Na obali tišine

Sedela sta na skali. Sonce je tonilo v morje, pod njima se je penila voda. Vsak val, ki je prišel, ju je objel s šumenjem penjenja. Držala sta se za roke. Nežno. Valovi so prihajali v ritmu njenega diha. 

“Včasih preveč razmišljaš,” je rekla tiho. 

Ni se branil – zavedal se je, da ima prav.

“Če bi se lahko naučil samo poslušati morje brez potrebe, da ga razumeš,” je nadaljevala, “bi spoznal, da v resnici govori o tebi.”

Obrnila se je, in ga pogledala z rahlim nasmehom, ki ni zahteval ničesar. Takrat je začutil, da je v njenem miru našel nekaj, česar ni iskal - partnerico.

Večerna igra grške boginje

(Zgodba je nadaljevanje zgodbe Igra grške boginje)

Topel jesenski dan se je prevešal v večer. Staro mesto na velikem grškem otoku je začelo kazati znake življenja. Turisti so počasi polnili bare, taverne in restavracije. Bil je čas večerje. Prijazni natakarji, na trenutke celo nekoliko vsiljivi, so mimoidočim z veseljem razlagali, kaj je v ponudbi tokratnega večera in vabili k okrepčilu v njihovo restavracijo, ki je zagotovo najboljša na celem otoku.

Na hribu, ki se je prepadno spuščal proti delu pristanišča namenjenem manjšim čolnom, je bila taverna, ki je že na prvi pogled dajal vtis boljše postrežbe in hrane. Na terasi z razgledom na pristanišče in morje v daljavi je vladal spokojen mir. Na mizah iz masivnega lesa so bili majhni vezeni prti, leseni stoli pa so imeli v naslonih izrezljane vzorce. Ponudba jedi je bila skrbno izbrana s poudarkom na tradicionalnih jedeh. Kdor je želel instant ponudbo suvlakija in girosa s krompirčkom, se tu ni ustavil. Tu ni bilo bledoličnih ruskih turistov, ki so naročali hrano v velikih količinah in pili vodko, samo zato, ker so lahko, prav tako ni bilo Angležev, ki bi se opijali s poceni uvoženim pivom, ne Nemcev, ki bi jedli hamburgerje in pili nemško pivo, ker so ga pač vajeni. Vsi ti so bili spodaj v pristanišču. V tej taverni pa so večerjali domačini in tisti turisti, ki so želeli okušati prave grške kulinarične dobrote s poudarkom na otoški kuhinji.

Hitel sem po klancu navzgor. Vrvež pristaniških restavracij je bil že za menoj, a vzpona je bilo še kar nekaj. Paziti sem moral, da moj korak ne bi bil prehiter. Klanec je bil strm in še prehitro bi se spotil. To pa je bilo zadnje, kar sem si želel. Ni mi bilo všeč, da sem zamujal. Ker kraja nisem dobro poznal, sem se na poti od hotela, kjer sem bil nastanjen, do centra mesta izgubil, kar me je stalo deset dragocenih minut. Bila je najina prva skupna večerja in nisem želel ustvariti ne najboljšega vtisa. Oziral sem se proti terasi taverne, ki je bila še vedno precej visoko nad menoj in jo iskal s pogledom. Nisem je našel. Ko sem dosegel vrh hriba in se je ulica zravnala, sem nekoliko pospešil korak. Hitro sem se znašel pred vhodom na teraso taverne. Terasa je bila prekrita s streho, ki so jo podpirali veliki leseni tramovi. Tla so bila iz temnih kamnitih plošč. Ob vhodu so bili trije veliki sodi spremenjeni v mize, kjer je bilo mogoče stoje klepetati in preizkušati različna žganja in odkrivati ponudbo vin.

Na vhodu ni bilo nikogar, zato sem stopil na teraso. Začel sem se ozirati po mizah in iskati znani obraz. Nekaj trenutkov sem potreboval, da sem jo zagledal. Bila je za mizo z najlepšim pogledom na mesto. Mirno je sedela in opazovala dogajanje daleč spodaj. S svojo elegantno rdečo dolgo večerno obleko je izstopala iz temnega okolja. Proti meni se je usmeril natakar, ki je ravno stopil skozi vrata, ki so mimo točilnega pulta vodila v kuhinjo. Nasmehnil sem se in s pogledom nakazal v smeri nje. Vrnil mi je nasmeh in mi z gesto roke nakazal, da sem dobrodošel.

Še vedno me ni opazila, ko sem se ji počasi bližal. Nisem mogel verjeti, da je res tam. Še vedno sem imel občutek, da sanjam prijetne sanje, ki se lahko vsak trenutek razvijejo v moro. Zadnja dva dneva sta bila tako nenavadna in komaj na meji verjetnega. 

Včeraj dolgo v noč nisem mogel zaspati. Sedel sem na hotelski terasi, poslušal pljuskanje valov v daljavi, srebal otoško pivo in razmišljal o dnevu, ki se je poslavljal. V glavi sem podoživljal prizore tistega dne. Njen prihod na plažo, mazanje hrbta s sončno kremo, val, ki naju je v vodi združil v strasten poljub in njen napad v obliki divje mačke, ki je vodil v razlago, da me hoče in zakaj me hoče. V glavi se mi je neštetokrat odvrtel prizor, v plitvini, ko sem se odločil sprejeti njeno igro ter jo prijel za roko. Takrat se je v meni nekaj premaknilo. Takrat sem začutil, da se je zgodilo nekaj, kar bo za vedno zaznamovalo moje življenje in življenje Athine. V tistem trenutku sem začel verjeti, da Afrodita, boginja ljubezni, obstaja in se še vedno igra z življenji smrtnikov, tako kot se je v antičnih časih. Preživela sva lepo popoldne, v katerem sva se sproščeno pogovarjala, si v bližnji taverni privoščila kosilo. Ko se je začelo večeriti, sva se s težavo poslovila, čeprav sva se dogovorila za nocojšnjo večerjo.

Ko sem se zjutraj zbudil, sem najprej mislil, da so bile to le lepe nočne sanje. A ko sem na nočni omarici zagledal verižico s sovico, sem vedel, da je vse skupaj resnično. Verižico mi je izročila v slovo rekoč 'vzemi mojo sovico; ko boš v dvomih ali sem plod tvoje bujne domišljije, te bo spomnila, da sem še kako resnična.' Nato me je poljubila, sedla v avto in se odpeljala. Nepremično sem gledal v smeri njenega odhoda, držeč verižico v roki še dolgo potem, ko njenega avtomobila ni bilo več videti. Ves dan je bil tako nenavaden. Zmeden sem počasi sedel v avtomobil in se podal na dvourno vožnjo proti hotelu, kamor sem prispel v trdi temi.

Od mize me je ločilo le še nekaj korakov. Še vedno je opazovala dogajanje spodaj. Njeni gladko počesani lasje so se ji zlivali po hrbtu. Ušesi je imela razkriti in v vsakem je bil zlat uhan s sovico, ki se je pozibavala na kratki verižici. Vrat je imela razgaljen, z izjemo rdečega traku, ki ga je objemal, pod njim pa je bil na zlati verižici okrogli zlati obesek s podobo sove. Večerna obleka ji je prekrivala ramena, a hitro sem opazil izrez, ki je veliko razkrival, a še vedno dovolj zakrival, da je spodbujal domišljijo. Obrvi je imela brezhibno urejene oči pa ob trepalnicah obrobljene s črno črto, kar je močno poudarilo njen pogled. Ustnice je imela natančno in močno obarvane, a s preveč svetlo rdečo barvo, kar je nekoliko porušilo harmonijo njene podobe. V nasprotju z včerajšnjim dnem na rokah ni imela nobenega prstana.

»Kalispera,« sem nežno pozdravil.

Počasi se je obrnila, kot da ne bi bila prepričana ali je bil pozdrav namenjen njej. Na obrazu se ji je izrisal nasmešek.

»Kalispera,« mi je odzdravila.

V njenem glasu sem zaznal veselje, ki se je izrisalo v njenih očeh. Počasi je vstala in se mi približala. Vedel sem kaj bo naredila. Nasmehnil sem se in zaprl oči, ko sem na ustnicah začutil mehkobo njenih ustnic. Nežno sem jo pobožal po vratu, medtem ko so med nama letele iskre.

Na ustnicah mi je ostalo nekaj njene šminke.

»Oprosti, da zamujam. Ni v moji navadi. Ne poznam tega kraja pa sem se izgubil,« sem se opravičeval, medtem ko sva sedla.
Na obrazu se ji je izrisal nasmešek.
»Prišel si,« je rekla mirno.
»Si dvomila?«
»Ne. Prepričana sem bila, da boš prišel.«

Sedela je nasproti mene. Včeraj sem jo na plaži videl kot strastno mačko, ki se je igrala z menoj. Nocoj pa se je ta mačka prelevila v elegantno damo. Njeni ravno počesani lasje in brezhibno urejeni obrvi, ki jih je še dodatno poudarila z barvo, sta nakazovali strogo samozavest. Obroba nad in pod trepalnicami, s katero je poudarila svoje oči, je bila kot svetilnik, ki me je usmerjal proti rjavim šarenicam. V črnini, ki sta ju obdajali, sem videl iskre strasti. Brezhibno in ne pretirano napudran obraz ji je dajal videz božanskosti. Majhni zibajoči se sovi na uhanih pa sta se svetlikali v medli večerni svetlobi bližnjih luči in nežno božali moje oči.

Dolga rdeča obleka je bila v zgornjem delu tesno oprijeta, pod pasom pa ohlapna in se je rahlo pozibavala. Rdeče blago je tesno objelo njene polne prsi in jih porinilo proti izrezu. Njen dekolte je vabil pogled. Le ustnice so sedaj nekoliko odstopale od te brezhibne podobe. Preden sva se poljubila, so bile kot da bi jih izrisal vešči slikar, ki je sicer malo zgrešil v barvi. A stik z mojimi je odnesel in na mestih nekoliko razmazal barvo. Dovolila mi je poseči v njeno brezhibno podobo. Počutil sem se počaščenega, saj je bilo to dovoljeno le redkim izbrancem.

Vse na njej je bilo natanko premišljeno. Hotela je, da mi pogled uhaja na dekolte in proti prsim. In ko se bom na vsak način trudil jo gledati v obraz, se bom ujel v past njenih temnih oči, v katerih se bom izgubljal. Nič ni prepustila naključju. Hotela je, da se ves večer posvečam le njej. Še vedno se je igrala z menoj. Še vedno je bila mačka. Še vedno je želela imeti popolni nadzor.

Le koliko časa je porabila, da je tako podrobno premislila svojo večerno opravo in se uredila na način, ki mi ni dopuščal, da bi pozornost posvečal komurkoli drugemu? Všeč mi je bilo.

»Čudovito si videti. Tako elegantna, tako lepa, tako božanska.«
Ustnice so komaj opazno izrisale nežen nasmeh. Nič ni odgovorila. A govorile so njene oči. Povedano ji je bilo zelo všeč.

Vprašal sem se, zakaj je zdaj tu z menoj. Kaj jo je napeljalo k temu? Zakaj ta grška lepotica sedi pred menoj in me tako nepremično gleda v oči? Zakaj ni s kakšnim klenim grškim žrebcem s črno brado in temnimi sončnimi očali. Takšnih samozavestnih možakov sem na otoku videl veliko. Moja samozavest, ki sem jo mukoma gradil ves dan in z njo ponosno vstopil v taverno, se je počasi začela taliti kot ledena skulptura, ki jo nežno boža južni veter. Globoko sem zajel sapo in skušal zadržati vsaj še delček samozavesti, preden bi ji padel v roke kot zrela hruška. Na obrazu se ji je izrisal zapeljiv nasmešek. Imela me je točno tam, kjer me je hotela imeti.

K mizi je pristopil v črne hlače in brezhibno zlikano belo srajco oblečen natakar.

»Kalispera,« je pozdravil s prijaznostjo, ki je značilna za šolane natakarje, ko nikoli ne veš, ali je zaigrana ali pristna, in iz žepa vzel vžigalnik. Z njim je prižgal svečko, ki je bila v posodici na sredini prta. Na stenju je zaplesal droben plamenček in se počasi razvil v plamen, ki je veselo poplesoval v lahnem vetrcu. Z vetrcem je prihajal prijeten vonj po morju. Athina me je pozorno opazovala.
»Kalispera,« sem odzdravil. »Prišla sva na večerjo.«
»Odlično. Vama lahko za začetek ponudim naše doma pridelano žganje bai raki?«
Pogledal sem Athino. Rahlo je pokimala.
»Seveda.«
»Kot specialiteto danes za predjed nudimo koukovagia. Na ječmenovem prepečencu je mizithra sir s paradižnikom, olivami, origanom in, seveda, z našim domačim olivnim oljem. Za glavno jed bi vama predlagal tsigariasto, meso jagenjčka z začimbami. Meso se kuha tri ure na nizki temperaturi in je zelo sočno in močnega okusa. Druga možnost je apaki. To je narezano svinjsko meso, ki se je tri dni mariniralo v kisu in vinu. Nato se zavije v začimbe in nekaj časa prekajuje. Na koncu ga na hitro popečemo v pečici. Za sladico pa bi vama predlagal kaltsounio, našo tradicionalno sladico. V testo zavijemo sveži sir s timijanom in medom ter spečemo. Če želita, vama lahko prinesem jedilnik in si bosta izbrala kaj drugega iz naše redne ponudbe.«

Pogledal sem Athino. Razmišljala je, kaj od ponujenega bi ji najbolj odgovarjalo.

»Takoj se vrnem« je rekel in urno odhitel do točilnega pulta.
»Vse se sliši dobro,« sem rekel nekoliko v zadregi.
»To so vse prave kretske jedi. Vsaka od njih je svojevrstna umetnost.«

Zamišljeno sem pogledal navzdol proti pristanišču. Pisane lučke in vrvež ljudi so oblikovali zanimivo vizualno in zvočno ozadje, ki je bilo kot neki oddaljen šum, medtem ko je na terasi taverne vladalo spokojno vzdušje. Posamezni gosti so se mirno pogovarjali ob prijetnem žvenketu jedilnega pribora, ki je zadeval ob keramične krožnike. Le tu in tam je bilo slišati glasen smeh. Vprašal sem se, ali se bo to spremenilo, ko se bo večer razvijal.

»Tsigariasto bom.«
»Privlačna izbira, še posebej ker je jagenjček. Vendar se bom raje odločil za apaki.« Z nasmeškom sem dodal: »Včasih rad nevarno živim in me prav zanima, kakšen okus ima.«
»Meso je nekoliko kiselkasto, a dobrega okusa.«
»Vidim, da poznaš kretsko kuhinjo, čeprav ne živiš tu.«
»Večkrat letno pridem sem zaradi dela, pa sem v teh letih že spoznala vse čarobnosti njihove kuhinje. Je nekoliko drugačna od celinske.«
»O tem ne dvomim. Imaš rada specialitete?«
»Seveda. Zakaj bi v restavracija jedla vsakodnevne jedi, če lahko takšne, ki so pripravljene z večjo pozornostjo in mi nudijo okus kraja, kjer sem? Poglej tiste restavracije tam spodaj. Si videl njihovo ponudbo? Hamburgerji in krompirček. Nekaj, kar lahko dobiš v vsaki restavraciji s hitro prehrano. In pa gyros in suvlaki, ki sta tako industrializirana, da nimata niti delčka tistega pravega okusa, ki bi ga morala imeti. In ljudje to jedo. Pridejo na ta čudoviti otok, zato da se nažirajo z industrijsko hrano in nalivajo s cenenim uvoženim pivom.«
»To je sodobni industrijski turizem,« sem dejal nekoliko zamišljeno in nadaljeval: »Tu je kar težko najti taverne s pravo kretsko hrano, še posebej v teh močno turističnih krajih. Jih je treba kar iskati. Vesel sem, da si predlagala to taverno. Rad preizkušam prave lokalne jedi.«
»To mi je všeč,« je bila zadovoljna.

Natakar se je vrnil s pladnjem. Na njem sta bila dva majhna kozarčka in steklenička s prozorno tekočino. V drugi roki je imel dva menija z rjavimi usnjenimi platnicami.

»Sta že izbrala, ali si bosta pogledala še preostalo ponudbo?«
»Sva se odločila. Začela bova s koukovagio. Dama bo tsigariasto, meni pa, prosim, prinesite apaki.«
»Odlično. Zraven bi vama priporočal redeče vino našega hišnega vinarja, ki se zelo dobro poda k obema jedema. Lahko pa vama prinesem tudi belo vino, vendar vam ga ne bi priporočal k izbranemu.«

Pogledal sem Athino. Čisto tiho, da sem bolj kot slišal, prebral z njenih polnih ustnic, je rekla rdeče vino.

»Rdeče vino bova, prinesite pa tudi navadne vode.«

Natakar se je rahlo priklonil in odhitel v kuhinjo. Ostala sva sama.

»Dama,« se je vprašujoče zasmejala.
»Seveda. Si prava dama. Elegantna, samozavestna, prefinjena.«

Rahlo je zardela, kar mi je malo dvignilo samozavest. Kljub vsemu ne bom ves čas v podrejenem položaju, kot si je zamislila. Tudi jaz znam biti očarljiv in razorožiti s komplimentom.

V roke sem vzel stekleničko z bai raki in v oba kozarčka natočil opojne pijače. Athina je s pogledom pozorno spremljala vsak moj gib.

»Na kaj bova pila,« sem vprašal, medtem ko sem vzel v roke majhen kozarček.
»Na naju.«
»Na naju!«

Na eks sem spil opojno tekočino. Od alkohola me je zapeklo po grlu, a v ustih je ostal prijeten okus.
»Močna je, a dobra.«
Nasmehnila se je, ko je odložila kozarček na pladenj. Ni mi uspelo razbrati, kaj si je mislila o žganju. Gledala me je nepremično in začel sem razmišljati, kaj razmišlja. 

Ustvarjeno z Dall-E 3 (AI) preko Bing.

»Si se danes odpravil raziskovati minojske ruševine?«

»Danes res pozno vstal in razmišljal, kam bi se odpravil. Pri zajtrku, ki sem ga skoraj zamudil, sem listal vodnik po Kreti in v oči mi je padel Simi. Sicer je precej odročen in najprej nisem bil prepričan, da bi se vozil tja, a ko sem videl, da je bil to tempelj Hermesa in Afrodite, nisem bil več v dvomih, čeprav je pisalo, da so ostanki ograjeni in si lahko ogledaš samo skozi ograjo. Si predstavljaš? Pravi Afroditin tempelj. Si že bila tam?«
»Nisem.«

Z zanimanjem me je poslušala. Med razlago sem kar pozabil na vse pasti, ki mi jih je nastavila in se nisem izgubljal v njenih očeh ali dekolteju.

»Moraš obiskati, ker je res lepo. Od glavne ceste se kar dolgo pelješ po vijugajoči se cesti, kjer so čudoviti razgledi na južno obalo, preden prideš pod skalnate stene, ki so 1.200 m visoko nad morjem. Že ko sem parkiral, sem začutil, da sem na zelo posebnem kraju. Bilo je neverjetno mirno. Posamezni bori so se pozibavali v lahnem vetrcu, v zraku je bil prijeten vonj in v daljavi sem videl Sredozemsko morje. Bilo je tako lepo, da sem kar nekaj časa opazoval ta lepi razgled.«
»Imaš rad lepe razglede?«
»Seveda. Uživam, kjer je tišina, mir brez hrupa civilizacije in čudoviti razgled. Ti?«
»Rada imam razglede na morje. Še posebej, če lahko poslušam valovanje morja.«
»Potem bi ti bilo zagotovo všeč, čeprav je bilo morje v daljavi. Peš sem se odpravil po poti v breg in višje, kot sem bil, bolj se je slišalo žuborenje vode. Ko se je teren nekoliko zravnal, sem sredi kamenja in posameznih dreves zagledal ostanke templja. Najprej sem se sprehodil okoli njega ob ograji, nato pa sem ugotovil, da so vrata odprta in sem stopil notri. Takrat se mi je zazdelo, da sem se vrnil 3700 let v preteklost. Žuborenje vode, ki se je pretakala skozi bazenčke, se je mešalo s šumom vetra in petjem ptic. Sedel sem na klop pod drevesom, ki je zagotovo staro več kot tisoč let. Morda je celo iz časov, ko je bil še tempelj živ. Sedel sem, poslušal šumenje vode, užival oster višinski zrak in si začel predstavljati, kako je bil tempelj videti nekoč. Moral je biti zelo lep in živeti tu je bilo zagotovo nekaj posebnega, čeravno verjetno nekoliko osamljeno. Sem so hodili minojski velikaši in kasneje tudi grški, saj je tempelj deloval več kot 1000 let, ter Afrodito prosili za srečo v ljubezni in podobno. Z malo domišljije sem si začel predstavljati, verske obrede, Afroditine svečenice in obiskovalce, ki so prinašali darove. Za ljubezen so včasih naredili veliko.«

»Ali ni danes enako? Ali ne naredimo vse za ljubezen, za ljudi, ki jih ljubimo, čeprav morda ne hodimo v templje« je začela razmišljati o ljubezni, medtem ko me je nepremično gledala. Videl sem, da jo je moje pripovedovanje povsem prevzelo.

»Misliš? Kaj pa vem. Po mojem mnenju je odvisno od človeka do človeka. Nekateri se trudijo za ljubezen, drugi pa se prepustijo toku in čakajo, da pride ljubezen mimo. Jaz bi sebe uvrstil v to drugo skupino. Saj ne, da v preteklosti nisem aktivno iskal ljubezni, le uspeh je bil precej slab, lahko bi rekel ničen, pa sem v nekem trenutku obupal in se prepustil toku.«
»In tok te je pripeljal k meni," je vprašala pri tem pa se ji je na obrazu izrisal nasmešek, ki ga nekako nisem znal pravilno razbrati. V sebi je imel nakazan pritrdilen odgovor.
»Ja,« sem rekel dvomljivo in bil takoj deležen zabodenega pogleda. Zato sem hitro nadaljeval: »Ljubezen ni nekaj kar bi se zgodilo v trenutku. To je nekaj, kar se rojeva dolgo časa in, ko je zrela, se odločiš zanjo. Tako kot češnja. Češnjo gledaš na drevesu, kako zori. Če jo utrgaš prezgodaj, je kisla, brez prijetnega okusa, če pa počakaš, da dozori in se omedi, pa bo brbončice na jeziku preplavil sladek okus, ki se bo razširil vse do možganov. Splača se počakati, da češnje dozorijo in splača se počakati, da ljubezen dozori.«
»Jaz pa mislim, da se za ljubezen odločiš. Potem pa se moraš truditi, da se ogenj ljubezni razplamti. In tako kot pri ognju moraš tudi pri ljubezni skrbeti, da ne ugasne.«
»Lepo povedano. Za pravo ljubezen morata biti vedno dva,« sem se strinjal z njenimi besedami.
»Veš kaj je prava ljubezen,« je tiho vprašala.

Pogled sem umaknil z njenih oči in se zazrl navzdol proti pristanišču. Kaj je prava ljubezen je bilo vprašanje, ki me je preganjalo že od najstniških let in sem mu res posvetil veliko časa. Vedel sem, kaj je zaljubljenost. Kolikokrat sem bil zaljubljen! V sošolko, v sodelavko v službi, v znanko. Tiste, ki so bile zaljubljene vame, niso bile nikoli tako dolgo, da bi se iz zaljubljenosti počasi razvila ljubezen. Morda sem bil za to kriv jaz, morda je bilo krivega kaj drugega. A kaj je prava ljubezen, nisem vedel. In zato je bila v mojem srcu velika praznina. V začetku me ni motila, saj je bilo vedno upanje, da je še dovolj časa. A čas je neizmerno tekel dalje. Zaljubljenosti so se porajale in umirale, čas je tekel, praznina pa je postajala vedno večja. In nekega dne sem obupal nad tem, da bom kdajkoli spoznal, kaj je prava ljubezen. Takrat je v meni nekaj umrlo. Upanje. In upanje vedno umre zadnje.

»Ne,« sem rekel žalostno in pogled usmeril v mizo pred seboj.

Nagnila se je proti meni in svojo desno dlan položila na mojo levo roko, ki sem jo imel na mizi. Začutil sem nežen dotik in toplino, ki se je počasi širila po podlahti preko komolca, nadlahti in preko ramena proti mojemu srcu. Počasi sem jo pogledal. Njen pogled je bil pomirjujoč, kot bi mi želela reči 'vse bo še dobro.' In res, nenadoma sem v srcu začutil nekaj prijetnega, nekakšno novo upanje. Kot bi se vrnilo nekaj, kar sem že dolgo pogrešal.

»Tudi jaz ne.«

Vprašujoče sem jo pogledal.

»Bila sem zaljubljena, bila sem ljubljena. Tudi ljubila sem. A prave ljubezni še nisem spoznala. V preteklosti je tudi nisem iskala, saj je okoli mene bilo vedno dovolj simpatičnih moških. Bila sem prepričana, da bo ljubezen prišla kar sama. V nekatere sem se zaljubila in bila nekaj časa z njimi srečna, potem pa sem sprevidela, da so me videli le kot okras. Pomembna jim je bila moja podoba, kaj pa jaz čutim, kaj jaz potrebujem, to pa jim je bila španska vas. Potem pa sem se odločila, da bom sama poiskala pravo ljubezen in ne bom pustila, da se drugi igrajo z menoj.«

Nerazumljivo mi je bilo, da ženska, ki je sedela pred menoj in me držala za roko, še nikoli ni doživela prave ljubezni, da ne pozna prave ljubezni.

»Verjamem, da pravo ljubezen srečaš samo enkrat v življenju. Takrat jo moraš zagrabiti in je ne več spustiti, saj sicer do konca življenja ne boš več srečen,« je začela resno in zaključila s hudomušnim pomežikom.

Hipoma je spremenila izraz v resnega in odmaknila roko, ko je k mizi pristopil natakar in prekinil najin pogovor. Prinesel je veliko temno leseno desko, na njej pa je bilo nekaj kosov ječmenovega prepečenca, mizithra sir, paradižnik, olive in origano. Desko je položil na mizo med naju. Buteljko rdečega vina z rjavim prtičkom, privezanim okoli vratu, ki jo je imel v drugi roki, je odložil na mizo in iz žepa vzel odpirač za steklenice. Z veščo potezo je izvlekel zamašek, in zaslišal se je glasni 'pop'. V moj kozarec je natočil za prst vina. Poskusil sem vino. Bilo je nekoliko težko, a prijetnega aromatičnega okusa. Pokimal sem. Vino je natočil v Athinin kozarec. Opazovala je, kako se curek vrtinči v kozarcu. Dotočil je moj kozarec, buteljko pa odložil na mizo, preden je odhitel k mizi, kjer so pravkar prisedli novi gostje.

»Si kaj lačna?«
»Seveda. Nisem jedla že od poldneva.«
»Kako to?«
»Ni bilo časa. Z ekipo smo delali do petih, potem pa sem se morala pripraviti za najino večerjo.«
»Potem pa se ti bo tole zagotovo prileglo. Dober tek!«
»Dober tek.«

S krožnika je vzela prepečenec, sir in zelenjavo. Sledil sem ji. Tiho sva uživala v polnih okusih. Opazoval sem jo, medtem ko sem nosil hrano v usta. Res je bila lepa ženska. V tej večerni obleki je bila nekaj čisto drugega kot včeraj v kopalkah na plaži. Če je bila včeraj divja, je danes elegantna in zelo umirjena. Njeni gibi so bili izoblikovani in premišljeni do najmanjše podrobnosti. Vprašal sem se, ali je to igra, ali pa ima to vcepljeno v osebnost. Rahlo mi je pomežiknila in zazdelo se mi je, da ve o čem razmišljam.

»Tole je pa zelo okusno,« sem skušal prikriti svoje misli.

Namesto odgovora sem dobil nasmešek. Nadaljevala sva v tišini. Bilo mi je prijetno in počutil sem se sproščeno, verjetno tudi zaradi žganja, ki sem ga čutil v glavi, prijetnega vonja po morju in čebljanja, ki je napolnjevalo teraso.

Ko sva pospravila zadnji košček sira, sem pribor odložil na krožnik in nadaljeval pogovor: »Odločila si se, da boš poiskala pravo ljubezen. In kako to nameravaš?«

Čisto spontano se je od srca zasmejala. Njen smeh je bil tako prijeten tako zapeljiv. Kot bi me nežno s tačko zjutraj božala mala muca, ki želi, da se prebudim in se začnem z njo igrati. Nežno in nagajivo obenem.

»Tepček, saj sem jo že našla. Bilo je zelo preprosto. Po zajtrku sem naložila stvari za plažo v torbo, sedla v avto in se tri ure vozila v Zakros. Tam na plaži sem zagledala tebe in se ti pridružila. Nadaljevanje pa že poznaš.«

V njenih očeh so bili plameni. Nisem bil prepričan, ali misli resno, ali se šali.

»Kar tako enostavno? Kaj pa, če mene ne bi bilo tam?«
»Potem ne bi šla.«
»Kaj pa, če bi bil tam nekdo drug?«
»Tudi ne bi šla. Šla sem samo zato, ker si bil ti tam.«

Njene besede so bile, kljub temu da je govorila počasi, tiho in zapeljivo, bizarne. Kako naj to razumem. Tako kot včeraj, so mi ponovno priletele misli, da morda ni povsem prisebna.

»Vidim, da ne razumeš, ali pa spet nočeš razumeti, tako kot včeraj. V tem ni nič čudnega, nič prismojenega, kot si verjetno ravno zdaj misliš. Si že kdaj bil v položaju, ko si si nečesa izredno močno želel? Verjetno si bil! Prepričana sem, da si že dlje časa želiš, da bi spoznal žensko, ki jo boš ljubil z vsem srcem in bo tvoja prava ljubezen! Ne le to, želiš si, da bi bila nekoliko drugačna od žensk, ki jih poznaš. Imam prav? Želiš si ženske, ki zna v družbi izstopati, ki jo drugi občudujejo, a res pomembno ti je, da lahko z njo preživljaš čas na samem, da se lahko z njo pogovarjaš pametne stvari in neumnosti, da imaš nekoga za pogovor, ki ima v glavi nekaj soli. Da lahko občuduješ njen način razmišljanja, da te vsake toliko časa preseneti s kakšno zanimivo mislijo in da lahko z njo sediš na plaži, jo držiš za roko in opazuješ sončni zahod, ne da bi rekla besedo drug drugemu. To te močno privlači, kot te privlači, da je ženska odločna, a nežna hkrati. Da te dopolnjuje tam, kjer se počutiš negotovega. Pomembno ti je, da se zaveda svoje ženskosti in je ne skriva in pomembno ti je, da ti zaupa, obenem pa ji lahko zaupaš tudi ti. Čeprav jo drugi občudujejo, veš da te ljubi zato, ker si takšen kakršen si, ne zaradi tvojega denarja ali kariere.«

Pokimal sem. Njene besede so razkrile tisto, kar sem pogosto skušal prikriti sam pred seboj. Da, želel sem spoznati pravo ljubezen in želel sem ljubiti takšno žensko, kot jo je opisala.

»Jaz si že dolgo želim prave ljubezni. Ne želim plitke ljubezni, ne želim kratkotrajne ljubezni. Želim si tisto pravo ljubezen, ki te vrže, ljubezen, za katero so v antičnih časih dekleta in fantje hodili darovat v Afroditina svetišča, kot je Simi. In ta moja želja je zelo močna že dlje časa. Želim si moškega, ki bo čuten, ob katerem se bom umirila in s katerim bom videla skupno prihodnost, v kateri se bova ljubila. Ne vedno čisto brez zapletov, a nič ne bo takšnega, da ne bi znala skupaj premagati. Že dolgo si želim moškega, ki me bo osrečeval, ki mu moja zunanja podoba ne bo najpomembnejša, a bo cenil, da sem lepa ženska, ki me bo spoštoval takšno kot sem, in me ne bo želel spreminjati. In kar je zelo pomembno, želim si, da me resnično ljubi zaradi mene same ne zato, ker bi se rad postavljaj z menoj.

Ko si dva človeka res iz vsega srca želita, da se srečata in iščeta drug drugega, usoda poskrbi, da se to zgodi. Tako je tebe in mene usoda včeraj pripravila, da sva se vozila na tisto oddaljeno plažo, ki je tako rekoč sredi ničesar, samo zato, da sva se srečala, da sva se spoznala. Ko sem prišla na plažo in sem te zagledala, sem začutila, da si pravi. To je tisto, ko nekako tu notri, v srcu, začutiš, da si srečal pravega človeka, človeka, ki ti je že celo življenje usojen. Prepričana sem, da si ti začutil enako. Morda ne takoj na začetku, a zagotovo takrat, ko si me prijel za roko.«

»Res verjameš v usodo,« sem nekoliko zamišljeno rekel in nadaljeval: »Da, zagotovo sem začutil nekaj takega, sicer ne bi bil danes tukaj. Si ženska, ki me na neki skrivnostni način privlači. Na tak način me do sedaj ni privlačila še nobena ženska. In to me nekako plaši, a po drugi strani me privlači. Da, zelo si mi všeč, zelo me privlačiš.«

Toplo se je nasmehnila. Prvič sem v njej začutil nekakšno toplino in sem pomislil, da morda pa le ni tako divja, kot sem jo spoznaval do sedaj. Morda pa je v sebi zelo topla oseba, le da to uspešno prikriva, ker misli, da jo to dela šibko.

»Tudi ti mene.«

Prišel je natakar. Z nekaj spretnimi potezami je z mize pobral leseno desko, oba krožnika in pribor. Komaj sva ga opazila. V roke je prijela kozarec, a ga ni ponesla k ustnicam. Držala ga je v zraku pred seboj. Prijel sem svoj kozarec. In ga začel počasi približevati njenemu. Sledila je mojemu gibu in kozarca sta se približala.

»Na najino ljubezen.«
»Na najino ljubezen!«

Sledil je trk kozarcev, ki sta zveneče zapela v potrditev zdravice. Naredil sem en požirek vina, ki sem ga nekaj časa zadržal v ustih, da sem užival v vsej harmoniji močnih sadnih okusov, ki jih je vino imelo. Athina je naredila enako.

Ko je odložila kozarec, je vprašala: »Na najino ljubezen? Kaj to pomeni?«

V njenih očeh sem zaznal razigranost mačke. Zmedel sem se in zardel. Njeno vprašanje me je spravilo v nekakšen podrejeni položaj. Moja samozavest se je zamajala in ponovno sem začutil, da je vse skupaj igra, večerna igra. A to igro sem že poznal. Igral sem jo že včeraj, ko je bila veliko bolj robustna, neposredna, divja.

»Seveda, na najino ljubezen. Na kaj pa bi pila? Praviš, da naju je skupaj spravila usoda. Povej mi, ali se lahko boriš proti usodi? Ali pa je vse, kar lahko narediš le to, da se ji podrediš? Zdaj sva skupaj tule na odlični večerji. Imava zelo zanimiv pogovor in mi je zelo prijetno. Predvsem zaradi tvoje družbe, pa tudi zaradi tega lepega razgleda in odlične hrane. Pa bo tako tudi jutri, pojutrišnjem? Ali naju je usoda spravila skupaj samo za včeraj in danes? Kako pa bo čez teden dni, ko ne bom več na tem otoku. Kako pa bo usoda poskrbela, da bova še vedno skupaj? Kaj pa najina ljubezen? Pijem na najino ljubezen, ker upam, da ima usoda resne načrte z nama in nama ne bo le zlomila src. Kajti, verjemi mi, če mi bo zlomila srce zdaj, ne vem, ali se bom kdaj pobral. Tule imam pred seboj sanjsko žensko. Kaj misliš, kako se bom počutil čez tri dni, ko bom sedel na letalu visoko nad Egejskim morjem in se vračal v svoje vsakdanje življenje? Bom imel le lep spomin na trenutke, ki sva jih in jih še bova preživela skupaj? Pa bo to dovolj? Kaj pa ti, kako boš pa ti to doživela?«

Athinin obraz se je zresnil. V očeh se ji je pojavila zaskrbljenost. Moje besede so jo potisnile proti trdnim tlom. V trenutku mi je postalo žal izrečenega. Imela sva se tako lepo, vzdušje v tej restavracije in v tem večeru je bilo tako prijetno in brezskrbno, jaz pa sem ga s svojimi besedami pokvaril. Če bi lahko, bi takoj vse besede vzel nazaj. A po drugi strani, če misliva dolgoročno, je to zagotovo največja ovira, ki je pred nama.

Athina se je zazrla v nebo. Zvezde so migetale v večernem zraku, ki so se videle kljub svetlobi obmorskega mesta. Mežikale so na nebu in se nama smejale. Zanje sva bila dva nepomembna človeka na tem otoku, zapletena v večerno igro ljubezni, ki jo je usmerjala usoda. To so videvale že tisočletja, vse odkar so se tu naselili prvi ljudje.

Vame je usmerila svoj pogled. Zmrazilo me je in za trenutek sem se počutil neprijetno, kot da bom deležen besa, ker sem omenil nekaj, kar ne bi smel. Govorila je počasi z nekoliko globljim glasom.

»Imaš prav. V nekaj dneh je lahko vsega konec. Vsak od naju gre lahko svojo pot in se ne bova srečala nikoli več. Lahko se usoda grdo igra in nama bo povzročila trpljenje. Ta možnost obstaja in je, če sva oba resnično odkrita, zelo verjetna. Vendar ..."

V očeh sta ji vzplamtela plamena.

»... zakaj bi to dopustila? Zakaj bi usodi dopustila, da bi se tako grdo poigrala z nama. Kakšen je smisel tega? Da vsi samo trpimo? Jaz tega ne sprejmem! Usoda naju je spravila skupaj in nama dala možnost, da spoznava, da na tem svetu obstaja nekdo, kot si ga globoko v srcu želiva. In morda, res le morda, je treba usodi malo pomagati. Lahko čez tri dni sediš na letalu in žalostno obujaš spomine na te trenutke ter vržeš puško v koruzo, lahko pa razmišljaš, kaj narediti, da bova ponovno čim prej skupaj. Če misliš, da sem jaz tista, ki jo iščeš, ni razloga da ne bi vložil vse svoje energijo v to, da bova skupaj srečna? Jaz sem prepričana, da si ti tisti pravi in sem res pripravljena narediti vse, da bova skupaj.«

Z njenimi besedami sem se strinjal. Imela je prav. Če je tista prava za moje srce, bi moral narediti vse, da bi bila skupaj. Iz kozarca sem naredil požirek vina. Nisem si predstavljal, kako bi lahko najina zveza uspela preko mojega obiska tega otoka. Živela sva skoraj 1000 km drug od drugega. Nisem si predstavljal, kako lahko v teh nekaj dneh rešim to težavo, katere rešitev ni odvisna le od mene. Ali sploh lahko rešim to težavo? Sam je ne morem.

Začutil sem, da mi to, kar sem doživel v teh dveh dnevih, začenja polzeti iz rok. Nisem bil prepričan, da ni vse skupaj le iluzija, sanje, ki se bodo razblinile takoj, ko se bom zbudil. Zakaj sem tu in imam tako težak pogovor z žensko, ki jo komaj poznam. Zakaj nisva na večerji, katere edini namen bi bil, da kratkotrajno otoško romanco popeljeva še do strastne noči v hotelski sobi. Zakaj tu sediva in se pogovarjava o temah, ki nimajo nobene povezave z romantiko. Ne le to, so prave ubijalke romantike. Zakaj imam občutek, kot da rešujeva dolgoletno zvezo, ki razpada, kot stara kočija na gramozni poti? Kako čudno se je začel zapletati moj dopustniški obisk tega lepega otoka.

Izdihnil sem, kot da je nekdo na moja ramena položil težko breme. Na obrazu Athine se je izrisalo razočaranje. Ustnice so se ji povesile in v očeh se je izrisala žalost.

"Boš obupal, še preden sva začela," me je tiho z globokim razočaranjem v glasu vprašala.

Dvignil sem pogled s plamena svečke, v katero sem se zazrl, medtem ko sem razmišljal. Nisem vedel, kaj naj odgovorim. Nisem hotel obupati, a nisem vedel kako naprej.

»Ne, ne želim obupati.«

V trenutku so se ji kotički ustnic dvignili in v očeh je vzplamtel plamen upanja.

»Vendar pa si ne predstavljam, kako naprej. Kako bi lahko najino zaljubljenost donegovala v ljubezen, če bova tako narazen?«
»Ne obremenjuj se preveč s tem. Včasih se je treba prepustiti toku. Sam si rekel, da si se prepustil toku. Vztrajaj v tem. Nisi sam. Tu sem jaz, ki želim, da zagledanost spremeniva v zaljubljenost in jo donegujeva v tisto pravo ljubezen. A v nasprotju s teboj sem prepričana, da nama bo to uspelo.«

K sosednji mizi se je približal natakar s košarico sveže pečenega kruha. Starejši par si je zaželel še nekaj kruha k siru, ki sta ga jedla. Ko je košarico odložil na mizo, je nehote prevrnil visok prazen kozarec za belo vino. Kozarec je priletel na masivni les in zažvenketal. Gostje pri drugi mizi so se obrnili in opazovali dogajanje. Natakar je zdaj kotaleči se kozarec spretno ujel, preden se je zakotalil z mize in se začel opravičevati za napako. S krpo, ki jo je imel za pasom, je hitro pobrisal mizo, saj je nekaj preostalih kapljic vina pri padcu kapnilo iz kozarca. Še enkrat se je opravičil za napako in urno odhitel po nov kozarec.

»Če boš imel težave, ti bom stala ob strani in ti pomagala, kolikor ti bom lahko. Tudi jaz želim, da sva skupaj. Skupaj bova reševala težave. Le skupaj lahko rešiva vse težave.«

V njenem glasu je bilo čutiti materinsko skrb, zagotovilo, kot ga dobi majhen otrok, ki se prestraši in steče k materi, ki ga sprejme v svoj objem, potolaži in mu zagotovi, da se ne bo zgodilo nič hudega. V meni se je nekaj premaknilo. Počutil sem se, kot da to, da čez tri dni odhajam, ni več omembe vredna težava. Vse se bo rešilo tako v pravo smer.

»Athina, tvoje besede so tako samozavestne, tako prepričljive. Ne vem, kaj bi sploh lahko rekel, da bi ti ugovarjal in pri tem ne bi bil videti, kot da se na vsak način trudim ravno nasprotno, kar želim, kar želiva. A kaj ko vidim toliko preprek in ne vem, kako jih rešiti.«
»Nocoj ne bova prestopila nobene prepreke. Dajva temu nekaj časa in pojdiva korak po korak. Z vsem se ne moreva spopasti kar takoj, saj bova oba obupala. Če pa se lotiva vsakega izziva posebej in sproti, kot se pojavi, pa sem prepričana, da bova rešila vse. Pomembno je, da ne skrivava teh izzivov, temveč sva drug do drugega odkrita. Skupaj bova lažje našla rešitve, kot če se preprek loti vsak sam.«
V roke sem prijel kozarec. In ga ponesel proti Athini. Sledila mi je in na sredini mize sta se kozarca srečala v trku.
»Na uspešno reševanje vseh težav.«
»Na uspešno reševanje vseh težav,« je optimistično ponovila.

Mizi se je približal natakar. V rokah je imel dva velika rustikalna glinena krožnika. Z Athino sva se poravnala, da sva naredila prostor za prihajajoči jedi.

»Za damo tsigariasto. Naj vam tekne.«
»Efharistó pára polí,« je odvrnila Athina. Natakar se ji je prijazno nasmehnil.
»In apaki za gospoda.«
»Hvala,« sem izustil, natakar pa mi je namenil le kratek profesionalni nasmešek, preden je prijel v roke steklenico z vinom in najprej Athini, nato pa še meni dotočil temno rdeče vino. Odložil je steklenico, voščil dober tek in urno odhitel proti točilnemu pultu.

Pred menoj je bilo nekaj rahlo po kislem dišečih rezin svinjskega mesa, ki so ležale na posteljici iz solatnih listov. Poleg pa je bil kupček testenin, po katerih je bil potresen riban sir. Bil sem lačen in prijeten vonj me je vabil, da čim prej zagrizem v slastno meso.

»Dober tek,« sem voščil.
»Kalí órexi,« mi je odvrnila in se pri tem hudomušno nasmehnila.

Nisem bil edini za to mizo, ki je bil lačen. Jedla sva v tišini. Slišal se je žvenket vilic in nožev, ki so zadevali ob krožnik, ko sva rezala in zabadala. Zvok se je zlival z zvoki pribora, ki so prihajali od sosednjih miz in se mešali s pritajeno govorico drugih gostov. V daljavi pa je bilo slišati vrvež, ki je prihajal iz restavracij v pristanišču, kjer so bili gostje bistveno bolj glasni.

Ni se mi mudilo in jedel sem počasi, pri tem pa užival v zanimivem okusu, ki ga je jed imela. Izbira je bila dobra in ni se ponovil dogodek izpred nekaj dni, ko sem na drugem koncu otoka iz restavracije, ki je ponujala lokalno hrano, po kosilu odšel lačen in zvečer končal v eni od cenenih turističnih restavracij ob girosu in krompirčku. Naročil sem krožnik različnih jedi, ki so bile preveč izdatno začinjene s kretskim origanom in za moj okus neprebavljive. Strežno osebje je bilo zelo prijazno in prav hudo mi je bilo, ker sem z vilicami bolj pacal po krožniku kot pa nosil v usta in pustil večino hrane. Na potovanjih se mi to sicer ni zgodilo prvič, vendar pa še nikoli do tedaj nisem doživel, da bi od sedmih različnih jedi ne bila sprejemljiva za moj okus niti ena.

Nasproti mene je sedela ženska, ki mi je bila všeč. Večkrat so se najine oči srečale in vedno sem bil deležen rahlega prijaznega nasmehnila. Je bilo mojega iskanja konec in sem po vseh teh letih končno srečal žensko, ki mi je bila komplementarna?

»Je okusno,« sem vprašal z zanimanjem.
»Seveda. Jagenjček je vedno okusen, če le ne gre pri pripravi res kaj narobe, ali pa je kuhar nesposoben.«
»Drži. Tudi jaz imam rad jedi iz jagenjčka.«
»Ti je apaki všeč?«
»Ni slabo. Zanimiv okus in testenine zelo dobro dopolnjujejo meso.«

Athina je naredila požirek vina. Ko je odložila kozarec, me je pogledala v oči. Le kaj se ji je podilo po glavi?

»Si se kdaj vprašala, kakšna je bila prehrana Minojcev pred približno 4000 leti? Misliš, da je bila zelo drugačna, kot je danes?«
»Verjetno. Dvomim, da se je ohranilo veliko jedi iz tistih časov.«
»Pred nekaj dnevi sem bil v muzeju v Sitiji, kjer sem verjetno prvič videl, kako so v tistih časih pripravljali meso. Različne jedi so kuhali v glinenih posodah, kar mi je bilo vedno razumljivo. Meso pa so pekli na ognju in ne vem, zakaj sem imel vedno predstavo, da so cele živali vrteli nad ognjem in z njih rezali pečeno meso. V muzeju pa sem videl glineni podstavek v obliki rešetke, kot jo imajo sodobni žari, ki so ga položili na kurišče, nanj pa meso. Verjetno so pekli nad žerjavico, sicer bi bilo meso povsem prežgano. Poleg tega zanimivega artefakta so bile slike arheologov, ki so poustvarili pripravo hrane. Bilo je res zanimivo in neke vrste razodetje zame. Ko obiskujem muzeje in hodim po arheoloških najdiščih, si skušam predstavljati, kako je bilo videti življenje v preteklosti. Pa se pogosto zatakne pri takšnih preprostih stvareh. Pred leti sem veliko bral o tem, kako so si stari Rimljani svetili z oljnimi lučkami, pa si nisem znal predstavljati, kako so te oljne lučke videti. Šele ko sem v muzeju v Stockholmu videl celo vitrino rimskih oljnih lučk, sem razumel. Bilo je kot razodetje. Še posebej, ko sem se zavedel, da sem te lučke videl tudi po drugih muzejih pred tem, le da so jih imeli razstavljenih le po nekaj. «

Athina me je z zanimanjem poslušala, medtem ko je nabadala še zadnje grižljaje na krožniku.

»Joj, oprosti, verjetno te dolgočasim,« sem se ustrašil. Dogajalo se mi je, da sem včasih ljudem razlagal stvari, ki jih niso zanimale, čeprav so bile meni strašansko zanimive.
»Sploh ne,« se je nasmehnila. »Si vedel, da so Rimljani samo povzeli grške oljne lučke? Grške so mnogo lepše od rimskih.«
»V zadnjih dneh sem res videl nekaj zelo lepih oljnih lučk. Te zanima zgodovina?«
»Seveda me zanima, predvsem naša zgodovina. Saj veš, da ima Grčija dolgo in bogato zgodovino.«
»In predvsem zanimivo,« sem dodal.
»Si že obiskal celinsko Grčijo?«
»Ne še, je pa v načrtu v kratkem.«
»Minojska civilizacija je zanimiva, vendar o njej ne vemo tako veliko. Še z branjem njihove pisave imajo težave in je še niso uspešno razvozlali. Nasprotno pa vemo ogromno o zgodovini celinske Grčije. Moraš obiskati Delfe, Olimpijo in seveda Atene. Še nisi bil v Atenah?«
»Ne, sem jih opazoval iz letala, ko smo leteli nad njimi.«
»Naslednjič prideš k meni v Atene. Te bom peljala v muzeje in na Akropolo. Prepričana sem, da boš užival.«
»O tem sploh ne dvomim,« sem se zasmejal. »Grška zgodovina in ti. Kaj si še lahko zaželim lepšega!«
Z nasmeškom na obrazu me je nekaj časa gledala: »Pazi, česa si želiš. Da ti ne bo kasneje žal.«
»Dvomim, da bi mi bilo žal časa preživetega v muzejih,« sem ji nasprotoval z zaigrano zamišljenostjo.

Na glas se je zasmejala, se nagnila globoko nad mizo, mi na levo roko, ki sem jo imel na mizi, položila dlan, me pogledala globoko v oči in zapeljivo, kot še nikoli, rekla: »Nisem mislila muzejev.«

Njene oči so bile božansko lepe. Začel sem se izgubljati v njih. Počasi sem se ji približal.

»Vem,« sem dahnil, preden so se najine ustnice nežno dotaknile, potem pa združile v popolni strasti.

Bilo mi je lepo. Tako zelo lepo. Želel sem, da se ta trenutek nikoli ne konča. Želel sem si, da se zlije z linearnostjo časa v neskončnost. Njene žametne ustnice so bile prilepljene na moje in čutil sem, kako so napolnjene s krvjo. V nosu me je ščegetal prijetni vonj po njej, ki se je mešal z blagim vonjem po parfumu, zelo previdno nanesenem v majhni količini. In tik preden sta se dotaknili konici najinih jezikov, sem čutil preskok iskre. A ni zabolelo. Ne, bilo je neizmerno prijetno. V glavi se mi je zavrtelo in videl sem zvezde, ki plešejo nad menoj. Ničesar nisem čutil okoli sebe, ne zraka, ne mize, ne prijetnega čebljanja gostov, a čutil sem njo. Čutil sem njen dotik, čutil sem njen dih, čutil sem bitje njenega srca. Čutil sem, da je zadovoljna, čutil sem, da se ji je odvalil težak kamen s srca, čutil sem, da jo je preplavila sreča, čutil sem, da se ji je uresničila velika želja. In tedaj sem pri sebi začutil, nekaj lepega, nekaj kar nisem še nikoli. Bilo je, kot da je nekdo z mene snel težko breme, ki me je tlačilo v tla. V hrbtenici se je pojavilo prijetno olajšanje in imel sem občutek, da težnost name ne deluje več. Zdelo se mi je, da se bom vsak trenutek odlepil od tal in začel prosto lebdeti. In tedaj je skozi mene kot iskra poletela misel ’Athina, iščem te že vse življenje!’ Zakurila je plamenček, za katerega sem mislil, da ne bo nikoli vzplamtel. Bila sva eno, en organizem, ki se je združil v objemu usode.

Tako je, ko te poljubi grška boginja.

K mizi je pristopil natakar.

»Sta gospod in gospa uživala v jedeh?«

Rahlo zardela sva se mu nasmehnila, ne da bi ga pogledala.

»Seveda, bilo je res čarobno in prijetno. Všeč mi je bilo,« sem odgovoril, gledajoč Athino, ki je razmišljala ali govorim o hrani ali o poljubu.
Zamišljeno, ne da bi odmaknila pogled od mene je dejala: »Seveda.«

Natakar je spretno pobral krožnika in ju urno odnesel.

Le kaj razmišlja, sem pomislil. Je ona tudi občutila isto kot jaz?

»Zamišljena si,« sem rekel tiho.

Nekaj časa je bil njen obraz še vedno precej neizrazen. Nato pa se ji je na obrazu najprej izrisala sreča, nato pa se je hudomušno ugriznila v ustnico in privzdignila obrvi.

»Razmišljala sem, ali si govoril o hrani ali o čem drugem.«
»Kar se natakarja tiče, sem govoril o hrani, sicer pa sem prepričan, da veš, o čem sem v resnici govoril.«
»Seveda.«
»Je bilo zate tudi tako?«
»Bilo.«

V roke sem vzel kozarec z vinom in ga dvignil, pri tem pa nisem odmaknil pogleda z lepega obraza ženske, ki je sedela nasproti mene. Tudi ona je vzel kozarec v roke in ga dvignila. Svojega pogleda ni umaknila z mojih oči. Opazil sem, da se ji je v očeh nekaj spremenilo. Še vedno so bili polni plamenov strasti, a v ozadju je bilo nekaj drugače. Nekaj časa sem tuhtal, kaj bi to bilo, nato pa me je obšlo spoznanje. Bila je sproščenost.

Do sedaj je bila ves čas napeta, saj ni vedela, kako se bo igra razpletla. Včerajšnji dan in večji del večera je imela skoraj vse pod nadzorom razen nečesa. Ni mogla predvideti, ali bom sprejel to, kar nama je usoda namenila ali pa se bom toliko časa upiral, da se bo vse podrlo. To bi usodo spremenilo. Tega pa si ni želela, tega se je bala. Ne glede na vse, čas se ji je počasi iztekal in skrbelo jo je, da ne bo nikoli srečna, če ne bo našla ljubezni svojega življenja. Ko je spoznala, da nama je usoda namenila srečanje, se je odločila da te priložnosti ne bo spustila. Kot mačka je zasadila kremplje v plen in ga ni želela izpustiti. Kdo bi jo zaradi tega obsojal! Na kocki je bila sreča njenega življenja in mojega.

Pred menoj je bila odločna in samozavestna ženska, ki je pravočasno prepoznala izjemno priložnost, ki se posamezniku ponudi le enkrat v življenju. Spustiti takšno priložnost, je največja napaka, ki jo človek lahko naredi. Odločen sem bil, da je ne bom spustil. Opogumljen z Athinino samozavestjo sem bil prepričan, da bova uspešno prestopila vse prepreke, ki nama jih bo nastavila usoda. Bila je ženska, ki je priložnost prepoznala pred menoj in jo trdno zagrabila. Le kaj mi bo življenje z njo prineslo.

Približala sva kozarca, dokler nista trčila. 

»Zaljubil sem se.«
»Tudi jaz.«

***

Večer se je prevešal v noč. Objeta sva zapustila taverno nad pristaniščem. Na nebu so mežikale zvezde. Počasi sva zaljubljeno zakorakala po prazni ulici. Prekrivale so naju vezi, ki sva jih stkala v dveh dnevih in ni je bilo sile, ki bi jih lahko prekinila. Athina je našla ljubezen svojega življenja. Bila je pomirjena, bila je vesela, bila je srečna. Jaz sem našel ljubezen svojega življenja in življenje je nenadoma dobilo smisel.

Makova potica domačega doma

Enakomerno drdrajo velika kovinska kolesa, ko se peljem po železni cesti proti domu. Praznina kupeja in pesem železja pod menoj me v mislih popelje v rodni kraj, kjer me čakata oče in mama. In mama pripravlja makovo potico. 

Čez nekaj ur se bo vlak ustavil na domači postaji. Stopil bom skozi ozka vrata vagona z majhnih kovčkom v roki. Ozrl se bom po peronu in zagledal starega očeta, ki mi bo z nasmeškom na obrazu mahal. Prišel bom do njega in ga objel. Objel ga bom z rokami in s svojim srcem. Že dolgo ga nisem vedel, predolgo. Vprašal ga bom, kje je mama in odgovoril mi bo, da me doma čaka, ker peče makovo potico. Tisto makovo potico, ki sem jo kot otrok tako rad jedel za praznike. Oče bo želel nesti moj kovček, pa mu ne bom pustil. Čas je na njegovem telesu pustil brazgotine in čeprav, bo želel nesti kovček, bi to zanj bil nepotreben napor. V življenju se je dovolj namučil, zato bom jaz nesel kovček. 

Prispela bova do avtomobila in kovček bom odložil v prtljažnik, ki ga bo oče odprl. Prisedel bom na sovoznikov sedež. Oče bo zagnal motor in počasi se bova odpeljala po glavni ulici našega malega mesta. Skozi okno bom opazoval trgovine. Spomnil se bom Mojce, moje prve ljubezni, ko se bova peljala mimo majhnega parka, kjer sva se prvič poljubila. Spomnil se bom babice, ko se bova peljala mimo majhne trgovine s sadjem in zelenjavo, kamor sva hodila po nakupih. Prijazna prodajalka pa mi je skoraj vsakič dala za seboj še kakšen sadež: sladko mandarino, zrelo hruško ali pa pest češenj. Peljala se bova mimo šole, kjer sem doživel veliko lepega pa tudi kakšno razočaranje. Spomnil se bom učiteljice Marine, ki je mene in moje sošolce učila petja. Če je bil lep spomladanski dan, smo šli na šolski vrt, kjer smo se pridružili pticam in njihovemu petju. 

Na koncu glavne ulice bova zavila levo pri gasilskem domu in se peljala mimo sosedov. Pomahali mi bodo in jaz jim bom pomahal v pozdrav. Dolgo jih nisem videl. Na koncu ulice je naša hiša, ostarela dama. Oče bo počasi zapeljal na peščeno dvorišče, na kratko pohupal in ustavil. Stopil bom iz avtomobila. Odprla se bodo vrata hiše in zagledal bom mamo. Stekel bom k njej in jo objel. V uho ji bom zašepetal »Mami, jaz te imam tako rad.« In utrla se ji bo solza. Tej bo sledila še ena in še ena. Ne bom je spustil. Začutil bom, kako sem jo pogrešal, kako sem pogrešal njen topli materinski objem. Iz hiše bo zadišalo po sveže pečeni makovi potici. Srce mi bo zaigralo. In mami bom rekel: »Hvala mami.« Počasi bom popustil objem in mami bo začela spraševati, kako sem potoval, medtem ko si bo brisala solze. Spraševala bo, ali sem lačen ali žejen. Odvrnil ji bom da si želim njene makove potice. 

Odšel bom do prtljažnika avtomobila in iz njega vzel kovček, ki ga bom odložil v veži. Sprehodil se bom po hodniku do kuhinje. Mama bo rezala sveže pečeno potico in v nosu me bo žgečkal njen prijetno domači vonj. Oče bo rekel, da pojdimo na vrt, da bom povedal kako živim v daljnem mestu. Stopil bom skozi odprta vrata na vrt. 

Zelena trava me bo vabila, da bi legel nanjo, kot sem to počel, ko sem bil majhen. Slišal bom žvrgolenje ptic in šumenje listja velike stare češnje v lahnem vetrcu. Sedel bom za veliko leseno mizo pod češnjo. Oče bo prinesel štefan vina in tri kozarce, mami pa sveže pečeno makovo potico. Vzel bom kos potice, ga nesel proti ustom in zagrizel vanj. Njen okus bo najprej preplavil moja usta, potem pa še moje možgane. In z mislimi se bom za nekaj trenutkov vrnil v otroštvo, ko sem z velikim veseljem opazoval mamo pri pripravi makove potice in komaj čakal, da je bila pečena. 

Iz sanjarjenja me predrami oddaljeni zvok krivečega se železa in pokajočega lesa. Postaja vedno glasnejši. Skušam vstati, da bi odprl okno in pogleda kaj se dogaja, pa me nenadni sunek vrže v sedež nasproti. Drdranje koles preneha, ko se ves kupe dvigne v zrak in skozi okno zagledam sivi pesek ob tračnicah, ki je vedno bližje. Še enkrat pomežiknem z vekami, preden mi pogled zalije rdeča kri. Preplavi me vonj po domači potici in zagledam mamo in očeta, ki se mi toplo smehljata.

Pot v neznano

Anne Wipf: Journey to Unknown Place CC-BY-NC-ND 3.0

Sonce se je že spuščalo za vršace in sneg pod nogami je vedno bolj škripal. Po poti mi je nasproti zapihal mrzel veter. Zazeblo me je do kosti in popravil sem si težak krzneni plašč. Mraz bo, sem pomislil. Zaskrbelo me je, ali bom do noči našel primerno zavetišče. Po celodnevni hoji sem bil neizmerno utrujen. Mraz se mi je že zagrizel do kosti in želodec se je žalostno oglašal. Kraljestvo bi dal za gostišče ob poti.

Minilo je sedem dni, kar sem zapustil zavetje našega vojaškega tabora. Pred nekaj tedni smo se utaborili pod vznožjem visokega pogorja. Bilo je odlično mesto za tabor. Na manjši vzpetini, s katere se je videlo daleč naokoli in na eni strani zaščiteno z visoko steno. Sovražnik nas tako ni mogel presenetiti. Sicer pa smo se lahko sprostili. V tej veliki dolini smo ga iztrebili. Trajalo je 21 dni in noči, da smo uničili vse tabore, ubili vojake in pregnali simpatizerje. Umaknili so se nekam preko gora, ki so obdajale dolino. Ko smo postavili tabor, so od nekod pripeljali nekaj sodov piva in nekaj merjascev. Tri dni in tri noči smo praznovali zmago, preden smo se vrnili v utečeno vojaško življenje: treningi mečevanja, streljanje z lokom, patrulje.

Čeprav je takšno življenje morebiti slišati prijetno, pa je v resnici dolgočasno. In prav z veseljem sem se odzval, ko je k meni prišel poveljnikov sluga z navodilom, naj se takoj zglasim v poveljniškem prostoru, ker imajo zame posebno nalogo. Le kaj so mi namenili, sem razmišljal, ko sem se bližal k velikemu okroglemu šotoru sredi tabora. Stražarja na vhodu sta me mrko premerila in eden mi je s pogledom nakazal, naj vstopim. Odmaknil sem težko govejo kožo, ki je služila za vrata in vstopil v temačen prostor, ki ga je razsvetljevalo nekaj sveč. Na sredini je bila velika miza. Nadnjo so se sklanjali naši poveljniki in gledali zemljevid.

»Stopite bližje,« je rekel general, ne da bi odmaknil pogled z zemljevida, ki ga je osvetljevalo nekaj sveč, razporejenih okoli njega. Počasi sem se približal.
»Vidite tole?«
S prstom je pokazal na oznako prelaza na zemljevidu, ki je bil na koncu doline.
»Do tu smo prišli. Pot se tu spusti nekam navzdol, a ne vemo kam. Potrebujemo nekoga, da bo šel preko tega prelaza in pogledal, kam se pride in ali se je tja morebiti umaknila sovražna vojska. Ste sposobni za to nalogo?«
»Sem,« sem brez pomisleka odgovoril in salutiral. General je še naprej strmel v zemljevid.
»Odšli boste takoj. Opremite se s hrano in pijačo. Čaka vas dolga pot. Vaša naloga je, da greste preko tega prelaza tako daleč, dokler ne najdete sovražnih vojakov. Če boste na poti srečali druge ljudi, jih izprašajte, kje je sovražna vojska. Ko boste imeli informacije, se nemudoma vrnite.«
»Razumem!«
»Še nekaj, neuspeh ni opcija!«
»Razumem. Vrnem se, ko bom imel informacije.«
Odšel sem iz šotora, se v kuhinji založil s hrano in pijačo ter se odpravil.

Sedmi dan se je počasi prevešal v sedmo noč. Zaloge hrane so mi pošle danes zjutraj, pijače pa že dolgo ni bilo več. V čutaro, ki sem jo nosil pod srajco tesno ob telesu, sem tlačil sneg, ki se je talil in spreminjal v vodo. Ni bilo prijetno, a druge možnosti nisem imel. Šel sem preko prelaza, ki sem ga videl na zemljevidu, se spustil nekam navzdol, se dvignil, šel preko drugega prelaza, se spustil, nekaj časa hodil ob reki, nato se ponovno dvignil nekam proti nebu … Utrujenost me je najedala in nisem se mogel spomniti, koliko prelazov sem v resnici prehodil. V vsem tem času nisem srečal niti enega človeka, le tu in tam sem preplašil kakšnega gorskega zajca, lisico in ujedo. Bilo je nenavadno in neprijetno.

Mrak se je počasi začel spuščati in pomislil sem, da bi si moral poiskati zavetje, preden se stemni. V tem vetru ne bom mogel prižgati sveče, v popolni temi pa ne bom mogel najti zavetja. Veter se je okrepil in postal je moteč. Po zraku so začeli leteti drobni ledeni kristali, ki so se zaletavali v moj obraz. Bolelo me je. Za trenutek se mi je zazdelo, da sem v daljavi zagledal luč. Ne, sem pomislil, samo domišljam si. Močan sunek vetra me je skoraj vrgel po tleh. Z muko sem hodil naprej. V daljavi sem ponovno zagledal luč. Se mi blede sem se vprašal. Veter se je še okrepil. Mrak in sneg, ki je sedaj letel po zraku, sta mi ovirala pogled. Komaj sem še videl pot pred seboj in z muko sem se premikal. Vsak vdih ledenega zraka je bil, kot da bi me nekdo zabodel v pljuča. Čutil sem, kot da bi mi iz telesa uhajala življenjska energija. Naredil sem še en korak. Vse me je bolelo. Pa še enega. In še enega. Močan sunek vetra se je uprl v moje telo in izgubil sem ravnotežje. Padel sem na hrbet. Bolečine nisem začutil.

Ležal sem na hrbtu in gledal v nebo. Polna luna me je gledala. K meni je pristopila mama.
»Mami, tako te pogrešam!«
»Vem mišek, vem. Zato pa sem tukaj. Daj mi roko.«
»Mami, kam greva?«
»Na varno.«
»Kje je to na varno?«
»Boš videl. Daj mi roko.«
Njen pogled je bil tako prijazen. Skozi telo sem začutil tok prijetne toplote, ko sem jo prijel za ponujeno roko. Vstal sem. Nasmehnila se mi je. Nasmeh je bil tako prijeten, tako ljubek. Objel sem jo.
»Mami, tako sem te pogrešal.«
Po obrazu se mi je zapeljala debela solza.
»Vem mišek.«
Nežno me je pobožala po glavi. Počutil sem se tako nebogljeno, a neizmerno srečen.
»Mami, rad te imam!«

Zjutraj se je vihar polegel. Gostilničar je stopil skozi vrata, da bi preveril, koliko snega je naneslo. Imel je zadnje gostišče preden je sledilo sedem dni hoje po poti, ki je peljala skozi neobljuden teren. Njegovo gostišče je bilo odrešitev za številne popotnike, ki so komajda preživeli teh sedem dni. Nekaj sežnjev proč je v snegu opazil sivo gmoto. Prišel je bližje in zagledal plašč.

»Še enega je vzel mraz. Kako tragično,« je zamrmral v sivo brado.
Mimo je prišel vojak z bližnje stražnice.
»Bomo mi za tegale poskrbeli.«

Ključno vprašanje

Obrnil sem se. Vprašanje je bilo enostavno,

Zaslonski posnetek iz Witcher 3, CD Projekt S.A.

a neizmerno zahtevno obenem. Zagledal sem se v plamen sveče, ki je bila na mizi in razsvetljevala prostor. Na svojem hrbtu sem čutil njen vprašujoči pogled. Nisem je želel pogledati, ker v tem trenutku nisem bil sposoben prenesti pogleda na njen obraz. S svojim vprašanjem me je spravila v kot, iz katerega ni bilo izhoda. Moral sem ji odgovoriti, a kaj naj ji dogovorim? Od mojega odgovora je bila odvisna moja in tudi njena prihodnost.

»Kaj iščem,« sem počasi ponovil. Želel sem le umiriti misli, da bi lažje iztuhtal odgovor. Kaj iščem, je bilo vprašanje, na katero še sam nisem vedel odgovora. Mislil sem, da bo današnje srečanje z njo po vseh zapletih zadnjih tednov nekaj enostavnega, nekaj predvidljivega. Pa mi je še pred koncem dne postavila tako zapleteno vprašanje.

Kaj iščem? Zaprl sem veke in v temi videl silhueto plamena sveče, ki se mi je vtisnila v možgane. Za trenutek sem si zaželel, da mi ne bi bilo treba odgovoriti na vprašanje in s tem začrtati najine prihodnosti. Preveč mi je bila všeč, da bi jo izgubil, a nisem bil prepričan, ali je ona tista, ob kateri bo moje srce plesalo ples ljubezni.

Zahotelo se mi je, da bi bil nekje na obali jezera in poslušal pljuskanje majhnih valov. Moja glava bi bila brez misli, ne bi mi bilo treba sprejeti nikakršne odločitve in lahko bi brezskrbno užival v trenutku. Podoba te spokojnosti se mi je oblikovala v glavi. In zares sem za nekaj trenutkov zaslišal šumenje. Odprl sem oči in iluzija se je razblinila.

V sobi je vladala tišina. Slišal sem, kako je vdihnila in izdihnila. Njeno dihanje je bilo počasno, brez naglice. Nikamor se ji ni mudilo. Imela je čas. Ves čas na tem svetu. Jaz ga nisem imel. Tišina je začela postajati moreča. Občutil sem jo kot pritisk, ki se z vsakim minulim trenutkom le stopnjuje. Postajalo je neznosno. Vse, kar bi moral storiti, je odgovoriti na vprašanje. A nisem našel besed. Kakšen moški sem, da nisem sposoben odgovoriti niti na tako enostavno vprašanje.

Globoko sem zajel zrak v upanju, da bo več kisika ugodno vplivalo na moje možgane. Upanje je bilo prazno. Še vedno nisem vedel, kaj naj odgovorim. Bilo me je strah, strah odgovoriti na njeno vprašanje in s tem vplivati na življenje. Kako sta najini življenji tekli, mi je povsem ustrezalo. Njej ne. Želela je vedeti, ali je v mojem življenju mesto zanjo, mesto, ki je pred vsemi drugimi. In to me je mučilo. Je ona odgovor na vprašanje? Ali moram odgovor iskati še naprej, nekje drugje.

A iskanja sem naveličan. Prestar sem in preveč sem pretrpel, da bi še z veseljem iskal naprej. Preveč noči sem prebedel pod zvezdami in jo iskal, ki bi mi zapela svojo pesem. Preveč sanj sem nasanjal, ki jih hranim globoko v sebi. V temi sem hodil, ko je prišla mimo in podžgala upanje, napolnila noči z radostjo in dneve z veseljem. Spraševal sem se, ali se mi je odprla priložnost, da si ustvarim dom, rečem ’ljubim te’ in nisem nikoli več osamljen.

Ko sem bil mlad, nisem potreboval nikogar. Ljubil sem se zgolj za zabavo. Ti dnevi so davno minili. Osamljen živim in pogosto pomislim na prijatelje, ki sem jih imel. A ko pridem do njih, so vrata zaprta. S svojimi družinami hodijo po tem svetu in se ne zmenijo zame. Jaz pa hodim čisto sam in opazujem njegove lepote. Opažanj in spominov nimam s kom deliti.

Utrujen sem življenja, ki je le eno samo iskanje. V zraku vidim ljubezen, kamorkoli pogledam, a zase ljubezni ne najdem. Verjamem v ljubezen, verjamem, da bom našel ljubezen svojega življenja. Le to me še žene dalje in me odvrača od tega, da bi dokončno obupal.

Ali imam pred seboj edinstveno priložnost, priložnost, ki se zgodi le enkrat v življenju? In vse je odvisno od mojega odgovora. Z njim lahko življenje obrnem na bolje ali pa ga dokončno potopim v globine obupa. Kaj naj odgovorim.

Občutek sem imel, da mi bo razneslo glavo. Globoko sem vdihnil in nato počasi izdihnil. Za nekaj hipov sem se zazrl v plamen, preden sem obrnil proti njej. Z nekoliko žalostnim izrazom me je gledala in čakala na moj odgovor. Zazrl sem se ji naravnost v oči in počasi s premislekom začel govoriti:

»Iščem večno ljubezen, ki mi bo pripeljala žensko, sposobno ujeti moje srce. Iščem žensko, ob kateri se mi bodo zašibila kolena, ki me bo spoštovala in častila. Iščem žensko, ki bo zmogla prenesti zasipavanje z mojo ljubeznijo, dekle, ki se bo razveselilo majhnega šopka svežih spomladanskih marjetic, ki jih bom nabral zgodaj zjutraj, preden se bo zbudila. Iščem damo, ki me bo očarala s svojo eleganco in me zapeljala s svojim nasmehom. Iščem partnerico, ki me bo pripravljena poslušati, ko bom slabe volje in mi bo vrnila voljo do življenja, ko me bo prevzemal obup. Iščem žensko, ki bo pripravljena sprejeti mojo pomoč, kadar jo bo potrebovala. Predvsem pa iščem lepotico, ki bo pripravljena sprejemati mojo ljubezen.«

V kotičku očesa se ji je oblikovala solza, ki ji je stekla po licu. Je to solza sreče ali žalosti?

Igra grške boginje

Poldne. V senci bližnjega drevesa se je hladila višnjevo rdeča Panda. Po slabih treh urah vožnje po ozkih, ovinkastih in klancev polnih cestah se je dodobra pregrela, jaz pa tudi. Čeprav je klimatska naprava korektno opravljala svoje delo, mi je bilo vroče, za kar sem krivil naporno šofiranje in pa vroč dan. A mi ni bilo žal. Zjutraj v hotelu pri zajtrku sem resno razmišljal, ali bi se vozil tako daleč zgolj zaradi plaže, za katero iz turističnega vodnika ni bilo jasno razvidno, ali je res vredna obiska ali ne. Že sem iskal alternativne kraje, ki bi jih obiskal, ko mi je tih, komaj razumljiv glas začel prišepetavati, naj obiščem to plažo, ker mi ne bo žal. Nisem mu posvečal preveč pozornosti, a sem se vseeno odločil, da se lotim te vožnje. Malce nejevoljen, ker vseeno nisem bil najbolj razpoložen za vožnjo, sem poiskal avto v eni izmed uličic za hotelom, kjer sem ga pustil prejšnji večer. Sedel sem v Pando, zavrtel ključ in motor je brez ugovarjanja nežno zapredel. Pandi je vožnja prijala, pa tudi mene je po nekaj kilometrih nejevolja zapustila in z nasmeškom na obrazu sem šofiral po razdrapani in ovinkasti cesti.

Pred menoj se je razprostirala široka plaža, na kateri so se izmenjevali drobni pesek in ovalni kamni različnih velikosti in barv. Majhni valovi so nežno pljuskali in plažo polnili z značilnim morskim šumenjem. Plaža je bila dolga kakih štiristo ali petsto metrov. Na levem in desnem koncu sta jo omejevala visoka skalnata hriba. Za plažo je bilo nekaj dreves, tri taverne in parkirišče, ki se je nadaljevalo v zeleno dolino, stisnjeno med skalnato hribovje, ki se je po kakem kilometru spremenila v ozko sotesko. Po pobočju je bilo razmetanih nekaj tipičnih otoških hišic.

Globoko sem zajel sveži morski zrak. Morski vetrič me je prijetno hladil. Pogled preko morja se je končal nekje na obzorju, kjer sta se nebo in morje zlila v temno črto. Vse do Cipra ni bilo pred menoj drugega kot modro morje in enega samega samcatega oblačka.

»Čudovito je,« sem polglasno izustil.

Nekaj časa sem vpijal ta razgled. Pripekajoče sonce me je močno grelo in, kljub velikemu klobuku na glavi, mi je postajalo vedno bolj vroče. Morje me je vabilo in zahotelo se mi je plavanja.

Razgledal sem se po plaži. Nedaleč stran sem našel primerno mesto, kjer je bil droben pesek in le nekaj večjih kamnov. Izbire vabljivih prostorčkov je bilo dovolj, saj je bila plaža skoraj prazna. Kakšnih dvesto metrov v smeri severa je bila manjša skupina starejših turistov, ki so se sončili. Na drugi strani je bila kakih petdeset metrov stran ruska družina z majhnima otrokoma, ki sta se igrala v plitvi vodi. Neizmerno sta uživala v čofotanju. Še nekaj deset metrov dlje je ležala črnolaska in brala knjigo. Spomnil sem se Milana, ki bi me zagotovo ob večernem pivu sekiral, zakaj je nisem ogovoril in videl, kaj bi se iz tega razvilo. Na hitro sem pomislil, da bi se prestavil. Bilo je lepo, užival sem in v tistem trenutku sem bil zadovoljen sam s seboj. Nobene potrebe nisem čutil, da bi prestavljal brisačo in nahrbtnik. Še enkrat sem globoko vdihnil čisti morski zrak in sedel na modro črtasto brisačo.

Opazoval sem morje in poslušal šumenje valov. Misli so počasi odtavale proč in sproščeno sem zrl v obzorje. Postal sem bolj pozoren na svoja čutila. Na koži sem čutil kako me boža veter in slišal sem bogastvo šumenja valov. Sprostitev sem potreboval, saj je bilo za menoj kar nekaj napornih mesecev. Obisk največjega grškega otoka je bilo najboljše, kar sem lahko naredil in užival sem v vsakem dnevu, ki sem ga tu preživel. Čudovito se počutim, sem pomislil in res je bilo tako.

Po nekaj minutah mi je postalo prevroče in odločil sem se, da je čas za ohladitev v morju. Pogumno sem zakorakal v vodo, a hitro upočasnil korak. Čeprav je bila voda topla, pa je bilo moje telo pregreto in počutil sem se, kot da bi zakorakal v mrzlo gorsko jezero in ne toplo Sredozemsko morje. A telo se je hitro navadilo na temperaturo vode in že po nekaj negotovih korakih sem zaplaval. Počutil sem se kot riba v vodi. Užival sem, medtem ko je voda polzela ob mojem telesu.

Po dobre pol ure čofotanja in plavanja mi ni bilo več vroče. Odločil sem se vrniti na svojo brisačo, se malo posončiti in opazovati morje, plažo ter nebo. Počasi sem zaplaval proti obali. V plitvini sem se postavil na noge. S pogledom sem šel preko cele plaže. Nič se ni spremenilo. Nedaleč stran od svoje brisače v smeri parkirišča sem opazil dekle. Dolgolasa rjavolaska s slamnatim klobukom na glavi se je razgledovala po plaži. V roki je imela veliko pisano torbo, iz katere je gledala rjava brisača. Najina pogleda sta se na hitro srečala. Zazdelo se mi je, da se je izraz na njenem obrazu iz zamišljenega spremenil v veselega. A verjetno sem si to le domišljal, saj je bila predaleč, da bi lahko jasno videl njene obrazne poteze. Pogled sem umaknil in se odpravil proti kotičku na plaži, ki sem si ga nedolgo tega prilastil za nekaj ur, pred tem pa sem še zelo na hitro ocenil njeno postavo.

Bila je vitka ženska zagorele polti z lepo izraženimi boki in oblimi prsmi. Lasje so ji plavali preko ramen. Oblečena je bila v rjave dvodelne kopalke, ki jih je prekrivala s prosojno v vetru plapolajočo belo tuniko. Okoli vratu je imela zlato ogrlico na kateri je bil okrogel obesek s podobo sovice. Na vsaki izmed rok je imela zapestnico narejeno iz različnih pisanih kamenčkov in hišic morskih polžev in školjk. Nežen, nekoliko dekliški obraz je prikrival njeno dejansko starost, ki je bila tam okoli trideset. Obraz so skrbno, kot da bi jih narisal vešč umetnik, krasile oči z zvedavim, a strogim pogledom, ki so izdajale odločen in na trenutke brezkompromisen značaj. Vsakemu, ki jo je pogledal v oči, je bilo takoj jasno, da ima pred seboj žensko, ki točno ve, kaj želi in je pripravljena storiti vse, da bo želeno tudi dosegla. Zelo dobro je izražala svojo ženskost, se je ni sramovala in jo brez zadržkov izkoriščala v svojo korist.

Pomislil sem, da je lepa ženska. S to mislijo sem tudi zaključil ukvarjanje z njo. Sedenje na brisači je moje misli odpeljalo v smeri morja, katerega modrina je posrkala vse misli, ki so plesale v glavi. Sproščen sem užival v tistem trenutku, v božanju vetra in šumenju valov. Vse skrbi so bile več kot tisoč kilometrov stran. Bil je idealen dan. In zaželel sem si, da ga ne bi popolnoma nič spremenilo.

»Kalimera!«

Skozi ušesa je poletel odločen, nekoliko trd, a zapeljiv glas. Bil mi je odveč in najprej sem pomislil, da imam prisluhe. Na tej plaži, kjer v bližini ni bilo nikogar in vsak prišlek je imel več kot dovolj prostora, nisem pričakoval, da me bo brez kakršnegakoli namiga ogovoril tako zapeljiv glas.

»Kalimera, dober dan« sem odvrnil v angleščini, da sem jasno nakazal, da grščine ne obvladam. Obrnil sem glavo v smer, od koder je prišel glas in zagledal rjavolasko, ki sem jo še nedolgo tega opazoval. Stala je dobra dva koraka za menoj in se prijazno smehljala. Njena pojava me je za hip nekoliko zmedla, lahko bi rekel celo prestrašila, a me je njen topli pogled pomirjujoče pobožal.

Nasmehnila se je in v angleščini z jasnim grškim naglasom ponovila: »dober dan.«

Vrnil sem ji kisel nasmešek, ki je bil predvsem izraz vljudnosti, kajti bil sem nekoliko v zadregi. Lepe ženske so me vedno spravile v zadrego že s svojo podobo. Običajno sem v njihovi družbi imel občutek, da sem velik lesen štor. Da sem se primerno počutil, sem se moral prej psihično na to pripraviti. Imel sem občutek, da bi moral nekaj povedati, a še preden sem začel mencati z besedami, je nadaljevala.

»Bi imel kaj proti, če bi se namestila tule poleg tebe?«

Brez razmišljanja sem odvrnil »ne« in jo nejeverno gledal. Njenega vprašanja najprej sploh nisem dojel, saj je bilo povsem v nasprotju z ustaljenimi vzorci, ki sem jih bil vajen. Da bi si na tej plaži, na tem lepem otoku, ženska, lepa kot antična grška boginja, zaželela ravno moje družbe, je bilo tako verjetno, kot da bi dobil naziv »Mister Universum.« Ko sem premlel njeno vprašanje, sem prišel do edinega možnega zaključka, zato sem vprašal: »sem morda zasedel tvoj priljubljeni prostor?«

Na glas se je zasmejala. Njen prijeten smeh mi še zdaj odzvanja v ušesih.
»Nikakor. Opazila sem te v vodi in sem si zaželela tvoje družbe.«

Uščipnil sem se. Ne vem, ali je to opazila, mi je pa vsekakor na zapeljivo hudomušen način pomežiknila, preden je odložila torbo na pesek dobra dva koraka od mene. Moral sem preveriti, ali sanjam, ali pa se mi morda blede zaradi močnega sonca. Glede na to, da me je stegenska mišica močno zabolela, je bila edina možna razlaga, da se mi blede in sem verjetno zbolel za sončarico. Na glavo sem posadil velik usnjeni klobuk, ki me je vedno spremljal pri hoji po soncu ali pri obiskih plaž, kadar nisem imel s seboj senčnika. Zamižal sem in bil prepričan, da bo izginila, medtem ko sem nezavedno božal boleče mesto na nogi.

Po nekaj dolgih trenutkih sem odprl oči in nekajkrat pomežiknil v soncu. Ko se je vid zbistril, sem videl plažo, morje in lepotico, ki je iz torbe jemala brisačo. Položila jo je na pesek med torbo in menoj. Počasi je slekla tuniko in jo pospravila v torbo, iz katere je vzela kremo za sončenje. Sedla je na brisačo. Nehote sem opazoval njeno telo, ki je bilo všečno in zelo erotično. Zavedajoč se svojih misli, sem zardel in pogledal stran. Sam sebi sem priznal, da mi ni jasno, kaj se dogaja. Nekaj časa sem gledal v morje, a pozorno poslušal, kaj se dogaja poleg mene. Slišal sem, kako je odvila pokrovček, kako je iztisnila kremo iz plastenke ter pri tem povzročila smešen prdeč zvok, ki je nakazoval, da je v plastenki bistveno več zraka kot kreme. Nato nisem slišal ničesar, razen vetra in valov. Predvideval sem, da nanaša kremo na kožo. Na hitro sem pogledal in videl, da si je ravno mazala kremo po prsih. Pomislil sem, kakšen je občutek, ko božaš njene prsi. Zardel sem kot mozoljav najstnik. Spreletela me je misel, da bi pograbil brisačo in se prestavil na drug konec plaže. A naredil nisem nič.

Začel sem razmišljati, kaj se v resnici dogaja. Gre za prevaro, sem zaspal in v resnici vse skupaj sanjam, gre morda celo za kako skrito kamero? Ozrl sem se po plaži. Mama ruske družine je na enega izmed fantkov nanašala debel sloj kreme za sončenje, medtem ko je oče pil pivo. Črnolaska je plavala nekje v daljavi, skupina turistov na drugi strani plaže pa je bila še vedno tam. Nobenega drugega človeka ni bilo pa tudi zadaj na parkirišču za vrsto dreves se ni nič spremenilo. Vse skupaj je bilo močno nenavadno. Iz razmišljanja me je predramil njen simpatični glas.

»Te lahko nekaj prosim?«
Proseče me je gledala s kremo za sončenje v roki.
»Seveda,« sem džentelmensko odvrnil. Z veseljem vedno pomagaj dami, je bil moj moto, ki mi ga ni uspelo prav velikokrat uresničiti. Primanjkovalo mi je pravih priložnosti, če pa je priložnost morda že bila, pa mi je pogosto srce padlo v hlače.
»Kaj lahko storim?«
»Prosim, namaži me po hrbtu.«
Ponudila mi je kremo za sončenje.
Brez besed sem jo sprejel.
»Odlično.«
Legla je na trebuh in si odpela trakca, ki sta preprečevala, da bi se snele kopalke in razgalile prsi, ki so bile sedaj sploščene v brisači.

Nepremično sem gledal razgaljeni hrbet pred seboj. Koža je bila enakomerno rjave barve in tu in tam je bila kakšna pigmentna pega. Jasno se je videla usločena hrbtenica, ki se je končevala nekje skrita pod kopalkami, ki so prekrivale napeto zadnjico. Pomislil sem, da bi preveril, ali je zadnjica res tako napeta, kot je videti. V dimljah sem začutil prijetno toplino in v obraz sem dobil rahlo rdečico. Ležala je pred menoj, voljna, da ji v kožo vtrem kremo za sončenje.

Preko dela hrbta so se ji razlili dolgi lasje. Z roko sem nežno drsel ob vratu in sem jih kot bi z grabljami pograbil dolge travne bilke, prestavil vstran. Pred menoj je bil gol vrat, ki ga je na polovici delil usnjeni trak, na katerem je imela spredaj medaljon. S prsti sem se nežno približal in ga nežno premaknil navzgor pri tem pa so se konice mojih prstov dotaknile njene kože. Začutil sem toplino njenega telesa in bilo je, kot da bi mi skozi telo stekla električna iskra in prebudila vsako celico v meni. Odmaknil sem prste in opazoval nekoliko svetlejšo kožo na njenem vratu. Videti je bila, kot bi bila izdelana iz kraljevskega žameta. Nekaj trenutkov sem nepremično opazoval lepoto pred seboj.

Iz plastenke s kremo sem iztisnil kremo za sončenje na razgaljen hrbet v obliki spirale, ki se je končala približno na sredini. Hladna krema je povzročila, da je napela mišice. Obe dlani sem položil na njen hrbet. Stik z njeno kožo je imel name zelo zanimiv učinek. Počutil sem se, kot da bi prišel v raj. Samodejno sem začel delati krožne gibe z zmernim pritiskom, ki je imel tudi masažni učinek. Nežno je zapredla od ugodja. Njena koža je bila mehka in se je voljno vdajala pod pritiskom mojih rok.

»Torej, kako pa ti je ime,« sem vprašal, ko sem kremo razmazal približno po polovici hrbta.
»Athina.«
»Athina kot Atena, antična grška boginja modrosti, civilizacije, obrti, tkanja in vojaške discipline?«
»Kako to misliš antična?«
»...«

Zmedel sem se in za nekaj trenutkov prenehal s krožnimi gibi. Iskal sem primeren odgovor.

»Ali niso antični grški bogovi ostali v antičnih časih?«

Na svoje proti vprašanje sem bil kar nekoliko ponosen. Z rokama sem ji drsel ob straneh gor in dol.

»Pa misliš, da ne bi mogli obstajati danes?«

Spet sem se ustavil, tokrat ne zato, ker bi bil zmeden, temveč ker me je vprašanje zabavalo. Zanimivo bi bilo, če bi še vedno obstajali antični grški bogovi.

»Svet bi bil zagotovo bolj zanimiv.«
»Mhm.«
»Athina je lepo ime,« sem zaključil.

In zmanjkalo mi je besed. Lahko bi razpredal o antični Ateni, a sem precenil, da bi bilo to povsem odveč. Raje sem se posvetil lepotičkinemu hrbtu. Užival sem v dotiku. Kljub temu da je bila popolna neznanka, mi je bilo prijetno, saj že dolgo nisem z rokami drsel po tako izdelanem telesu. Celoten dopust na otoku je postal še za odtenek zanimivejši. Skrbi, ki so me grabile še pred nekaj minutami, so sedaj zbledele in prepustil sem se toku tega dne.

»Takole. Namazana si.«
»Hvala,« je odvrnila.

Odložil sem plastenko s kremo poleg njene torbe. Roke, ki so bile še vedno mastne od kreme, sem obrisal v svoje noge. Iz nahrbtnika sem vzel knjigo, si popravil klobuk in legel na brisačo. Knjigo sem položil v pesek in začel brati.

Minilo je nekaj časa in moj hrbet je postal pregret. Knjiga je bila zanimiva in me nekako ni vleklo v vodo, čeprav bi mi osvežitev prijala.

»Kaj bereš?«
»Knjigo o antični Grčiji,« sem odvrnil samodejno, ne da bi odmaknil pogled z besedila. Pozabil sem, da imam družbo.

Athina je še vedno ležala na trebuhu. Glavo je imela obrnjeno proti meni in me opazovala.

»Te zanima zgodovina?«
»Zanimiva mi je Grška antična zgodovina. Zato sem tudi prišel, da spoznam prostor, kjer so nekoč vladali grški bogovi.«
»In ti je všeč?«

Pogledal sem jo. V očeh mi je pisalo, da mi je všeč na tem otoku, da uživam v vsakem trenutku, ki ga tu prebijem. Prav tako mi je bilo všeč, kar sem videl. Pravo Grkinjo, ki mi je delala družbo.

»Seveda!«

Na obrazu se ji je izrisal nasmešek.

»Zagotovo je to eden izmed najlepših kotičkov sveta, ki sem jih do sedaj obiskal. Všeč mi je narava, všeč so mi hribi, oljčni nasadi, hrana, ljudje, zgodovina. Po svoje se tu počutim kot v raju.«

Postavila se je v sedeči položaj in prekrižala noge po turško. Njeni dojki sta pritegnili moj pogled. Nekaj trenutkov sem zrl vanju, dokler se nisem tega zavedel in vljudnostno vzdignil pogled do višine njenih oči.

»Pa ti je všeč, kar vidiš tu?«
»Seveda, plaža je čudovita. Pa ta okolica. Čeprav so hribi skoraj goli, so prav privlačni. In seveda pogled na morje.«
Tudi sam sem se postavil v sedeči položaj in s pogledom nakazal proti morju. Pogovor me je začel zanimati.
»Lepo je tu in čeprav sem se prav dolgo vozil do sem, mi ni žal. Lepo je.«
»Pa ti je všeč to, kar vidiš sedaj pred seboj?«

Vprašanja nisem razumel, ker sem bil prepričan, da sem že odgovoril. Videla je, da sem v zadregi, zato se je sproščeno nasmejala. Vprašala me je od kod prihajam in z zanimanjem poslušala, ko sem jim razložil, da sem doma v podalpski deželi daleč proč. Zanimalo jo je, zakaj sem prišel sam na plažo in pojasnil sem ji, da nimam nikogar, ki bi šel z menoj. Mojih besed se je vidno razveselila. Prijetno sva se pogovarjala kar nekaj časa, dokler mi ni postalo prevroče.

»Vroče je. Grem se osvežit v morje. Se mi pridružiš?«
»Seveda.«

Vstala je in pred menoj zakorakala proti morju. Sede sem jo opazoval. Njena postava je bila zelo privlačna in med hojo se je v bokih zapeljivo gibala. Zahotelo se mi je, da bi jo pobožal po napeti zadnjici. Ta pregrešna želja se je hitro spremenila v rdečico v licih.

Athina je naredila nekaj korakov v vodo in se ustavila. Pogledala je preko rame.

»Kaj mečkaš sedaj? Ali nisi rekel, da greš v vodo?«

Pomežiknila mi je in se vabljivo nasmehnila.

»Že grem.«

Odpravil sem se za njo in pomislil, kako sem se očitno trapasto vedel. Moji prvi koraki so bili počasni, nato pa sem pospešil, saj je bil pesek zelo vroč in mi je v podplatih postalo neprijetno. Šel sem mimo nje, ne da bi se ustavil. Hotel sem napraviti vtis in, ko mi je bila voda do kolen, sem se divje pognal vanjo. Seveda sem narobe precenil globino in z desnim kolenom zaril v mivkasta tla. Zabolelo me je, a je bolečina hitro minila. Za menoj je ostala sled mivke, ki se je dvignila s tal. Ko sem priplaval na površino sem se ozrl nazaj proti plaži in dejal:

»In kaj sedaj ti mečkaš? Voda je odlična!«

Naredila je še dva koraka in se pognala v vodo. Izginila je pod površino in v bistri vodi sem videl njeno silhueto, ki se mi je približevala. Tik pred menoj je izplavala na površino. Nič ni rekla, le nepremično me je gledala v globino mojih oči. Začel sem se izgubljati v njenih očeh. Rjavi šarenici, ki sta bili veliki, zaradi zelo zaprtih zenic, sta name delovali skoraj hipnotično. Nepremično sem zrl v njene oči in v njih videl plamene strasti.

Athinine oči so izražale strast. Bila je strastna ženska, ki pa je potrebovala veliko nežnosti. Strast in potreba po nežnosti sta se v njej tesno prepletali in redki so bili moški, ki so znali to združiti ravno v pravi meri, da so jo vzdrževali v nekakšnem ravnotežju med krotkostjo in podivjanostjo. Uživala je v strastnih, a nežnih poljubih. Želela je popolno predanost in v zameno bila pripravljena nuditi dušo, telo in absolutno ljubezen. Redki so bili moški, ki so bili sposobni biti dovolj in na pravi način samozavestni, da so znali krotiti njeno strast in obenem dovolj nežni, da so v njej prebudili nežnejšo plat. Kdor ni bil tak, ga je opraskala kot podivjana divja mačka.

Vse to sem prepoznal v njenih očeh. Bila je divja mačka na brezkompromisnem lovu in svoj pogled je usmerila name. V njenih očeh sem bil plen, ki ga je treba ujeti. In prestrašil sem se, saj nisem bil prepričan, ali sem ji lahko kos in sem sposoben biti dovolj strasten in nežen obenem. Odločil sem se, da se umaknem, da odidem iz vode, pograbim svojo brisačo, sedem v avto in se kar se da hitro odpeljem proč od te plaže. Želel sem odmakniti pogled, pa nisem mogel. Njene oči so me hipnotično privlačile.

V vodi sva stala drug nasproti drugega - med nama je bilo le nekaj decimetrov - nedoločeno veliko časa, saj sem izgubil občutek za čas. Sledilo je nekaj povsem nepredstavljivega, nekaj, česar nisem nikoli pričakoval. Od nekod se je vzel val. Nisem ga ne slišal, ne videl, ko se je zaletel v moj hrbet in me porinil naprej natanko toliko, kolikor je bilo razdalje med nama. Nenadoma, povsem nepričakovano so se najine ustnice združile. Athina je zadnji trenutek nekoliko nagnila glavo, da se nisva zaletela z nosovi. Ker sem izgubil ravnotežje, sem najprej zakrilil z rokami in, ko sta se najini telesi s prsmi dotaknili, sem jih nehote sklenil. Roki sta se znašli na hrbtu. Athina je prestopila korak nazaj, da je zadržala pritisk mojega telesa, sicer bi se znašla pod vodno gladino, pri tem pa me je prijela za hrbet. Ker sva imela roke na hrbtu drug drugega, se nisva razdružila, ko je val odšel naprej proti obali in je pritisk vode popustil.

Začutil sem polne ustnice, nabite s strastjo, ki je prešla v moje telo. Bilo je, kot da bi skozi mene steklo tisoče voltov električne napetosti in v trebuhu sem začutil vzlet milijona drobnih metuljev. Stik se je nenadoma začel spreminjati v poljub in v zamaknjenosti sem mu začel slediti. Z rokama sem nežno drsel po njenem hrbtu, dokler se mi roki nista ustavili v območju pasu tik nad napetima ritnicama. Njene ustnice so bile strastne, jaz pa sem jih z mojimi nežno božal. Govoriti, da je v tistem trenutku svet obstajal, je popolnoma nesmiselno. Kar se mene tiče, sva bila v tistem trenutku le midva in množica energij, ki so se pretakale med nama. Vse drugo pa je bilo daleč proč, v neki drugi dimenziji.

Minilo je nekaj dolgih trenutkov, preden sva se razdružila. Ustnice so izgubile stik in skoraj sočasno sva popustila objem. Presenečeno sem stopil korak nazaj.

Athina je bila nekaj trenutkov vidno zmedena. Čeravno se je popolnoma prepustila dogodku, se je videlo, da poljuba ni pričakovala. Nekaj hipov sva se nepremično gledala, nato pa je v njenih očeh zažarela iskrica. Glasno se je zasmejala in se mimo mene vrgla v vodo ter odplavala v smeri proč od obale.

Nekaj časa sem ji sledil s pogledom in razmišljal, ali naj se poženem za njo. Še vedno sem čutil mehkobo njenih ustnic in v nosu sem imel vonj njene kože. Nato pa mi je kapnilo v glavo, da se je pravkar zgodilo nekaj nenavadnega. Zmeden sem bil. Nisem razumel, kaj se je pravzaprav zgodilo in kaj se v resnici na ta dan dogaja. Potopil sem se v vodo in se z nogami odrinil od dna, da sem lebdel v vodi, pri tem pa sem si nekoliko pomagal s krožnimi gibi rok, da sem vzdrževal lebdenje, sicer bi se potopil pod gladino. Pozibaval sem se na majhnih valovih in opazoval okolico, ki pa je v resnici nisem videl. Premleval sem dogajanje zadnjih trenutkov.

Sem jo jaz poljubil ali je ona mena? Me je res poljubila, ali je bila hladna in se le branila? Ni me udarila, ni kričala name. Na koncu se je zasmejala. Spomnil sem sem, da sem čutil njen poljub, spomnil sem se, da me je med poljubom nežno božala po hrbtu, spomnil sem se, da se me je oklenila. In spomnil sem se njenih žametnih ustnic. A vendar, si morda vse skupaj domišljam? Napenjal sem možgane, dokler nisem imel občutka, da mi bo razgnalo glavo.

Zajel sem sapo in se pognal v vodo. Potopil sem skoraj do dna in nekaj časa plaval tik nad njim. Dno je bilo mivkasto in tu in tam je bil kakšen kamen. Preplašil sem skupino majhnih ribic, ki je po dnu brskala za hrano in zaplaval proti gladini. Pomel sem si oči, naredil nekaj nekaj vdihov in izdihov ter se ponovno potopil. Čutil sem, kako je moje telo drselo skozi vodo. Z dolgimi zamahi rok in nog sem se odganjal naprej in po približno desetih metrih mi je začelo zmanjkovati sape, zato sem se pognal proti gladini. Ko sem se nadihal, sem ponovno začel lebdeti in razmišljati o poljubu.

