer nikomur nič ne manjka in vsi živijo v ustvarjalnem sožitju sončnega vsakdana.

In ko se zbudila boš, boš beli cvet, ki se bo z rosnimi kapljicami osvežen smejal v sončni dan. Želim si, da bi se tudi sam spremenil v cvet, da bi ti lahko delal družbo. Utrne se mi drobna solza, ki spolzi po licu in se razlije po beli bombažni rjuhi, ker se zavem, da to ni mogoče. Tako mi le ostane, da te ljubim, neizmerno ljubim in te dan na dan posipavam s kristalnimi zrnci ljubezni.

Ljubezensko pismo o veri v ljubezen

Draga Sara!

Verjemi v ljubezen, kajti ljubezen ti pogreje srce, vzbudi domišljijo in ti da energije, s katero lahko premaguješ največje težave svojega življenja. Verjemi v ljubezen v dobrem in slabem. Ljubezen ti lahko pomaga, da se prebiješ preko tistih nekaj motečih trenutkov dneva, ko bi najraje pobegnila proč. Ljubezen ti bo povedala, da te nekje čakam jaz, ki te tako neizmerno ljubim. In ta misel, ti bo zagotovo vrnila nasmešek na obraz in srečo v srce. Vse težave bodo v hipu izpuhtele tako kot jutranja meglica, ki jo preženejo sončni žarki.

Ljubezen naju je združila, ker sva oba verjela vanjo. Zaupala sva ji in tistega dne, ki nama je obema ostal v spominu, sva se našla. Droben nasmeh in zapeljiv pogled je v obeh vzbudil neizmerni ogenj ljubezni, ki še vedno gori v vsej svoji lepoti. Tako rad te imam in tako srečen sem, ker videvam plamene ljubezni v tvojih očeh, vsakič, ko te pogledam.

Verjemiva v ljubezen, da se bo še bolj plemenitila. Na njenih krilih bova skupaj prepotovala svet. Pomagala nama bo prebroditi najgloblja močvirja in preplezati najvišje gore. Razkrila nama bo največje zaklade življenja in poskrbela, da ne bova nikoli, res nikoli, osamljena. Kadar ne bova skupaj, naju bo grela misel na najino ljubezen. In trenutki ločitve bodo manj boleči.

Ljubim te in verjamem v najino ljubezen!

Ljubezensko pismo z mislijo o nepredvidljivosti ljubezni

Draga Sara!

Ljubezen je nepredvidljiva. Nikoli si nisem predstavljal, da bom lahko ljubil tako čudovito, tako prijetno in tako ljubko žensko. V preteklosti sem poslušal številne učene ljudi, ki so mi skušali razložiti, kaj je to ljubezen. Kaj je prava ljubezen, me je vedno zanimalo. Nejeverno sem jih poslušal in nisem razumel, kaj mi pripovedujejo. Govorili so mi, da je ljubezen nepredvidljiva, da nikoli ne veš, kje in kdaj boš srečal ljubezen svojega življenja. Njihovim besedam nisem posvečal velike pozornosti, saj sem bil prepričan, da je mogoče ljubezen predvideti. 

In potem sem te spoznal.

Pred nekaj dnevi sva ležala skupaj in sem te opazoval. Mirno si spala in tvoje prsi so se enakomerno dvigale in spuščale v ritmu dihanja. Gledal sem tvoj mili obraz in skozi misli so mi šle podobe trenutka, ko sem te prvič videl. Če bi me takrat nekdo vprašal, ali bi te lahko ljubil, bi se kislo nasmehnil. Takrat niti pomislil nisem, na kaj takega, kaj šele, da bi ti lahko ljubila mene. Preveč nedostopna si bila, preveč oddaljena in živela si v meni tujem svetu. A ljubezen je nepredvidljiva in navkljub moji nejeveri, naju je pripeljala skupaj. Iz različnih svetov sva, a ljubezen naju je našla in združila.

Čas teče, a moja ljubezen ni čisto nič manjša. V vsem tem času se je oplemenitila in zrasla. Z vsakim dnem te ljubim bolj. In, ko grem s prsti nežno skozi tvoje pšenične lase, se spomnim na čase, ko sem bil prepričan, da je ljubezen mogoče predvideti. Naiven sem bil. Ljubezni ni mogoče predvideti in vsak trenutek, ki ga preživim s teboj, mi to potrjuje.

Sara, ljubim te neizmerno!

Slika: Tina Phillips / FreeDigitalPhotos.net

Več ljubezenskih pisem >>

Ljubezensko pismo z obljubo večne ljubezni

Draga Sara!

Ko sem te prvič videl, sem videl ljubezen, ko si se me prvič dotaknila, sem začutil ljubezen, ko si me prvič poljubila, sem spoznal ljubezen. 

Moje sanje so se uresničile tisti trenutek, ko si vstopila v moje življenje. Sedaj vem, kaj pomeni ljubiti in biti ljubljen. Danes te ljubim, jutri te bom ljubil, ljubil te bom do konca svojega življenja. Želim biti s teboj, te razveseljevati, navdihovati in spodbujati najlepše, kar imaš v sebi. Moje mesto je ob tebi.

Si razlog, da verjamem v ljubezen. Si odgovor na moje neštete prošnje boginji ljubezni, ki sem jih ponavljal večere in večere, medtem ko sem osamljen zrl v drobne zvezde na temnem nebu. In danes prisegam, prisegam pred boginjo ljubezni, da bom vedno ob tebi, ko me boš potrebovala. Ljubil te bom v dobrem in slabem, dokler bo utripalo moje srce.

Veselim se dneva, v najini daljni prihodnosti, ko bova skupaj sedela na vrtu in opazovala zvezde. Takrat ti bom rekel, da sem srečen, ker sva to dolgo življenjsko pot prehodila skupaj, ker sva še vedno skupaj. Tudi po vsem tem času boš še vedno tista, h kateri bom sodil. Še vedno te bom ljubil. Še vedno te bom vsak večer poljubil za lahko noč.

Sara, prisegam, da te bom ljubil vsak trenutek preostanka mojega življenja.

Več ljubezenskih pisem >>

Ljubezensko pismo z mislijo o belem zvončku

Draga Sara!

Prišel bo zgodnjepomladni dan, ko ne bova skupaj. Morda boš na službenem potovanju, morda boš na obisku pri starših, morda boš s prijateljicami odšla na dekliški potep po naši lepi Sloveniji. Takrat se bom, da bom ublažil bolečino hrepenenja po tebi, po tvojem nasmehu, tvojem telesu, tvojem vonju, tvojih čudovitih očeh, odpravil na sprehod v naravo. Hodil bom ob potoku in poslušal njegovo žuborenje. Sončni žarki se bodo lesketali na vodi, ki preskakuje kamenčke, kot se lesketajo tvoje zvedave oči. Suhe travne bilke, se bodo sipale proti vodi, kot se sipljejo po ramenih tvoji dehteči plavi lasje. In rahel veterc bo pihljal, ki me bo spominjal na tvoje dihanje, ki ga čutim zjutraj, ko ležiš poleg mene. Predstavljal si bom, da si z menoj, da se skupaj sprehajava, saj bi težko preživel te lepe trenutke brez misli na dekle, ki jo ljubim.

Ko se bom tako sprehajal in si s tvojo podobo v moji domišljiji tolažil žalostno srce, bom srečal drobni beli zvonček. Svojo drobno glavico bo nastavljal toplim sončnim žarkom. Ustavil se bom in pokleknil. Z roko se bom počasi približal tej srčkani beli kepici in ga čisto narahlo pobožal po krhkih in žametnih venčnih listih. In takrat bom zaprl oči ter podoživel trenutek, ko sem te pobožal po tvojih žametnih licih. Zaljubljeno si me gledala in čisto počasi sem drsel s prsti po tvoji nežni koži. Takrat se mi je utrnila solza. Ne solza žalosti, ne solza trpljenja. Solza sreče, da mi je življenje naklonilo tvojo ljubezen.

Sara, ljubim te iz vsega svojega srca.

Več ljubezenskih pisem >>

Ljubezensko pismo - za valentinovo

Draga Valentina!

Ljubim te. Ljubim te. Ljubim te. Ljubim te.

Z vsem svojim srcem.

Danes, jutri in vsak naslednji dan.

Tvoj Valentin.

Več ljubezenskih pisem >>

Ljubezensko pismo (10)

Draga Sara!

Ljubim te tako zelo, da se mi trga srce. Razgnalo ga bo od vročine plamenov ljubezni, ki odganjajo proč grozljivo temo, v kateri čakajo sence zla. Ogenj ljubezni mi kaže pot, pot, ki me varno vodi skozi ta črni svet, kjer ljudje izkoriščajo soljudi, kjer vsi skušajo zaslužiti na račun drugega. Vsem pomeni le lastna dobrobit, na sočloveka pa se požvižgajo. Na koncu tega temnega predora je svetla lučka. Bela dolgolasa in modrooka vila. K njej mi kaže pot najin ogenj ljubezni. Ko bom prišel do te čudovite vile, ki ji je ime Sara, jo bom poljubil.

