Ponudba čajev v mestni kavarni je velika. Izbirati je mogoče med cejlonskimi, kitajskimi in japonskimi čaji. Nekateri so v filter vrečkah, drugi v razsutem stanju. Vsekakor so slednji mnogo boljšega okusa. Poleg tega pa je njihova priprava mnogo bolj zabavna. Lističi plavajo v vodi in lahko se naslajaš nad različnimi oblikami lističev, ki so različno zdrobljeni. Lističi se namreč namočijo in povrnejo v prvotno obliko.
Tako sem občudoval odcejene lističe, nasproti mene pa je sedelo čedno črnolaso dekle, naj ji bo ime Jana. Lasje so ji padali po ramenih in v njenih sivih očeh je bilo nekaj nenavadnega, nekaj, kar me je motilo. Njen pogled je skrival nekakšno razočaranje in ukazovalnost obenem.
Ura je bila kasna in iz radovednosti sem povprašal ali je morda njen fant ne pogreša. Zabodeno me je pogledala in imel sem občutek, kot da me hoče vprašati ali nimam nekakšnih čudnih predstav o odnosih med moškimi in ženskami. Pojasnim svoje vprašanje, češ, da me samo zanima, ker je pogosto takole zvečer v moški družbi, vendar ne s svojim fantom. Gledala me je malo manj zabodeno in pojasnila, da pač potrebuje svojo svobodo in, da sta s fantom tako pač dogovorjena. Ker me odgovor ni povsem zadovoljil, sem malce zlobno vprašal, ali bi svojega fanta takole pustila s prijateljicami.
Odgovor, ki sem ga dobil, me je presenetil. Ne toliko sam odgovor, kot način, kako mi je odgovorila. Počutil sem se, kot da bi me mahnila s ponvijo za peko palačink. Z zaničevanjem, robustnostjo in grožnjo je izstrelila iz sebe: »Ne nikoli, če bi kdaj poskusil kaj takega, bi ga ubila.« Njen odgovor je prišel z dna srca, zato ne dvomim v njene besede.
In zakaj tako misli? Vprašal sem jo. In povedala mi je svojo zgodbo.
Jana je inteligentna, ima postavo manekenke in je zelo samozavestna. Pred leti se je zaljubila v fanta, Nikolaja, ki ga je srečala po naključju na rojstnodnevni zabavi dobre prijateljice. Bila je ljubezen na prvi pogled, ki se je razvila v dolgotrajnejšo ljubezen trajajočo pet dolgih let. V začetku je bilo vse lepo. Skupaj sta hodila v kino, gledališče, na večerje in dolge sprehode. Jana ga je ljubila z vsem srcem in sanjala o srečni skupni prihodnosti. Minilo je leto dni in Jana ni bila nič manj zaljubljena. A njeni prijatelji in prijateljice so začeli opažati spremembe.
Jana in Nikolaj sta bila vedno manj v družbi. Družbe sta se izogibala in postajala vedno večja samotarja. Jana je očitke zavračala, vendar pa so prijateljice le nejeverno zmajevale z glavo. Minilo je še leto dni in razmere so se še bolj poslabšale.
Jana je bila vedno pogosteje sama doma. Nikolaj je imel skoraj vsak večer opravke in vračal se je pozno, ko je Jana že spala. A Jani se to ni zdelo sumljivo. Veselo je prala in likala Nikolajeva oblačila in skrbela, da je bil skupni hladilnik ves čas poln. Čas je mineval in vedno bolj je hrepenela po Nikolajevi ljubezni, a ta je bila iz dneva v dan skromnejša.
Nekega dne so prijateljice Jano prepričale, da se jim je po dolgem času pridružila pri praznovanju rojstnega dne. Nikolaju je povedala, da gre zvečer na zabavo in on je le nekaj zagodrnjal. Zabava se je zavlekla do zgodnjih jutranjih ur.
Jana je prišla domov. Grdogledi Nikolaj jo je buden čakal. Pozdravila ga je in takrat je iznenada priletelo. Dobila je močan udarec. Opotekla se je in padla po tleh. V joku je vprašala, zakaj, a v odgovor je dobila le pošteno brco. Do jutra je ležala skrčena na tleh v bolečini. Bolelo jo je telo in bolelo jo je srce, saj ni razumela ne dojela, kaj se je zgodilo.
Po tem dogodku, ni več šla v družbo. Tudi prijateljic se je izogibala. Od doma je šla le v službo in po najbolj nujnih opravkih. Tako je minilo še debelo leto. Nato pa je Jana spoznala, da ji Nikolaj že leta ne vrača ljubezni. Začelo jo je zanimati kam odhaja vsak večer in odločila se je, da mu bo sledila. Kar je ugotovila, jo je pretreslo. Nikolaj jo je varal. V joku je prišla domov, pobrala svoje stvari in se vrnila k svojim staršem. Nikolaja ni videla nikoli več.
Leto dni je potrebovala, da se je psihično pobrala in da je spet normalno zaživela. To je bilo težko leto. Na koncu si je obljubila, da je nikoli ne bo več noben moški izkoriščal ali teroriziral.
Minilo je še leto dni in prijateljica ji je predstavila prijetnega fanta Davida. David je prijazen človek, ki ne bi nikomur storil žalega. Jana se je vanj zaljubila in David vanjo. Posvečal ji je mnogo več pozornosti in nežnosti kot Nikolaj kadarkoli, a Jana se je odpirala le počasi. Bil je vztrajen in začela sta hoditi.
Od tega je minilo že kar nekaj let in Jana ga še vedno ljubi, David pa še vedno ljubi Jano. Njuna zveza je uspešna, čeprav napredujeta počasi. Jana je še vedno polna nezaupanja in Davida ima na kratki vrvici. Zvečer ga pušča doma, medtem ko se ona dobiva na pijači s prijateljicami in prijatelji. On to prenaša, ker Jano neizmerno ljubi. A postavlja se vprašanje, koliko časa bo še lahko živel tako? Ga ne bo Jana nekega dne udarila, ko ji nekaj ne bo prav, tako kot je Nikolaj udaril Jano?
Pravi čaj vedno poskrbi, da imam na poti domov bistre misli, čeprav je ura že preko polnoči. Največkrat je to čas, ko razmišljam o minulem večeru. Tako sem razmišljal tudi o Janini zgodbi. Jana je zaradi svoje ljubezni močno trpela in to je v njeno srce zarezalo globoke rane. A sedaj zaradi tega ne more več ljubiti svobodno. Ves čas jo prežema strah, da se bo njena zveza izrodila. In to jo vodi v propad. Upam, da ji ga bo sčasoma uspelo premagati in bo svojemu Davidu zaupala z vsem srcem. Sta namreč lep par. V najširšem pomenu besede.
Ljubezen je edina strast, ki ne trpi ne preteklosti ne prihodnosti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar