Hvala za devet čudovitih let …

… bloganja. Devet let je od prve objave na Krtkovih dnevih. Sledilo jih je še mnogo in danes je objavljenih kar 222. Veliko sem napisal v teh devetih letih, čeprav sem bil zadnji dve leti bolj skromen.

Najprej pa nekaj zanimivih podatkov o blogu.

• Prvi zapis je bil objavljen 25. julija 2006.
• Od 25. julija 2006 do 24. julija 2015 je blog zabeležil približno 69.500 obiskov in 165.000 ogledov. Povprečen čas, ki so ga obiskovalci preživeli na blogu ob posameznem obisku: 2 minuti 7 sekund.
• Najbolj brani zapis: Ljubezensko pismo (1). Ljubezenska pisma so sicer najbolj brane vsebine.
• Najbolj brana zgodba: Zbudil sem se ob njej. To zgodbo obožujem, ker sem skoznjo izrazil neuslišano ljubezen.
• Najbolj brana impresija: Praznina v srcu. Kadar preberem tole impresijo, me zaboli v srcu. Je preveč resnična.
• Najbolj brano razmišljanje: Življenje je potovanje. In na tem potovanju vsak dan doživim kaj novega.

Krtkovi dnevi so v teh devetih letih nastajali na štirih različnih računalnikih. En je pokojni, za enega (na sliki) ne vem, kaj se je zgodilo z njim, vendar je verjetno tudi že pokojni, enega sem upokojil pred dvema mesecema in leži v predalu, ta, na katerega pišem tole besedilo, pa se počasi bliža upokojitvi. Koliko so računalniki napredovali v teh devetih letih! Na vse računalnike imam lepe spomine, saj sem veliko časa preživel z njimi in so mi dobro služili. Bili so orodje za pretvorbo stvaritev moje domišljije v vsem razumljivo obliko.

Devet let je dolga doba za blog, od katerega ni neposrednih ali posrednih finančnih koristi in ponosen sem, da mi je uspelo vzdržati tako dolgo. Mnogi blogerji, ki sem jih spremljal, so v tem času obmolknili in marsikoga pogrešam. V življenju so se jim zgodile različne stvari in preprosto niso čutili več potrebe ali želje pisati blog. Tudi meni se je veliko zgodilo v teh devetih letih. Bile so dobre stvari in bile so slabe stvari. Vsekakor pa je v mojem življenju odigral pomembno vlogo tale blog. Bil je neke vrste ventil, skozi katerega sem sproščal bujno domišljijo in učilnica pisanja.

V moji glavi se neprestano veliko dogaja. Nastajajo ideje in zgodbe, ki se razvijajo. Številne sem prenesel v računalnik in na Krtkove dneve, še več se jih je izgubilo v globinah moje domišljije. Pisanje za Krtkove dneve mi je pomagalo razvijati drugačno obliko pisanja, kot sicer pišem za ljubi kruhek že preko 13 let. Pisanje za Krtkove dneve je vodilo v stvaritev pravega romana, ki je v moji glavi nastajal več kot leto dni, preden sem se ga resnično lotil. Besede so se kopičile in leta 2011 sem jih prenesel na računalnik. Natala je Morska princesa, ljubezenska zgodba, polna prevar, laži zanikanja ljubezni in razočaranj, v katera se zapletata glavna protagonista Andrej in Izabela. Roman ni izšel v obliki knjige in ga tudi nisem ponudil nobenemu založniku in ga verjetno tudi ne bom. Roman je prebralo nekaj mojih prijateljic in prijateljev ter znank in znancev, ki so podali kopico pripomb na besedilo, a generalno je bilo rečeno, da je dobro napisan in da je vreden, da ga berejo tudi drugi. Njihove opazke sem upošteval in besedilo dodelal. Sedaj je Morska princesa pripravljena, da se predstavi tudi drugim bralcem. Kdaj jo boste lahko prebrali tudi tisti, ki me osebno ne poznate in v kakšni obliki, še ne vem. Vsekakor pa boste Morsko princeso lahko nekega dne, drage bralke in bralci, brali.