S poljubom te bom skušal dopolniti. Kajti ženska brez moškega ni popolna. Sama tava po tem krutem svetu, išče ljubezen, išče zadovoljstvo. Šele ko sreča svojo ljubezen, svojega moškega, postane popolna. In takrat lahko svoje življenje izpopolni do potankosti. Moški brez svoje ženske izgubljeno tava po svetu, leta s cveta na cvet a nikoli se ne počuti popolno. Išče in išče, dokler ne najde. A če ne najde, potem neizpolnjeno in žalostno zapusti ta svet.

Sara, ogenj ljubezni me je pripeljal do tebe. Da se dopolniva. Da naju ljubezen izoblikuje v svetleč briljant, ki bo razveseljeval vse ljudi okoli naju in v ta kruti svet prinašal vsaj nekaj sreče. Najine sreče. Sreče, ki izvira iz globine najinih združenih src. Sara, ljubim te, ljubim te z dna srca.

Več ljubezenskih pisem >>

Ljubezensko pismo (9)

Draga Sara!

Ti si sonce. Si sonce, ki razsvetli moj dan. S svojim nasmehom mi polepšaš vsak dan. Pa ne le to, polepšaš mi vsak trenutek. In kot toplina sončnih žarkov, tudi tvoj nasmeh ostane pri meni še dolgo v noč, dolgo po tem, ko te ne vidim več. Takrat začne moje srce hrepeneti po tebi in komaj čakam na trenutek, da se ponovno snideva. Skušam si vsak trenutek, ki ga preživim s teboj zapisati globoko v srce, da ga nikoli ne pozabim. Ker ti si v moje življenje prinesla toliko sreče in veselja.

Sara, ti si moje sonce, ki bi ga gledal neprestano, pa čeprav izgubim vid, ti si moje sonce, ki bi ga vedno rad čutil na svoji koži, pa čeprav zaradi tega poogleni. Si moja sončnica, ki bi jo imel vedno na mizi, da bi jo gledal dan in noč. V moje življenje prinašaš radost in veselje, kot prinaša sonce na ta svet dobro voljo in smeh.

Vsak trenutek, ki ga ne preživim s teboj, je, kot da bi živel v večni noči. Hladen, teman in v pričakovanju odrešujočega dne. In potem pride nov dan, sonce prežene temo in vsem nam postane toplo. Toplo postane tudi meni, ko te srečam in postanem neizmerno srečen.

Ljubim te, ljubezen moja in komaj čakam, da se spet vidiva!

Več ljubezenskih pisem >>

Ljubezensko pismo (8)

Draga Sara!

Izpolnila si mi veliko željo. Želel sem si nekaj in ti si mi to podarila. In danes sem vesel kot majhen otrok, ki je dobil novo igračo. Včeraj sem se poglobil v tvoje oči. Najprej sem se izgubil in kot izgubljen turist v velikem mestu taval brez cilja. Malo levo, malo desno, pa naprej in nazaj. Opazoval sem lepote mesta in si skušal čim več vtisniti v spomin. A spomin ni povsem zanesljiv in nesrečen, ker s sem pozabil fotoaparat, sem si skušal zapomniti čim več lepot, o katerih bom lahko doma užival znova in znova in znova. Tako izgubljen sem skoraj pozabil, kaj je bil moj namen: odkriti vsaj najmanjši plamenček ljubezni. Bil sem prestrašen. Bal sem se, da bom naletel na veliko vedro hladne bistre studenčnice, ki bo hitro in brez vseh čustev prekrila moj plamenček, ki bo žalostno ugasnil. Ni bilo tako. Našel sem plamen. Bil je večji kot moj.

Oba plamena, moj plamenček in tvoj plamen, sta se nenadoma združila, da so letele naokoli iskre, kot letijo iskre, ko gospodar naloži nova polena na ugašajoči plamen peči v osamljeni gorski kmetiji, bičani od mrzli zimskih vetrov in ledenih snežink.

V trenutku sem spoznal, da nisem edini, ki ga je opoj ljubezni zapeljal v omamo zaljubljenosti. Bila sva dva, ti in jaz. Moje srce je zaigralo melodijo ljubezni, ki je veselje in srečo spajala v večnost.

V meni se je plamenček razvil v plamen.

Ljubezensko pismo (7)

Draga Sara!

