Pogovor v avtu

Bil je torek pozno popoldne. Promet se je odvijal počasi. Na cesti je bilo polno vozil z ljudmi, ki so se vračali z dela domov k svojim družinam. Čeprav nista želela pasti v popoldansko konico, sta se predolgo zadržala, da bi jima to ne uspelo. Po dobri uri in pol hitre vožnje po avtocesti sta se počasi premikala v koloni. Oba sta bila prijetno utrujena. Zadnja dva dneva sta bila naporna, kot so sicer bile naporne poti, na katere ju je pošiljala služba. Celo pot sta se pogovarjala o različnih stvareh in čas je hitro mineval. A zadnje pol ure v koloni sta bila oba zamišljeno tiho. Dokler ni on začel:
»Hm …«
Besede mu niso šle z jezika. Namreč to kar je nameraval povedati, je prihajalo iz srca. Težko je sploh spregovoril o tem, ker se ni mogel domisliti, kako bi začel.
»Nekaj sem se ravno sedaj spomnil.«
Malce zdolgočaseno od počasne vožnje, a vseeno s kančkom zanimanja ga je pogledala.
»Ja?«
»Veš v zvezi s tistim pismom zadnjič …«
»Aha …« je zavzdihnila in čutiti je bilo zadrego, ki se ji je prikradla ob misli na tisto pismo.
Pred časom ji je pisal pismo. Pismo, s katerim ji je želel povedati, da mu je všeč, vendar pa je bilo pismo napisano precej zmedeno in ga ni najbolje razumela.
»Sem ga z njim polomil, kaj?«
Nič ni odgovorila. Zato je nadaljeval.
»Nisem najbolje napisal. To kar sem hotel z njim povedati je, da si mi všeč. Zelo všeč.«
Obmolknil je. Hotel jo je pogledati, vendar mu ni uspelo, saj je moral pozorno spremljati počasen promet na avtocesti. Nekaj časa je bila tiho. Razmišljala je. Čeprav je v avtu vladala mučna tišina, tega ni opazil. Pred njima je nekdo prav nerodno menjal vozni pas, kar je zaposlilo njegove možgane.
Nato pa je tiho rekla:
»Zakaj sem ti všeč?«
Ni takoj odgovoril. Moral je urediti misli, ker ni bil pripravljen na takšno, sicer povsem logično vprašanje.
»Zato, ker si zelo inteligentna ženska, kar sem ti enkrat že omenil. S teboj se lahko pogovarjam na drugačen način kot z večino drugih, saj se mi zdi, da razmišljaš na zelo zanimiv način.«
Preden je nadaljeval, je globoko vdihnil. Srce mu je močno bilo.
»Poleg tega pa je v tebi še nekaj … nekaj kar ne znam opisati … nekaj lepega.«
Besede so se mu začele zatikati. Nenadoma je spoznal, da ne bo zmogel povedati tistega, kar bi rad. Vožnja, pa čeprav počasna, ga je preveč obremenjevala. Zato se je hotel izmotati iz zagate v katero se je sam spravil.
»Res si nekaj posebnega. In to mi je všeč.«
Med njima je nastopila tišina, ki jo je motilo le predenje motorja in pa vesela melodija, ki se je vrtela na radiu. Bila je zamišljena. Razmišljala je o besedah, ki jih je izrekel. Bilo mu je mučno. Njena tišina ga je begala. Ni vedel, ali ga je spet polomil, tako kot s tistim pismom, ali ne.
Nenadoma pa je tiho rekla:
»Hvala.«
Peljala sta se dalje. Počasi sta prišla do izvoza z avtoceste in se usmerila proti mestu. Dolgo sta bila tiho nato pa sta se začela pogovarjati o čisto drugih stvareh.

Fotografija: internet.