Medvedka

Prejšnji teden sem šel na obisk k najboljšemu sosedu. Za sladkanje sem potreboval nekaj mandarin. Ko stopim v veliko vstopno dvorano na stebru vidim plakat, pred njim pa košaro. Seveda, firbec kot sem, grem takoj gledat, kaj to je. Pri sosedu so se odločili, da bodo zbirali igrače za otroke v bolnicah. Takoj se odločim, da bom nekaj kupil in dal v košaro.

Rad darujem v dobrodelne namene. Pri tem sem sicer zelo izbirčen in darujem skoraj večinoma samo za otroke. Zakaj? Zato ker menim, da otroci niso krivi, če so bolni, če živijo v revščini ali če jim je hudo. Krivda je pogosto na strani nesposobnih ali lenih ali zapitih staršev, seveda pa gre dostikrat tudi za višjo silo. Če je nekdo bolan za neozdravljivo boleznijo, največkrat ni sam kriv. Kakorkoli, vedno z veseljem darujem za otroke. Če le imam kak tolar, ki ga lahko pogrešim (in seveda če se spomnim; žal se tudi dogodi, da se ne spomnim pravočasno).

Sprehodim se med policami z igračami. Gledam razne namizne igre, avtomobilčke, traktorje, tovornjake, bagre. A vsem je skupnega nekaj. Izdelani so iz plastike. In to na videz precej cenene plastike, čeravno cene niso nič kaj nizke. Ko sem bil majhen, se spomnim, da so bili avtomobilčki kovinski, igre pa lesene ali pa iz kartona. In igrati se s takimi igračami je bilo prav super, izdelane so bile dobro o vzdržljivosti pa sploh nima smisla izgubljati besed. Razmišljam in gledam in razmišljam in gledam. Nič primernega nisem našel, zato si rečem, da grem pogledat plišaste igrače.

Na polici s plišastimi igračami mi takoj pade v oči manjša škatla z "Lumpi" živalcami. Med njimi pa prisrčni rumeni medvedki. Vzamem ga v roke in takoj si zaželim, da bi se lahko vrnil leta nazaj v svoje otroštvo. V otroštvo, ko mi ni bilo treba skrbeti za lastno preživetje, ko nisem vedel za svetovne probleme, ko so starši skrbeli, da sem bil sit, da sem bil zadovoljen in, da mi ni bilo nič hudega. In obenem sem si zaželel, da bi se v tistem hipu lahko usedel na tla in se igral s tem medvedkom, da bi ponovno podoživel nekaj trenutkov otroštva. Kljub temu, da je otroštvo minilo, sem še vedno globoko v sebi otrok.

Medvedka sem položil v košarico in, da mu ne bo dolgčas, še enega. Nato sem počasi odšel do sadja in naložil vrečo mandarin.

Ko sem medvedka položil v košaro, kjer zbirajo igrače, sem si zaželel, da se bosta teh dveh medvedkov razveselila vsaj dva otroka, ki sta bolna ali v stiski. Naj jima medvedka vsaj malo polepšata dan in vneseta trenutek sreče v težko življenje.