V obdobju, ko sem pisal Morsko princeso, je prišlo do velikih sprememb v mojem življenju. Poslovil sem se od redne zaposlitve in se odločil, da grem na samostojno podjetniško pot. Razkorak v predstavah z lastnikom spletnega portala, kjer sem bil zaposlen, je postal prevelik in prisiljen sem bil zapustiti enega izmed največjih slovenskih tematskih portalov, ki sem ga ustvarjal devet let. Portal danes žalostno propada, jaz pa delam na novih lastnih projektih, kjer mi nihče ne soli pameti. Projekt postavitve lastnega podjetja, je bil zahteven proces, ki pravzaprav še vedno traja. Med drugim sem postavil dva obsežna spletna portala, ki zelo dobro delujeta, tretji pa je že zasnovan in bo v kratkem zagledal luč sveta. Postavljanje velikih spletnih portalov ni mačji kašelj in pobere zelo veliko energije. To je glavni razlog, da ne zmorem več pisati za Krtkove dneve. Po 10 ali več urah dela za svoje podjetje, ni energije za pisanje. Upam, da se bo to spremenilo in bom lahko nekoč še naprej ustvarjal in objavljal nove zgodbice, impresije in druge zapise.

»Krtek išče nekaj, nekaj, kar si močno želi, nekaj, kar bo zadovoljilo njegovo srce. Kdor pozorno bere Krtkove dneve, ve, kaj Krtek išče,« je zapisano v Krtkovi predstavitvi. V vseh teh devetih letih Krtek še ni našel dekleta, ki bi zadovoljilo njegovo srce in bi lahko on zadovoljil njeno. Še naprej bo iskal in optimistično upal, da jo nekega dne sreča. Je pa danes, ko je cvrl rezine bučk v ponvi, prišel do zelo pomembnega spoznanja, spoznanja, kaj želi v življenju resnično početi. Tega spoznanja se je zelo razveselil. Sedaj po mnogih letih le ni več povsem izgubljen v življenju. Zdaj je malo manj izgubljen.

Ali bom še objavljal zapise na Krtkovih dnevih? Kdo bi vedel! Morda, morda ne. Kakor mi bo srce poželelo. Hvala vsem bralkam in bralcem, ki ste sledili mojim pisarijam v teh devetih letih. Ni vas bilo malo in vem, da sem marsikomu polepšal dan, pomagal prebroditi težko obdobje ali pa zgolj omogočil, za nekaj trenutkov pozabiti na skrbi. To je bil tudi namen.

 Hvala za devet čudovitih let branja in za vse komentarje, ki ste jih pustili!

Ob začetku nove sezone

Letos je minilo pet let, odkar sem začel pisati Krtkove dneve. V tem času je nastalo precej zapisov, ki so bolj ali manj berljivi. Sam sem najbolj ponosen na kratke zgodbe in impresije. Zgodb se je do sedaj nabralo 46, impresij 32. Lepa številka, ob dejstvu, da gre za moj konjiček, ki mi je res pri srcu in dobra popotnica za naprej.

Običajno imam v začetku jeseni že pripravljena besedila vsaj tja do februarja. To je posledica tega, da pišem takrat, ko sem razpoložen, imam navdih in potrebni mir. Veliko sem do sedaj napisal preko poletja. Nekaj v času dopusta nekaj pa, ko se je delo v službi umirilo, prijatelji pa so odpeketali na morja ali potovanja. Deležen sem bil potrebnega ustvarjalnega miru in nastajala so besedila. Konec poletja sem ta besedila vnesel na Krtkove dneve, kjer so se objavljala preko jeseni in zime, na pomlad pa sem imel že pripravljena nova, ki so do takrat nastala. Tako je bilo večino teh pet let. Letos pa je drugače.