Bilo je toplo poletje. Sedel sem na obali in opazoval morje v večerni svetlobi. Sonce je zašlo in na nebu so se prelivale mavrične barve. Nekaj majhnih oblakov v daljavi je bilo še obsijanih z oranžno svetlobo odhajajočega sonca. Veter se je že pred časom polegel in skromni valovi so šumeli, razlivajoči se na obali. Zrak je bil težak od vlage in zaznaval sem tisti značilni vonj po morju, ki tako lepo ščemi po nosni votlini. V daljavi, kjer je imelo morje srebrn lesk, je počasi plula ostarela ribiška barka. Ribiči so se pripravljali na dolgotrajen nočni ribolov, s katerim so si služili kruh. Obzorje je nizko nad morjem preletel bel galeb, ki je elegantno zamahnil s krili in nežno pristal na vodi. Bil sem brez misli in le opazoval okolico. Užival sem, tako kot sem užival v večini sončnih zahodov na morju.

Mir v glavi pa je postajal vedno bolj moten. Nekaj se mi je motalo po glavi in najprej nisem in nisem mogel ugotoviti kaj. Po eni strani me je jezilo, po drugi pa begalo. Podoba ni bila jasna. Kot bi bila zavita v meglo. Trudil sem se pregnati to podobo. Na silo sem jo porinil nekam v ozadje in nanjo pozabil. Za nekaj časa sem se posvetil čudoviti sliki in bil povsem brez misli. Nenadoma pa me je zadelo.

Razveselil sem se, saj sem končno spoznal vir nemira, kaj je bilo tisto, ki mi ni dovoljevalo, da bi povsem brez misli sedel na obali in opazoval simfonijo sončnega zahoda. Bila je tvoja podoba. Najprej sem pomislil, da gre za nekaj običajnega. Dostikrat mi v glavi ostane podoba ženske, ki ima dobro postavo ali pa je lepega videza. Tako kot vsakemu normalnemu moškemu. Vse kar potrebujem je kisel nasmeh in morda vzdih in podoba mine. A ni bilo tako. Tvoja podoba se mi je motala in motala po glavi. Na nebu so se začele prižigati prve zvezde in od sončnega zahoda so ostale le še tiste najtemnejše barve: temno modra in vijolična. Dan se je prevešal v noč, jaz pa sem še vedno sedel na obali in premleval, zakaj se tvoja podoba v moji glavi noče in noče razbliniti.

Se spomniš, kako sva se spoznala? Bilo je na odprtju razstave nekega sodobnega slikarja. Njegovo ime se je že davno splazilo iz glave, čeprav se nekaterih slik še vedno dobro spominjam. Ena mi je še posebej ostala v spominu. Sončni zahod se je imenovala, prikazovala pa je zahajanje sonca v morje nekje na oddaljenem otoku. Občudoval sem barve in razmišljal kako vestno jih posnel in kje je zgrešil; slika je bila dobra. Neopazno si pristopila in kar nekaj časa je minilo, da sem opazil, da nekdo stoji poleg. Nekaj sem zamrmral in ti si modro pokimala ter se strinjala z menoj. Pogledal sem te in se nasmehnil. Ob meni je stala elegantno oblečena ženska z dolgimi črnimi lasmi, ki so ji padali preko ramen. Pogled je imela nekoliko zadržan, a v modrih očeh je bilo mogoče zaznati zvedavi lesket.

Zapletla sva se v živahen pogovor. Najprej o prvi sliki, nato o drugi in tako naprej, dokler nisva obhodila vseh slik. Ne spomnim se več točno kaj sem govoril, čeprav imam še vedno občutek, da sem govoril bolj ali manj le prazne stvari, če niso bile že neumnosti. Spomnim pa se, da si se vsake toliko časa hudomušno nasmehnila. Kljub temu, da sva se takrat tako lepo ujela, pa nisem ničesar začutil. V meni ni vzplamtel ogenj ljubezni. Poslovila sva se in, preden sva odšla v noč, vsak na svoj konec mesta, si mi dala vizitko. Zahvalil sem se ti, ti izročil svojo in se poslovil. Na poti domov so se v mojih mislih kazale podobe slik, podobe minulega dne in načrti za prihodnje dni.

A danes, ko sedim na obali in gledam te lepe oddaljene in skrivnostne zvezde, ki se prižigajo na nebu, vedno bolj dojemam, da si zasejala nekaj žerjavice. Čisto malo, povsem neopazne, pritajene kot tiha miška, ki čaka, da bo kmet, nič hudega sluteč, prinesel vrečo žita. Nisem je opazil in mirno je šlo moje življenje dalje. Da iz žerjavice vzplamti ogenj, je potrebna sapa, pa četudi je povsem skromna. In čas je bil ta sapa. Povsem neopazno je razpihoval žerjavico, ki je vedno bolj žarela, v nekem trenutku pa se je iz nje razvil živahen plamen. Zadnje dni sem bi nemiren, saj me je neopazno žgal. Nisem vedel vzroka mojega nemira, nisem vedel, da je v meni vzplamtel plamen ljubezni, nisem vedel, da sem se zaljubil. Zdaj, tu na obali, kjer drobni valovi nežno pljuskajo ob obalo in se na nebu prižigajo oddaljene zvezde, sem spoznal vzrok nemira, spoznal sem, kdo je zanetil ta čudoviti plamen ljubezni.

