Ne tako dolgo nazaj sem sedel na čaju v mestni kavarni, kjer se zbirajo ljudi različnega kova, ki bi jih lahko dneve in dneva poslušal, ko pripovedujejo svoje življenjske zgodbe, z enim izmed prijateljev. Srebal sem odličen črni čaj z okusom divje češnje in se naslajal ob bogastvu okusa. Iz skodelice se je počasi in nežno, kot je nežen fant, ki boža svoje dekle sredi prostranega gorskega travnika, kjer skupaj uživata v neizmerni ljubezni, vila belkasta vodna para, jaz pa sem poslušal zgodbo mojega prijatelja. Dovolite, da vam jo povem.
Moj prijatelj, imena ne bom omenjal, lahko pa ga recimo poimenujemo Tonček, je tako kot jaz diplomiral letošnje leto. V službi je že nekaj mesecev in se je novemu načinu življenja privadil precej hitreje kot jaz. Ampak to ni zgodba o meni, temveč zgodba o Tončku.
Ko je začel študirati, je veliko hodil po zabavah, se družil z dekleti in jih včasih imel le za črtico. Prvi letnik faksa je naredil brez težav, a ko je prišel v drugi letnik, se je začelo zapletati. Letnika ni izdelal, še bolj je hodil po zabavah, imel celo kako resno zvezo in še več črtic. Brez žensk ni mogel. Minilo je leto, dve, tri, a študij se mu ni premaknil. Nekega dne, po tistem, ko ga je sčevljala prijateljica, ki jo je resnično ljubil, pa se je zavedel, da, če se ne bo "vzel k sebi" ne bo nikoli dokončal študija. In človek je pokazal veliko trdne volje. Odpovedal se je ženskam (razumljivo, saj je imel strto srce) in zabavam ter se posvetil študiju.
Naslednja leta je pridno študiral. Na zabave ni zahajal, ali pa le sem ter tja. Seveda brez popivanja. Ko je bil absolvent, je ugotovil, da je svojo bivšo že prebolel, da bo faks kmalu končan in da bi bilo lepo spoznati kakšno novo dekle. Čas je tekel, a spoznal ni nobene primerne. Pri nekaterih mu je srce zaigralo in že je začel napenjati vse sile, da bi jih bolje spoznal, a je hitro ugotovil, da imajo vse fanta ali celo zaročenca. Zmeden je bil, ker je vse skozi pogovor razumel, kot da jim je všeč, a ni zbral toliko poguma, da bi jim povedal, da so njemu všeč in da bi jih rad bolje spoznal. Postal je potrt, saj se ni počutil sposobnega narediti prvega in najbolj pomembnega koraka.
Njegov okus za ženske je bil v preteklosti zelo specifičen, vsaj kolikor je meni znano. Privlačile so ga ženske, ki so izstopale. Tako ali drugače. Vsem pa je bilo skupno to, da so bile kot, da bi jih vzel z naslovnice katere izmed revij. Zato sem bil presenečen, ko mi je začel pripovedovati o njegovi zadnji (neuresničljivi) ljubezni.
Spoznal jo je ne tako dolgo nazaj, pri znanki na delovnem mestu, ki jo je slučajno obiskal, da ji je vrnil nekaj stvari, ki si jih je sposodil za diplomsko nalogo. Ko jo je zagledal, se mu ni zdela nič posebnega, a ko ga je pozdravila in ko sta se začela pogovarjati, pa ga je takoj očarala. Njegovo otopelo srce je začelo najprej lahno, kot drhti listek na drevesu v lahni sapici, nato pa vedno močneje drhteti, dokler ga ni zajel pravi vihar in v njegovem očesu se je utrnila iskrica. Iskrica upanja, da mogoče, pa se mu je uresničila tista velika želja. Želja spoznati tisto pravo dekle, dekle, ki jo bo lahko ljubil vse preostalo življenje, dekle, ki mu bo ljubezen vračalo. Obisk je bil kratek, a dovolj dolg, da mu je vzbudil upanje. Lažno upanje?
Minilo je nekaj časa in razmišljal je kaj naj stori. Potem pa je prišlo vabilo na zabavo. Povabila ga je znanka, da se ji pridruži na prednovoletni zabavi. Zanj je bila to prva letošnja zabava, saj je bila v začetku decembra. Zabave se je udeležil in cel večer prebil v pogovoru z dekletom, ki ga je očaralo na tistem kratkem obisku. Takoj sta se ujela in teme jima ni zmanjkalo vse do jutranjih ur.
Zgodba se do tu bere, kot najlepša zgodba dveh, ki se spoznata, se zaljubita, poročita, dobita kopico otrok in živita srečno do konca svojih dni, kot v pravi romantični pravljici. A ni tako.
Kljub temu, da sta se tako dobro ujela, pa je spoznal, da ima dekle fanta s katerim živi in ga ljubi. Doživel je mrzlo prho. In sedaj ga boli srce. Ne ono srce, ki skrbi, da se po naših žilah pretaka ta naša čudovita rdeča življenjska tekočina, temveč tisto srce, ki je namenjeno ljubezni. Sedaj sanjari o tem dekletu in ga skuša obenem pozabiti. A mu ne uspeva. Miniti bo moralo nekaj časa in jo bo pozabil. Morda je napravil napako. Morda bi se moral boriti. Morda bi jo moral speljati in zapeljati. Morda je pa ravno ona tista ... tista taprava za do konca njegovih dni. Verjetno ne bomo nikoli vedeli.
Popil sem še zadnji požirek aromatičnega čaja divja češnja. Okus je še prijetnejši zaradi dodanega mleka. Poslovil sem se od prijatelja in na poti domov razmišljal o tem, kar mi je povedal. Odkrito povedano, nisem prišel do nobenega primernega zaključka.
Tavam v temi.
Ljubezen je prelepa cvetlica, ki raste na robu strahotnega prepada, zato moraš imeti veliko poguma, da jo utrgaš. (Stendhal)
Ni komentarjev:
Objavite komentar