Poletje je bilo zelo burno, predvsem na delovnem področju. Problemi, ki so se kopičili več let, so letos izbruhnili v divji vulkan. Tako so bili poletni dnevi polni negotovosti, zoprnih sestankov, prepirov, pogajanj in drugega, kar ni dobro vplivalo na razpoloženje za pisanje. In za zdaj nič ne kaže, da bi bilo jeseni bistveno bolje.

In potem so tu še sanje, ki sem jih omenjal ob koncu maja. Dejansko sem jih začel uresničevati. Tako je bilo v načrtu, da nastane nekaj obsežnega, nekaj velikega. Omislil sem si nekaj literature in moral bi izdelati temeljiti načrt same zgodbe. Pa iz vsega skupaj ni bilo nič. Literatura je ostala neprebrana na polici, načrt ni nastal, in zgodba, ki se je porajala v glavi, se je izgubila v megli domišljije. Vse skupaj sem odpisal, a domišljija ima svoja pota. In v začetku avgusta je čisto spontano začelo nastajati nekaj, kar dejansko ne vem, kaj bo, ker še ni končano. Če bo končano, ne bo našlo mesta na Krtkovih dnevih, saj je že sedaj preobsežno za objavo v takšni obliki.

V letošnji sezoni bo verjetno mnogo manj objavljenih besedil, kot v preteklih letih. V tem trenutku je pripravljena le ena zgodba, ki bo predvidoma objavljena konec meseca septembra. Objavljeno bo tisto, kar bom sproti napisal. Vendar v luči razmer in divje jeseni, ki se mi obeta, za zdaj ne kaže, da bo besedil veliko. Z novo sezono imajo Krtkovi dnevi novo podobo. Čas je bil za spremembo.

Obdobje ustvarjanja 2010/11 se je zaključilo

Maj se počasi izteka in izteka se še eno ustvarjalno obdobje (2010/11). Sedaj je tu čas oddiha v katerem naberem nove ideje za nove zgodbe, impresije in druge zapise. V minulem obdobju sem ustvaril 28 zapisov od katerih jih je nekaj, ki so mi prav posebej pri srcu:

• Igra boginje sanj
• Vojaček in njegov bobenček
• Zbudil sem se ob njej
• Ljubezensko pismo z mislijo o belem zvončku
• Izlet v Berlin
• Praznina v srcu

Ob koncu ustvarjalnega obdobja se vedno sprašujem, ali bom še nadaljeval. Krtkovi dnevi vzamejo veliko časa in včasih, se sprašujem ali je vredno. A po drugi strani se v meni sproti porajajo nove in nove zgodbe, ki jih preprosto moram spraviti iz sebe. In potem ste tu še ve, drage bralke in vi, dragi bralci. Ni vas malo in kar nekaj vas je, ki redno spremljate Krtkove dneve.

Po vsej verjetnosti bom na oddihu do septembra, če … če ne bom (končno) sledil svojim sanjam. Potem ne bo časa za Krtkove dneve in tudi ne bo novih zgodb in drugih zapisov. Vsaj nekaj časa ne.

Dve novosti tega meseca

Ta mesec sem uvedel dve novosti na Krtkove dneve. Objavil sem besedilo, ki govori o Krtku in dodal gumb "Like" za Facebook.

Facebook se vedno pogosteje zažira v naša življenja, še posebej tistih, ki veliko preživimo pri računalniku. Delo nas sili, da nekoliko manj komuniciramo v fizičnem svetu in vedno bolj v navideznem. In Facebook je zelo uporaben pripomoček. Na desni strani pod "O Krtku" je gumb "Like" na katerega kliknite, da postanete oboževalci Krtkovih dnevov. Na Facebook strani boste lahko spremljali napovedi novih objav in še nekatere malenkosti.

Zagotovo marsikoga zanima, kdo se skriva za pseudonimom Krtek, kdo je avtor vseh teh zapisov na tem blogu. Pripravil sem odgovor na vprašanje "Kdo je Krtek?"

