Mestna kavarna je poseben kraj. Ljudje pridejo, se posedejo in začnejo s klepetom. Vsakdo, ki pride ima svoje, misli, svoje probleme, ki jih je pripravljen zaupati sogovorniku. In tako se vsak dan sproti razvijajo debate ob kavi, čaju, vroči čokoladi ali drugi okusni pijači.
Kadarkoli pridem v kavarno, največkrat v večernem času, ko se zmenim s katerim od prijateljev, začnem obred pogovora s pravim čajem, ki mora imeti ravno prav blago aromo. Včeraj sem tako sedel z enim izmed prijateljev in poslušal njegovo zgodbo. Naročil sem si rdeči čaj. Rdeči čaj je polfermentiran in je nekako med zelenim in črnim čajem. Zaznamuje ga okus, ki je blažji od črnega, a intenzivnejši od zelenega.
Sedim v kavarni in opazujem rjavkasti čaj, ki zaradi dodatka mleka ustvarja prav hipnotične vzorce. Para počasi izhlapeva in magična aroma se mi mota okoli nosu. Nasproti mene sedi moj prijatelj. Ime ni pomembno, a ga vseeno poimenujmo. Naj bo Andrej. Nasproti mene sedi Andrej. Ima jih okoli 25 let, kakšno leto gor ali dol, ni pomembno. Za zdaj še uživa v svobodnem življenju pridnega študenta a počasi se mu bliža zagovor diplome in kmalu bo zakoračil po poti, ki jo mi že hodimo, po poti človeka, ki mora sam poskrbeti za zaslužek. Andrej ni na pogled nič posebnega, po duši pa je zelo dober človek. Vsakemu je pripravljen pomagati, če le lahko in za vsakega najde spodbudno besedo, če se znajde v stiski. Andrej je človek, ki se ga po mojem skromnem mnenju ne bi smela braniti nobena ženska.
Andrej je samski. Do sedaj ni našel veliko časa za ženski svet in ne spomnim se, da bi ga kdaj videl, da bi bil objemal katero izmed deklet, razen kak prijateljski objem. Ljudje si o takih, kot je Andrej, mislijo svoje. Tudi sam sem že začel malo dvomiti o njegovem zanimanju za ženske, zato sem ga prijateljsko pobaral, kdaj misli predstaviti kakšno dekle. Saj veste, dekle, ki bi jo ljubil in ki bi mu ljubezen vračala. Kislo se je nasmehnil in me vprašal, če me zanima, kaj se mu je zgodilo. Ker se je moj čajček že lepo odmočil in, ker je mleko v njem delalo hipnotične vzorce, aroma pa mi je segla skozi vohalne čutnice preko živčevja vse do zadnjega dela možganov, sem rahlo omotičen od bogate arome, pokimal. In je začel pripovedovati svojo zgodbo.
Zgodba se začne pred nekaj leti. Andrej je sodeloval pri ustanovitvi nekakšnega študentskega kulturnega centra. Če mene vprašate, gre za nek študentski projekt, katerega namen poznajo samo tisti, ki pri njem sodelujejo, vsem ostalim pa se zdi, da gre zgolj za porabo denarja. Kakorkoli že, Andrej je bil eden izmed pobudnikov. In vsak projekt potrebuje denar za delovanje. Andrej se je dogovoril z vodstvom študentske organizacije, da bo primaknila nekaj denarja, koliko, pa je odvisno od dogovora z ustrezno podsekretarko. In Andrej se dogovori za sestanek.
Na sestanek pride točen in urejen, ona, poimenovali jo bomo Andreja, je zamudila. Andrej jo je čakal pred pisarno in se spraševal, le katera je ona. Nato ga pokličejo v pisarno. Zagleda jo za pisalno mizo in v trenutku je očaran. Ona ga pogleda in se mu simpatično nasmehne. Andreju začne srce hitreje utripati in komaj izdavi, zakaj je prišel. Andreja ga zapeljivo pogleda in ga povabi na pijačo v bližnji lokal. Usedeta se za odmaknjeno mizo in se dogovorita, da spijeta zgolj eno pijačo, več ne, ker imata oba obveznosti. V nekaj minutah uredita vse poslovne zadeve in nato začneta klepetati o vseh mogočih zadevah, o življenju, odnosu med moškimi in ženskami in podobnih zanimivih temah. Čas je bežal in vsake pol ure sta vsak odpovedala svoj naslednji sestanek. Minile so tri ure, preden sta se razšla. Dogovorila sta se, da se ponovno dobita čez tri dni.
Andrej je šel domov. Andreje si ni in ni mogel izbiti iz glave. O njej je sanjal podnevi in ponoči in komaj dočakal tretji dan, ko sta se ponovno dobila. Tokrat sta bila skupaj debele štiri ure. Andrej je ugotovil, da se je zaljubil in da hrepeni po Andreji. Povabil jo je v Filharmonijo na koncert. Zamudila je in se opravičevala. Ko sta čakala na konec prve skladbe, da bi ju spustili v dvorano, jo je nemo gledal in spoznaval, kako mikavna ženska je. In ne samo na videz. Tudi po razmišljanju mu je bila všeč. Po koncertu sta šla v bližnjo slaščičarno, kjer sta kot mlada zaljubljenca preživela ves večer do zgodnjih jutranjih ur, ko so že ugašali luči in sta odšla šele z zadnjimi zaposlenimi. Zaposleni pa so se ves večer muzali in hahljali nad mladima zaljubljencema.
Zgodbica se je nadaljevala v naslednjih dneh. Skupaj sta preživela večere in noči in Andrej je bil vedno bolj in bolj zaljubljen v Andrejo. Tako je trajalo mesec ali dva ali tri, morda štiri, ne vem več natančno. Opojna aroma čaja mi je občasno malo zameglila pomnenje. A konca zgodbe se zelo dobro spomnim.
Nekega dne jo je klical po telefonu. Ni se oglasila. Klica ni vrnila. Nikoli več je ni slišal, ne videl. Iskal jo je, spraševal ljudi, ki so jo poznali, a pametnega odgovora ni dobil. Srce se mu je razletelo, kot se razleti na tisoč koščkov porcelanasta lutka, ki jo nespreten otrok po pomoti zbije s police na trda tla. Zvečer, ko je bil sam, je jokal. Čas je mineval in rane so se počasi zacelile. A Andreje ni pozabil do današnjih dni.
Andrej je zaključil s svojo zgodbo, ravno, ko mi je po grlu stekel še zadnji požirek te dišeče in okusne pijače. Pogledal sem ga v oči in globoko v njih videl, da Andreje še vedno ni pozabil. In da še vedno ni našel dekleta, ki bi ga ljubil tako, ko je ljubil Andrejo. Zasmilil se mi je. Obremenjen s preteklostjo bo težko ljubil drugo dekle.
Življenje nas vodi po čudnih poteh. Ljudje prihajajo v naše življenje in odhajajo. Nekateri nam zlomijo srce, drugi nam prinesejo nasmeh.
Ljubiti je svoboda, če veš kdaj, kje in koga.
Ni komentarjev:
Objavite komentar