Draga Sara, rad bi se ponovno srečal s teboj. Da bi se ti zazrl globoko v oči, v tisto neskončno črnino in ugotovil, ali to neskončnost tudi razsvetljuje plamen ljubezni. Rad bi se srečal s teboj, da bi ti povedal „Sara, zaljubil sem se v čudovito žensko, ki v tem trenutku v vsej svoji lepoti stoji tu pred menoj.“

S plamenom ljubezni osvetljeni K.

Več ljubezenskih pisem >>

Ljubezensko pismo - poslovilno

Draga Sara!

Ko se ozrem nazaj na vsa ta leta, ki sva jih preživela skupaj, se zavem, da jih ni bilo tako malo. Z najino ljubeznijo sva veliko dosegla. Ustvarila sva lep dom, dva čudovita otroka, množico skupnih prijateljev. Živela sva kot v pravljici. Vendar, kot si sama poudarila ob najinem zadnjem srečanju, vsaka pravljica se enkrat konča. Tudi najina se je. Srečno? Tragično? Ne eno, ne drugo. Zgolj končala se je. Najini poti sta se razšli. Ne čisto povsem, saj naju bosta najina otroka vedno povezovala, pa naj to hočeva ali ne, vendar dovolj, da med nama ni več ljubezni. Tako pač je in to morava oba sprejeti. Za ostalo bodo poskrbeli odvetniki.

Najina zgodba se je končala. In kakšna je bila! Polna strasti, preobratov, nepredvidenih dogodkov. A že od samega začetka, naju je družila ljubezen. Dva ducata let. Si predstavljaš! Dva ducata let! Zadnje leto ni bilo več ljubezni med nama. Izgubila se je. Sva se je naveličala? Morda. Morda pa sva se le preveč postarala, da bi lahko še dojemala ljubezen v njeni popolni čistosti in se je od naju preprosto poslovila. Brez ljubezni, pa nisva mogla več živeti skupaj. In sva šla vsak svojo pot. Takšno je življenje. Ne obžalujem niti enega dne, ki sem ga preživel s teboj in, če bi moral še enkrat skozi vseh teh najinih štiriindvajset let, bi jih ponovno preživel s teboj.

Bilo nama je lepo. In naj tako ostane tudi v najinih spominih. Sedaj greva vsak svojo pot. Pred seboj imava še kar nekaj let življenja in prav je, da jih oba izkoristiva po svojih najboljših močeh. Ne obžaluj ničesar, ne jokaj za minulimi časi. Pojdi naprej. Jutri je še en dan. Jaz bom šel naprej. Bom pa do konca svojih dni negoval spomine na najine skupne dni, na dneve najine ljubezni.

Draga Sara, to je zadnje pismo, ki ti ga pišem. Nimam več idej za pisma, ki bi ti prinašala radost in veselje. Vsa nadaljnja bi bila le grenka.

Fotografija: Krtek.

Več ljubezenskih pisem >>

Ljubezensko pismo (5)

Draga Sara!

Ne vem, če si opazila, vendar najina ljubezen postaja nekaj zelo lepega. Spominja me na posedanje sredi poletje na plaži ob sončnem zahodu. V zraku je spokojnost prihajajočega večera. Morje šumi, ko valovi zadevajo ob obalo, na nebu pa se vrši prava igra barv. Velika oranžna krogla se počasi spušča za obzorje, visoko nad morjem pa se prelivajo barve: rumena, zelena, rdeča, modra, oranžna, vijolična. Celo nebo je kot slikarjevo platno. In najina ljubezen je kot slika neznanega impresionista. Od blizu nedoločena, nerazpoznavna in točkasta, od daleč pa jasna, odločna, in večna. Takšna je najina ljubezen. Od danes do neskončnosti.

Sara, vem, da me ljubiš. To ti je videti v očeh. Vsakič, ko me pogledaš, v njih vidim lesk, ki ga izžareva zaljubljena ženska. Kot, da bi gledal v svetleča bisera. Prepričan sem, da je kaj takega videti tudi v mojih očeh. Kajti nikakor ne morem zanikati, da te ljubim. Če bi to storil, bi lagal sam sebi, tebi in celotnemu svetu.

Fotografija: Krtek

Več ljubezenskih pisem >>

Ljubezensko pismo (4)

Draga Sara!