Nekaj o avtorskih pravicah

Pred nekaj tedni sem se s stričkom Googlom dogovoril, da bova skupaj malo preverila, ali se je kje našel kakšen gospodič ali gospica, ki je brez mojega dovoljenja uporabil moja besedila na kateri izmed spletnih strani. K temu me je spodbudilo dejstvo, da smo se v službi srečali s problemom kraje naših besedil. Problem je bil precej večji kot smo si predstavljali in ga pravzaprav še vedno rešujemo.

Striček Google je zelo prijazen in iznajdljiv striček, ki z nekaj pravimi prijemi hitro najde ukradena besedila, če so le javno dostopna. In glej ga zlomka. Na enem izmed socialnih omrežij je nek gospodič iz Štajerske besedila s Krtkovih dnevov prodajal za svoja. Gospodič niti naslovov ni spremenil. In „bejbe“ so v komentarjih kar „dol padale“ od očaranosti, ko so brale ljubezenska pisma in zgodbe, ki so jih pripisovale njemu. Gospodič se je lepo kitil s tujim perjem. Ker takšnih gospodičev, ki ne spoštujejo drugih, ne maram, sem seveda takoj pripravil program ukrepanja. Ukrepi so obrodili sadove in gospodič je mnogo pred postavljenim rokom umaknil vsa sporna besedila (ki jih ni bilo malo). Zadeva zaključena.

Pri tem pa sem razmišljal, kako se pri nas ne spoštuje avtorskih pravic. Veliko Slovencev misli, da so internetne vsebine javna last in jih lahko vsak vzame za svoje. Požvižgajo se na avtorja, na trud, ki je vložil vanje in brezsrčno vzamejo in jih proglasijo za svoje. Dragi moji, temu se reče kraja intelektualne lastnine in je približno tako, kot če bi jaz prišel k temu gospodiču in mu odnesel računalnik. Zagotovo bi že čez nekaj ur sedel v kehi. A če gospodič meni vzame besedila, je pa to dovoljeno in sprejemljivo? Obvezno branje za vse takšne gospodiče in gospice: Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah.

Vsako besedilo, ki ga napišem, pa naj bo zgodba, impresija, ljubezensko pismo, ali kaj drugega, vsebuje del mene. Vanj vložim delček sebi lastnega razmišljanja, ustvarjanja. In če nekdo vzame moje besedilo ter ga proglasi za svojega, je, kot da bi ukradel delček moje duše. Kar dopuščam, da kdorkoli vzame, a le za zasebni in nekomercialni namen, so ljubezenska pisma, če so uporabljena kot del ljubezenskega pisma, ki ga zaljubljenec pošlje svoji izvoljenki (ali obratno). Če takšno pismo komu pomaga osvojiti srce njegove izvoljenke, potem je to velik kompliment, ki se ga nikakor ne bom branil.

Seveda pa to zdaj še ne pomeni, da besedil s Krtkovih dnevov ne boste zasledili nikjer drugje. Seveda sem pripravljen besedila odstopiti v uporabo tudi komu drugemu, če se tako dogovorimo. A temu se reče posel. In v poslu ni nobene romantike.

Pred nekaj dnevi sem dobil prijazno pismo. Gospodična (ali gospa, naj mi ne zameri) je prav lepo vprašala, ali lahko uporabi neko starejše besedilo na svojem Facebook zidu. Nisem dolgo okleval. Odgovor na njeno vprašanje je bil znan v naprej. Ker je lepo vprašala in besedila ni ukradla. Besedilo sem ji brez zadržkov dovolil uporabiti, seveda z navedbo pravega avtorja.

In za konec se lahko še malo posujem s pepelom, kajti nihče na tem svetu ni brezmadežen. Fotografije, risbe in slike, ki so ob besedilih, niso vse moje delo. Nekatere so javna last (to vsekakor obstaja), druge so uporabljene pod pogoji oz. z dovoljenjem njihovih avtorjev in tretje so kupljene. Nekatere, zelo redke in pri nekaterih starejših zapisih pa so „sposojene“ (lahko bereš tudi ukradene) na internetu. Marsikaj je na internetu že tolikokrat skopirano in „sposojeno,“ da avtorja ali lastnika materialnih avtorskih pravic ni mogoče najti. In to se do neke mere tudi tolerira, če gre za nepridobitne spletne strani. Čeprav to ni opravičilo.

In napisana je še ena zgodba

Pisanje zgodb je prelivanje domišljije iz glave na računalniški zaslon. Zgodbe, ki so objavljene na Krtkovih dnevih, običajno nastajajo več dni, tednov ali mesecev. Zorijo kot hruške. Najprej se pojavi motiv zgodbe, ki je lahko nek dogodek v življenju, srečanje kake osebe ali pa čista tvorba včasih prebujne domišljije. Nato zgodba zori. Počasi, redko hitro. In ko mislim, da je dozorela, jo preko tipkovnice prenesem v digitalno obliko. Nekatere zgodbe zapišem v nekaj deset minutah, druge pišem nekaj ur. In potem so zgodbe, ki jih pišem več dni, tednov ali mesecev. Pa ne zato, ker so tako dolge, temveč zato, ker ko ugriznem vanje vidim, da še niso zrele. Med prostimi trenutki dneva, ko bi možgani lahko tekli v prostem teku, razvijam zgodbo, razvijam besedilo. In zvečer sedem pred računalnik ter ustvarjam.

Ko zgodbo dokončam, tako kot sem ravnokar končal eno ljubezensko, začutim olajšanje. Občutim, kot da sem se znebil velikega bremena in da je moje življenje postalo lažje, enostavnejše. Do trenutka, ko začnem ustvarjati novo.

A s tem se delo ne konča. Sledi obrtniško piljenje besedila. Popravljanja napak, glajenje sloga. Nekatere dele je treba na novo napisati, druge izbrisati. Dlje kot besedilo pilim, bolj tekoče je berljivo. Danes končana zgodba, ki še nima končnega naslova, bo objavljena v drugi polovici oktobra.

S Krtkovimi dnevi do male Toshibe

Pisanje Krtkovih dnevov je imelo svoje vzpone in padce. Bila so obdobja polna navdiha in obdobja, ko nisem in nisem uspel ne dobiti ideje, ne iz sebe spraviti ene primerne povedi. Tako je bilo, ker sem vedno pisal v lastno veselje. Glavni namen je vedno bil in verjetno vedno bo iz sebe spravljati zablode domišljije, blodnje sanjskega sveta, ki mi veliko pomeni in mi pomaga, da preživljam vsakdanje frustracije na katere človek naleti v svojem življenju. Krtkovi dnevi so neke vrste izpovednica, so moj psihiater. Čeravno so skoraj vse zgodbe in drugi zapisi, izjema so impresije, ki so večinoma opis resničnih trenutkov življenja, plod domišljije, pa je večina tako ali drugače povezana z dogodki, ki so se mi zelo izrazito vtisnili v spomin, ali pa so me čustveno tako ali drugače prizadeli. Drug namen Krtkovih dnevov, pomemben vendar ne toliko, da bi bil na prvem mestu, pa je popestritev nekaj trenutkov življenja naključnih obiskovalcev in peščici rednih bralcev, ki jih zelo cenim, nekaj jih celo osebno poznam. Drugih namenom s Krtkovimi dnevi nisem nikoli imel.

Vendar pa se zadeve s časom spreminjajo in nasproti pridejo priložnosti, ki te spodbudijo, da bi svoje pisanje uporabil tudi v druge namene. Ponudila se je priložnost, na katero me je opozorila zanimiva, a nekoliko nenavadna kolegica. O priložnosti, ki je zahtevala, da namensko pripravim zapis za Krtkove dneve z nekoliko bolj komercialno vsebino, sem dolgo razmišljal. Imel sem občutek, da bom prodal svojo domišljijo, da bom napisal nekaj kar bo posledica povsem materialističnih motivov. Priložnost, ki me je, odkrito povedano, mikala, je bila še toliko bolj sporna, ker sem pred časom zavrnil možnost, da se Krtkovi dnevi udejanijo v knjižni obliki. Delno zato, ker sem mnenja, da pisanje ni dovolj dobro za objavo v tiskani obliki in delno zato, ker nisem verjel, da bi lahko dobil dovolj bralcev, ki bi želeli (brezplačno) imeti Krtkove dneve v tiskani obliki. Še danes tega ne verjamem. Kar nekaj časa sem se ukvarjal z razmišljanjem, dokler nisem ugotovil, da svojo domišljijo razprodajam vsak dan za ljubi kruhek. Silicijeva ljubezen je nastala v dobre pol ure.