V življenju doživiš veliko lepih trenutkov, a redki kot biseri, so tisti, ki se ti zapišejo tako globoko, v samo dušo, kot se mi je zapisalo najino druženje v minuli noči. Noč je bila opojna, kot da bi se znašla v davni deželi, kjer živijo pravljice iz Tisoč in ene noči. Po prostoru so se širile vonjave spomladanskega cvetja. Sedela sva na kavču, prekritim z nežno žametno prevleko, in se gledala iz oči v oči. Tiste tvoje čudovite sive oči, sive, kot je siva cesta, ki nas vodi v daljavo, proti novim krajem in novim ljudem. S pogledom sem sledil liniji tvojega nosu, dokler se nisem ustavil na ustnicah. Rdečih in polnih, ki so sestavni del nasmeha, lepe in življenjskega optimizma polne ženske. Čisto počasi so se tvoje ustnice premikale, dokler jih nisi oblikovala v sramežljivi nasmeh. Pogledala si me naravnost v oči. Pred teboj sem bil povsem razkrit, brez najmanjše tančice, ki bi me zakrivala. Jaz in ti. V prostoru polnem omamnega vonja.

Čisto počasi si se komaj opazno nagnila proti meni. Dolgi rjavi lasje so ti padli preko napetih prsi. Gledal sem te v oči in razmišljal, kako sem srečen, da te lahko ljubim. Da ti lahko podarim vso svojo ljubezen. Čisto počasi in previdno, kot je previden egiptolog, ki vstopa v dvorano velike grobnice, sem se ti približal. Z roko sem se nežno dotaknil tvojega lica. V svoji notranjosti sem začutil nekaj nenavadnega. Nekaj kar bi lahko najlažje opisal, kot da so v meni vzleteli številni pisani metulji in se dvignili visoko v zrak. Zdrsel sem počasi proti ušesu in odmaknil lase, ki so prekrivali obraz. Počasi sem se približal tvojim ustnicam. In približala si se mojim. Združile so se. V en dolg poljub, ki se je raztegnil v večnost. Med nama so se pretakala energije; bila sva eno. Odmaknila si se. S svojimi iskrivimi očmi si me gledala. Prodorno, a ljubeče. Nato si se vrnila. In poljub je sledil poljubu.

Medtem ko sva bila združena v strasti poljubov, si mi z rokami segla za hrbet in počasi dvigovala majico. Z roko sem nežno potoval po ramenu, obenem pa s seboj odpeljal naramnico svetleče obleke, ki je zakrivala tvoje obline a jih obenem razkrivala na nek skrivnosten in privlačen način. Tvoja nežna žametna koža je bila tako dišeča. Z rokama sem nežno potoval navzdol po tvojih prsih. Začaran od tvoje ljubezni.

Najini telesi sta se združili v eno. Gibali sta se v usklajenem ritmu, kot violinisti velikega simfoničnega orkestra, ki igra skladbo sodobnega skladatelja. Na trenutke divjo, drugič umirjeno, pa nestrpno, nato sproščeno. Najina ekstaza se je stopnjevala, stopnjevalo se je najino dihanje. Vedno hitreje, vedno globlje. Kot poletna nevihta, ki začne nastajati dopoldne v miru in se razbesni v poznih popoldanskih urah v blisku in gromu in debelih dežnih kapljah, ki padajo na zemljo. Naslada je dosegla vrhunec. Ves svet se je nenadoma zavrtel okoli naju in čutila, sva le drug drugega. Drugo ni obstajalo.

...

Ležala si ob meni in globoko dihala. Vedel sem, da ti je lepo, tako kot meni. Poslušala sva dihanje drug drugega. Nato si se obrnila, me objela in pogledala v oči. Rekla nisi nič. Gledala si me in vedel sem o čem razmišljaš.

Slika: Howard David Johnson: Siegfried and Brunhilde

Več ljubezenskih pisem >>

Ljubezensko pismo (3)

Draga Sara!

Včerajšnji večer je bil nekaj veličastnega. Okusna hrana, ki sva je bila deležna v tem izbranem lokalu, je bila res dober uvod v nadaljevanje večera. Prijetni okusi, ki so se prelivali preko brbončic, so se spajali z najino ljubeznijo. Nežen poljub, ki si mi ga dala, nanj, priznam, sem bil res čisto nepripravljen, med glavno jedjo in sladico, je bil začimba, ki jo kuhar sicer doda čisto na koncu, preden jed odnesejo gostu. Ko si se počasi odmaknila od mojih ustnic, sem te pogledal v tvoje sinje oči. Najprej si jih zakrivala z vekami, a med počasnim odmikanjem, ko je skozi najini telesi tekla neka nenavadna energija, si mi jih počasi pokazala v vsej svoji lepoti. V njih sem videl strast, strast zaljubljene ženske, plameneče kot divji plamen brezovih polen, ki gorijo v kaminu in grejejo dva zaljubljenca, objeta v čustvih sobotne noči. Iskrilo se je v tvojih očeh, iskrilo se je v mojih očeh.

Hladen zrak februarskega večera nama je bistril glavo, ko sva se prav počasi, držeča se za roko, sprehajala ob Ljubljanici. Srečevala sva zaljubljene pare, a za naju niso obstajali. Imela sva drug drugega. Vse ostalo je bilo povsem nepomembno. Držala sva se za roke. Molčala sva. In bilo nama je lepo. Ljubljanica je tam spodaj tiho tekla po svoji tisočletni strugi in naju gledala. Nemo. Vedela sva, da sva tisti hip središče najinega skupnega sveta in upal, sem da se to ne bo nikoli končalo. Tiste trenutke bi zamrznil v večnost, da se nikoli ne bi končali, da se nama ne bi bilo treba ločiti.

Vendar je prišel trenutek, ko sva se morala raziti. Dolgo sva se tiho gledala. In nisva se želela ločiti. A žal ni šlo drugače. Počasi sem te objel. S prstmi sem ti šel skozi dolge skodrane lase. Približala si se mi in nenadoma so se najine ustnice dotaknile. Najprej čisto narahlo in nežno, nato odločno.

Vsak trenutek, ko te ni v bližini, te pogrešam. Hrepenim po tebi, kot hrepeni žejna hortenzija po odrešujoči vodi! Vsak moj izdih je izdih hrepenenja. Vsak moj vdih je vdih pričakovanja. Da bova ponovno skupaj.

Fotografija: Krtek

Več ljubezenskih pisem >>

Ljubezensko pismo (2)

Draga Sara!

Včeraj, ko sem hodil po mestu in užival v zgodnjem jesenskem soncu, sem razmišljal o najinem srečanju. Pa ne o tem, kako nama obema ni uspelo najti primernega naslova za prireditev, temveč o tem, kako si bila včeraj nekaj posebnega, drugačna kot kadarkoli do sedaj.

Iz tebe je vela nekakšna pozitivna, optimistična, energija, ki te je napravila prav čarobno očarljivo. Ne le, da je bila debata zanimiva, kot je vedno s človekom, ki razmišlja s svojo glavo, že sama tvoja prisotnost je razvedrila ta temačni in dolgočasni lokal. Vsaka ženska je lepa na svoj način, vendar redke so tiste, ki so tudi elegantno očarljive. In ti vsekakor si.

Zamisli si gredo cvetočih rož. Majhnih in velikih. Rumenih, modrih, oranžnih, belih in rdečih. Cvetov je veliko in med seboj se prekrivajo. Vse skupaj je kot velika pisana preproga. Zamisli si, da je sredi tega morja cvetov majhna drobna rožica. Druge jo zakrivajo pred očmi mimoidočih. Njen cvetek, na tankem zelenem stebelcu, je močne rdeče barve in se, obsijan s sončnimi žarki, čisto rahlo blešči. Ravno dovolj, da vzbudi zanimanje mimoidočega, ki bo nekaj svojega časa posvetil tej gredi. Droben cvet, ga bo s svojo očarljivostjo pritegnil in opazil ga bo v vsej tej množici. Dlje kot ga bo opazoval, bolj bo spoznaval njegovo lepoto. Ostale cvetlice bodo nenadoma le okvir, ki dopolnjuje bogastvo tega cveta. Ti si kot ta rožica.

Vedno bolj ugotavljam, da to, da sem te spoznal, ni nekaj nepomembnega, nekaj tako za sproti, kot spoznaš mnogo ljudi, ki se jih po letu dni niti ne spomniš več. To, da sem te spoznal, je čast. Zakaj? Preprosto zato, ker si nekaj posebnega, nekaj nevsakdanjega v tem, včasih pustem in turobnem, drugič razgibanem in zanimivem svetu.

Veselim se najinega naslednjega srečanja. Upam, da se ga tudi ti.

Več ljubezenskih pisem >>

Fotografija: internet.

Ljubezensko pismo (1)

Pišem ti tole pismo, ker mi tako narekuje moje srce.