Zgodba je na natečaju zmagala, kot najkakovostnejši prispevek. In včeraj je prišla po pošti drobna Toshiba Camileo s20. Je tako majhna, da se brez težav skrije v srajčni žep in bo lahko z menoj potovala po svetu. V prihodnje se bo na Krtkovih dnevih znašel tudi kak video zapis.

Krtek se vrača...

Krtek se vrača 3. septembra ob 15 uri in 19 minut SEČ. Z novimi zgodbami, novimi razmišljanji, novimi zapisi.

In je zmanjkalo besed...

... do nadaljnjega.

Potrebujem nekaj ustvarjalnega počitka. Nekaj dni ... nekaj tednov ... nekaj mesecev.

Kot sem zapisal na zadnji dan lanskega leta, končalo se je neko obdobje mojega življenja in vstopil sem v novega. Novo obdobje prinaša veliko sprememb in še več odločitev. V zadnjih nekaj mesecih sem sprejel toliko pomembnih odločitev, kot jih nisem skupaj v številnih letih pred tem. Še precej jih bo treba. In odločanje o samem sebi, o življenju, predstavlja neizmerno velik stres. To so sicer bile drobne, na videz povsem nepomembne odločitve, a bilo jih je toliko, da so bile ure, bili so dnevi, ko sem si ves zdelan želel, da se mi ne bi bilo več treba odločati. A te želje so bile zgolj utopične, povsem neuresničljive. Tudi v naprej bo tako, še kar nekaj časa. Ker se mi spreminja življenje, sem pod stresom. In stres uničuje navdih.

Dokler se mi življenje vsaj približno ne uteče, ne bom ustvarjal novih zapisov. Zato tale peskovnik, Krtkove dneve, za nekaj časa zapuščam. Za koliko časa? Ne vem... A vrnil se bom, zagotovo!

Nova preobleka

Novo leto je čas za spremembe. Tako pravijo modri ljudje. Bojda. Kakorkoli, po dveh letih in pol je čas, da se tale blog preseli z morja na cvetoč travnik. Nova podoba se nekoliko bolj sklada z okoljem, kjer običajno iščem navdih za nove zapise: travniki, gozdovi, planine.

Namestitev nove preobleke je bila, zame kot programerskega laika, zahtevna. Treba je bilo nekoliko prirediti programsko kodo. Ne sicer veliko, a dovolj, da je preseglo moje znanje. Posledično je še vedno kje opaziti kakšno napako, zato me prosim opozorite, če na blogu kaj tehnično škripa.

Nekaj zanimivosti Krtkovih dnevov

Krtkove dneve pišem že več kot dve leti. Začel sem čisto nehote poleti 2006. Do božiča 2006 niti nisem vedel kaj bi objavljal. Dopust preko novoletnih praznikov, pa je v meni ponovno vzbudil že staro željo po pisanju zgodb in drugih besedil, ki omogočajo izražanje lastne domišljije v pisani besedi. In tako se je začelo s čajčkanji v kavarni (ki je letos odšla v zgodovino) se nadaljevalo s poletnim jutrom, gorsko dolino, Mojčino solzo in drugimi vse do danes.

Veliko objav je bilo do sedaj: 29 zgodb, 35 razmišljanj, 19 impresij in še množica drugih. Skupaj naj bi jih menda bilo okoli 140.

Lani, 11. novembra, sem zapisal, da je pisanje moje življenje in moje življenje je zgodba. In tako je še danes. Pišem za ljubi kruhek, pišem za zabavo, pišem, da polepšam dan drugim ljudem, pišem, da si olajšam dušo. In ko se ozrem nazaj, ko pogledam sedanji trenutek in pomislim na prihodnost, sem vedno bolj prepričan, da je moje življenje zgodba. Zgodba za roman. In iz tega romana črpam navdih za vse zapisane besede na Krtkovih dnevih.

Danes je dan, da predstavim nekaj zanimivosti Krtkovih dnevov. Podatki veljajo do vključno včerajšnjega dne (12. oktober 2008).

Število bralcev v zadnjem mesecu dni: 782.
Število zvestih bralk in bralcev: 124.
Najbolj brana zgodba: Ljubezensko pismo 2.
Najbolj brana impresija:Poletno jutro.
Najbolj brano razmišljanje: Jesen.
Največkrat komentirana objava: Izbira nove sodelavke, 9 komentarjev.
Po mojem mnenju najboljša objava: Jutro v pisarni.
Po mojem mnenju najslabša objava: je bila izbrisana.
Meni najljubša objava: Sestanek z dvema biseroma.
Največ solza sem pretočil pri pisanju: Adijo, prva ljubezen. Ta zapis je nastal že pred mnogimi leti, pred objavo sem ga le nekoliko priredil in posodobil.
Najbolj sem se zabaval pri pisanju: Kebapđinica na vogalu. Za ta zapis sem prejel kar nekaj pohval.
Najbolj pisateljsko zagret sem bil pri pisanu: Nočno pisanje. Zelo kratek zapis, ki pa je nastal med pisanjem Kraljice luči.
Prošnjo, da bi napisal nadaljevanje, sem dobil za: Izbira nove sodelavke.
Najbolj resnična zgodba: Pogovor v avtu. Skoraj vse je napisano natanko tako, kot se je zgodilo. Pa naj še kdo reče, da moje življenje ni zgodba! ;)
Število ljudi, ki vedo, kdo se skriva za oznako Krtek: 10. Morda je še kdo, pa zanj ne vem.
Še nedokončano: Kraljica luči. Ko bi imel več časa...
Za slovnico skrbi: Besana. Razen kadar jo pozabim pognati!

In čisto za konec... Kako se je vse skupaj začelo? Začelo se je v zgodnjih 90-tih z Mojco M.: Muza s karizmo!

Krtkovi dnevi praznujejo prvo obletnico

Danes pred natanko letom dni sem v tale "blog" zapisal prvi zapis. Od takrat se je veliko spremenilo, kot največji dosežek v vsem tem času pa si štejem, da sem se končno odločil, kakšen je namen in vsebinska zasnova tega bloga. Tako ga niti ne pojmujem kot spletni dnevnik ali blog, temveč kot literarni medij za izlive blodenj, ki se ustvarjajo v moji glavi.

Tudi vnaprej bom nadaljeval v tej smeri. Tako lahko pričakujete še več pisanja, tudi daljše zgodbe, saj idej je dovolj. Bolj je težava s pomanjkanjem časa. Včasih razmišljam, da če bi ne bil v službi, potem bi mnogo več napisal. Vendar pa je treba od nečesa živeti.

In ker ob obletnicah ne gre brez zahval, se moram zahvaliti fantom iz Amebisa, ki so ustvarili zelo zanimiv programček po imenu Besana, ki skrbi, da je slovenščina na tej strani čim bolj podobna tisti pravi in spoštovanja vredni knjižni slovenščini.

Zakaj tale blog?

Zakaj tale blog? Preprosto sem skušal znanki vpisati komentar na njen zapis v blogu. In ta hudimana zadeva je namesto, da bi se registriral za komentarje, naredila svoj blog. No in sedaj sem tu. Moj prvi zapis v blog.

Bo treba razmisliti ali bi to zadevo dejansko pisal!