Pred kratkim sva se spoznala. Nič posebnega; dva človeka se spoznata. Pa vendar ni bilo čisto tako preprosto. Ko sem te pogledal v tvoje iskrive oči, ki si jih tako lepo poudarila s tanko črno črto, po kateri je bilo mogoče potovati od levega kotička po spodnji veki do desnega in nato preskočiti na zgornjo veko in se vrniti nazaj, sem takoj začutil, da si nekaj posebnega. Težko opišem ta občutek, vendar pa je bilo nekako tako, kot da bi sredi puščave, po dolgem pešačenju na vročem soncu, našel studenček, obrasel z bujnimi zelenjem. Ko bi z roko zajel vodo, jo ponesel k ustom in s počasnimi požirki bi voda potovala po presušenem in pekočem grlu. Takšen je bil ta občutek. To najino prvo srečanje sem si dobro zapomnil, saj sem vedel, da bo imelo globlji pomen, čeprav v tistem trenutku nisem razumel kakšnega.

Dnevi so minevali in vsake toliko časa sva se srečala. Zgolj poslovno. Ampak na teh najinih sestankih sem te spoznaval. In spoznal sem, da si čudovito dekle. Lahko bi te primerjal z dehtečim cvetom med množico trav, ki se nežno ziblje v vetru in čaka, da ga odkrijem. Veliko sva se pogovarjala, veliko sva se smejala. V tvoji družbi mi je bilo lepo. Vedno. Ker si inteligentno dekle. Zelo inteligentno. Stavki, ki si jih tvorila, so bili prava melodija za ušesa, ne glede na temo pogovora, ki je bila kdaj suhoparna, kot so suhoparni akti v kleti Ljubljanskega sodišča. Bilo je, kot da bi poslušal vesele valčke maestra Straussa, ki v človeku vzbujajo radost in veselje. Želel sem ti to veselje in radost vračati, zato sem v pogovor vpletal drobne hudomušnosti. In si se nasmejala. Tvoj nasmeh je pognal moje srce v lahen drnec, primerljiv z drncem konja, ki ga spodbode princ, vračajoč se k svoji hrepeneči princeski, ko v daljavi zagleda njeno domovanje.

Vsakič, ko si prišla, sem te premeril od peta do glave in od glave do peta. In vsakič sem razmišljal ali je pred mano res preprosto ljubljansko dekle ali ni morda pred menoj nordijska boginja? Dolgi lasje so ti plapolali po ramenih, kot da bi gledal prostrano žitno polje, ki valovi v vetru. In se v njem izgubljal. Tvoje telo, lepih oblih linij, je delo izurjenega kiparja, ki se je leta in leta pilil v klesanju ženskega telesa. Brezhibne linije so mi zameglile pogled. In v tej meglici, ki me je zapeljala, sem videl, da si boginja. Boginja ljubezni in lepote.

Verjetno se spomniš, da sem, ne dolgo tega nazaj, modroval o zmedenosti, ki me muči zadnje čase. Da ne vem, kaj je razlog, sem dejal. Da sem podobne težave že nekoč imel, ko sem bil zaljubljen. In na koncu sem povzel, da sedaj pač nisem zaljubljen, ali pa sem, pa da tega ne vem. In, ko sem se tako nekega večera posvetil tej moji zmedenosti, me je obšlo spoznanje, da morda pa le ni vse tako, kot sem si predstavljal. Bolj sem tuhtal, bolj sem se zavedal, da je v moje življenje vstopilo dekle, ki me privlači, privlači na poseben način. V moje življenje si vstopila ti, Sara, ki ti ne morem izražati drugega kot spoštovanje. Spoštovanje zato, ker si uspela v meni spraviti v tek nekaj, kar je bilo že dolgo v mirovanju. Sara, ugotovil sem, da sem se zaljubil!

Pa sem napisal. Res je. Zaljubil sem se. Zaljubil sem se v tvoj glas, v tvoje oči. Zaljubil sem se v tvoj način razmišljanja. Zaljubil sem se v tvojo osebnost, v to kdo in kaj si. Ne vem, ali ti čutiš podobno kot jaz, niti ne vem, ali mi lahko vračaš ta čustva. Vendar mi kljub temu dovoli, da te povabim na klepet. Ali sprejmeš povabilo, ali ne, odločitev je tvoja. Te pa prosim, da poslušaš srce in ne razum. Kajti razum nas pogosto zavede, srce pa nas vedno popelje po pravi poti.

Zanimiva so naša življenja. Človek doživi marsikaj, a potovanje, če smem življenje tako poimenovati, pa si lahko naredi bolj ali manj razgibano. Če vabilo zavrneš, bo šlo življenje dalje, če vabilo sprejmeš, bo šlo življenje dalje. Vendar, če vabilo sprejmeš, potem ti obljubim, da bova lahko drug drugemu potovanje naredila še zanimivejše.

Pismo sem napisal, ker mi je tako narekovalo srce.

Več ljubezenskih pisem >>