Preveč je bil resničen, da bi ga lahko zanikal in pretirano nenavaden je bil, da bi ga lahko sprejel. Še enkrat sem ga podoživel in si priznal, da sem v njem užival. Prišel sem do sklepa, da dlje, kot se bom ukvarjal z vsem skupaj, slabše bo, zato sem se posvetil morju in čudovitemu razgledu na plažo. Le dve osamljeni brisači, ki sta bili skupaj sta me opominjali, da se dogaja nekaj nenavadnega.

Sedel sem na brisači in opazoval morje. Poskušal sem brati knjigo, a sem bil preveč razburjen, da bi se ji lahko posvetil. Po nekaj preletenih straneh sem jo odložil in se posvetil morju. Valovanje morja in šumenje valov me je pomirjalo. V daljavi sem zagledal Athino. Počasi je plavala vzdolž obale, dokler ni bila dovolj blizu, da se je obrnila in začela plavati proti obali. V meni se je začel kopičiti nemir, ki je bil posledica zmedenosti.

Ko je priplavala do mesta, kjer ji je voda segala do pasu, se je postavila na noge. Iz morja je zraslo njeno telo. Z ramen ji je tekla voda preko prsi, do popka in se združila z morjem. Lase, ki so ji segali do sredine prsi, je z elegantnim gibom roke prestavila preko ramena na hrbet. Najprej nekoliko nerodno, nato pa je zelo suvereno zakoračila proti obali. Imel sem občutek, da me namenoma ne vidi. Njeno telo se je popolnoma dvignilo iz vode. In kakšno telo je bilo to! Prikovalo je moj pogled. Bila je resnična lepotica in redko katera ženska se ji je po lepoti sploh približala. Bila je kot boginja, ki se je rodila iz morja. Če bi ji bilo ime Afrodita, bi bil prepričan, da gledam samo boginjo ljubezni. A grški bogovi so postali del zgodovine, ko so se antični časi končali, pred menoj pa je bila prava ženska, čeprav je imela božje poteze. Njeni gibi so bili elegantni in zapeljivi obenem. Celotna podoba je tako zaposlila moje možgane, da je začel čas teči neizmerno počasi. Vse se je dogajalo, kot da bi gledal film, ki se vrti bistveno prepočasi. Njene prsi so ritmično nihale gor in dol, noge so se premikale naprej in nazaj in boki so se zapeljivo zibali v ritmu hoje. Neprecenljiv pogled, ki sem si ga želel za vso večnost vtisniti v spomin. Poslala mi je nasmešek, ki me je zdramil iz zasanjanosti. Zavedel sem se, da buljim in postalo mi je nerodno. Opazila je mojo zadrego.

»Ti je všeč, kar vidiš?«
»Prosim?!«
»Ti je všeč, kar vidiš,« je ponovila in po manekensko postavila levo nogo vstran pred desno nogo in zapeljivo pomigala z boki.

Ostal sem brez besed. Všeč ji je bilo.

Pristopila je do mene in se spustila na kolena v pesek. Na obrazu je še vedno imela nekaj kapljic morske vode. Z roko me je pobožala po licu. Nehote sem otrpnil, kajti njen dotik je bil kot dotik boginje. Čeprav so bili njeni prsti mrzli, pa je neprijeten hlad hitro nadomestila nekakšna nenavadna toplota, ki sem se je spomnil iz svojega otroštva in sem jo čutil, ko me je mama pobožala po licu in mi povedala, da me ima rada. Niti pomežikniti si nisem upal, ker sem spoznal, da je ženska odločena v svojih namenih, ki mi jih bo zdaj zdaj razkrila. Ne vem, ali sem kdaj v življenju srečal kogarkoli, ki bi s svojim pogledom izražal takšno samozavest.

»Padel si mi v oči. Všeč si mi. Hočem, da si moj.«

Sledil je poljub, kot ga nisem doživel še nikoli v življenju. Nisem le čutil njenih mehkih in polnih ustnic, temveč je med nama stekla neka topla energija, zaradi katere so se ustavile vse misli. Imel sem občutek, kot da se bom stalil kot železo v peči, kajti njena strast je bila neizmerna in bal sem se, da ne bom vzdržal. Kljub navalu strasti sem zmogel z roko nežno iti po njenem hrbtu in strast se je za odtenek zmanjšala, ravno toliko, da nisem izgubil razuma.

Imel sem občutek, da sem doživel neke vrste kratek stik, kajti naslednja stvar, ki sem se je zavedel, sta bila modrina in šumenje morja. Sedel sem na brisači in gledal morje. Koliko časa je minilo, nisem vedel. Lahko je minilo nekaj sekund ali pa nekaj ur. Slednje je bilo sicer bolj malo verjetno, saj sonce ni opazno spremenilo svojega mesta na nebesnem svodu. V glavi sem imel zmedo, ki jo za seboj pusti vihar. Počasi sem urejal misli in skušal dojeti, kaj se dogaja. Moje upanje, da je vse skupaj neka obupna nočna mora ali pa nenavadna igra domišljije, je zbledelo ob dejstvu, da sem s kotičkom očesa videl noge na rjavi brisači. Ni mi bilo jasno, zakaj se nisem mogel spomniti, kako se je poljub končal in kdaj se je premaknila na brisačo.

Athina je sedela na brisači in opazovala morje.

»Morje je lepo v svoji modrini.«
»Aha,« sem potrdil.
»Obožuješ morje?«
»Seveda.«
»Kaj ti je najbolj všeč pri morju?«
»Sedenje na plaži, gledanje valov in poslušanje njihovega šumenja.«
»Torej to, kar počneš sedaj. Si srečen?«
»Misliš sedaj ali na splošno?«
»Na splošno in sedaj.«
»Trudim se biti srečen. Pa mi ne uspeva vedno. So trenutki, ko se počutim zelo nesrečnega, a skušam narediti, da jih je čim manj. Če sem srečen zdaj, pa težko rečem. Zmeden sem in ne vem kaj se dogaja.«
Zabodeno me je pogledala.

»Kako ne veš, kaj se dogaja?!«
»Oprosti mi, če sem morda nekoliko nevljuden, a prišel sem na tole plažo, da bom preživel dan ob morju, malo opazoval valove, se kopal, bral knjigo in užival. Ravno dobro se namestim, pa prideš ti, se namestiš poleg mene in potem … in potem se začnejo dogajati čudne stvari.«
»Kako misliš čudne?«
»Nisem ravno vajen, da neznankam, katerih niti imena ne vem, mažem hrbet. Ako to še nekako sprejmem, pa nisem prepričan, kaj naj si mislim o poljubu v vodi. Res me je porinil val, ampak, ti si me res poljubila. Ne bom zanikal, da sem pri poljubu sodeloval in da je bil zelo živo doživetje, ampak vseeno je zelo nenavadno, da bi se takole sredi dneva poljubljal z neznanko.«

Athina me je pozorno poslušala. Pričakoval sem, da se ji bo izraz zresnil, saj sem izražal svojo zadrego in nezadovoljstvo. A se ji ni. Iz zabodenega, se je spremenil v navihanega.

»In potem prideš iz vode, mi rečeš, da me hočeš in me poljubiš. In naslednja zadeva, ki se jo spomnim, je, da gledam morje. Oprosti, če sem nevljuden, ampak vse skupaj je čudno in nerazumljivo.«

Athina je skočila name kot levinja, ki skoči na bežečo gazelo. Pod njeno težo sem se kot ploh zložil na brisačo in s svojim telesom je pristala na meni. Glavo je imela toliko dvignjeno, da je bila za dolžino podlahti od mojega obraza. Ni bila težka in s pravim gibom bi jo lahko vrgel s sebe, a bil sem tako šokiran, da sem otrpnil. Gledal sem jo. Z roko me je nežno pobožala po glavi.

»Hočem, da si moj. Samo moj. To je vse.«

Počasi je šok popuščal. Njene besede so mi odzvanjale v glavi, medtem ko je čakala na mojo reakcijo. Premleval sem jih in nisem vedel, kaj naj rečem. Po nekaj neskončno dolgih trenutkih, ko sem se začel izgubljati v njenih privlačnih očeh, sem končno uspel, sicer nekoliko nerodno, izustiti:

»Če ti gre za seks, potem prosim povej.«

Oblila me je vročica. Delno zaradi dejstva, da mi je bilo nekoliko nerodno zaradi izrečenih besed, predvsem pa zaradi položaja, v katerem sem bil. Na meni je ležala lepotica, ki me je s svojim telesom spravila ob tla.

Athina se je narejeno strogo zasmejala.

»Ljubček, če bi mi šlo za seks, bi to že uredila.«

Z roko je segla v moje mednožje in me prijela za ud, ki se je skrival v kopalkah. Njen prijem je bil čvrst, zato sem se skremžil. Že sem jo hotel odriniti s sebe, ko je oprijem popustil. Ud mi je nabreknil.

»Ne vem, kako naj ti pojasnim, da boš razumel, ker imam občutek, da nočeš razumeti in se delaš namenoma neumnega. Hočem te, kot moškega. Hočem te imeti zase. Hočem, da me voziš na večerje, hočem, da greva skupaj v kino, hočem, da na obali gledava sončni zahod, hočem, da preživiva skupaj noči, polne strastnega seksa, hočem, da me osrečuješ vsak dan. A najbolj pomembno je, da se hočem zjutraj zbujati ob tebi in zvečer zaspati ob tebi. Razumeš?«

Besedo »razumeš« je močno poudarila, da je zvenela že skoraj kot grožnja. Ženska je zmešana, o tem ni bilo več dvoma. Čas je bil, da se izvlečem iz te godlje. Hotel sem jo odriniti, pa sem imel občutek, da je iz svinca. Vsa moč mi je izpuhtela neznano kam in bil sem ujetnik pod njenim telesom. Počutil sem se nemočnega. Zelo neprijeten občutek, saj je lahko počela z menoj, kar se ji je zahotelo.

»Na obrazu ti piše, da misliš, da sem popolnoma zmešana. Razumem te. Če bi se meni dogodilo, kaj takega, kot se tebi dogaja danes, bi zagotovo že pred časom pobegnila, ne le stran od tebe, temveč s te plaže, tako hitro, da bi se kadilo za menoj. A ti nisi pobegnil. Ker si vljuden, ker sem ti všeč in ker te zanima, kaj se bo iz tega izcimilo.«

Prvo in drugo je vsekakor držalo. Bil sem vljuden in bila mi je všeč. Tega nisem mogel zanikati. A da bi me zanimalo, kaj se bo iz tega izcimilo, pa ni držalo. To, kar se je do sedaj izcimilo, je bilo preveč za moj okus in želel sem si, da se vse skupaj čim prej konča.

»Ne, ne zanima me, kaj se bo izcimilo iz tega, ker mi že to ni več všeč, kar se sedaj dogaja. Rad bi, da se spraviš z mene in me pustiš pri miru.«

Jasno mi je bilo, da nima nobenega namena ustreči moji zahtevi. Še enkrat sem jo skušal spraviti s sebe, a še vedno sem bil nenavadno brez moči.

»Verjameš v usodo?«

Ni čakala na moj odgovor.

»Ko sem stopila na pesek te plaže in te zagledala, mi je postalo jasno, da me je usoda pripeljala sem. Ne bom ti razlagala, kaj bi morala danes početi in kje bi morala morala biti. Še mobilni telefon imam izključen, ker bi sicer neprestano zvonil. Tega ne storim nikoli, res nikoli. Vem, da me je usoda prav danes pripeljala sem in prepričana sem, da je usoda hotela, da si prav ti prav danes na tej plaži. Jasno mi je, da me imaš za norico, ker govorim takšne besede, a prosim te, poglej vase, poglej globoko v svoje srce in mi povej, ali lahko zanikaš, da je tvoj današnji dan oblikovala usoda?

Ne poznam te in tako kot ti tvegaš s tem, da se pogovarjaš z žensko, ki jo imaš za popolnoma utrgano, tvegam tudi jaz, ki o tebi vem približno toliko, kot ti o meni. Lahko si psihopat, ki me boš posilil, zadavil in odvrgel v grmovje. Vse kar vem o tebi, je da nisi od tu in živiš daleč stran v drugi deželi. Tudi jaz ne živim na tem otoku, a še vedno živim daleč od tebe. Vem, da bova morala oba temeljito spremeniti življenje, da bova lahko bila skupaj. Za oba bo zelo težko. In ne le to. Drug drugega bova morala krepko spodbujati, da nama bo uspelo. A ko nama bo, vem, da bova zaživela čudovito življenje in najina ljubezen se bo razvijala in cvetela.

Res sem rekla ljubezen. Zdajle te ne ljubim. Daleč od tega. Če bi rekla kaj takega, bi bila res nora in edino pravilno bi bilo, da bi pobegnil, kolikor te nesejo noge. Tudi ti me ne ljubiš. Za to je bistveno prezgodaj. A v očeh vidim, kako požiraš moje telo in vidim, da so ti moje besede všeč. Tudi jaz vidim v tebi nekaj, kar mi je zelo všeč. In ta všečnost se bo spremenila v zaljubljenost in zaljubljenost se bo s časom spremenila v ljubezen. In ljubezen bo trajala in trajala.

Te besede se slišijo kot pravljica. A vedi, da sem zelo prizemljen človek, ki dobro premisli svoja dejanja in le redko naredi nekaj tako nepričakovanega, nekaj tako norega, kot počnem danes. A prepričana sem, da je to, kar delam, pravilno in ne bom odnehala, dokler tudi ti ne spoznaš tega.«

Njene besede so mi odzvanjale v glavi. Kar je povedala, je bilo do neke mere smiselno, a po drugi strani popolnoma prismojeno. Nisem več vedel, kaj naj storim. Če sem jo še nekaj trenutkov nazaj želel vreči iz sebe, pa sedaj nisem bil več tako prepričan. Priznal sem si, da mi je všeč in da bi z veseljem bil s tako lepo žensko. A kaj, ko v vsem, kar je počela, nisem videl logičnega smisla.

Minilo je nekaj časa, saj sem iskal primerne besede. Nisem jih našel.

»Razmisliti moram. Tvoje besede so zelo težke in moram jih temeljito premisliti.«

Nežno sem jo odrinil s sebe. Voljno se je predala in se prevalila na bok v pesek in se postavila v sedeč položaj. Videti je bila nekoliko izmučena. Njen izraz na obrazu je bil resen, pogled pa negotov. Nisem vedel, kaj je razmišljala, občutek pa sem imel, da se je spraševala, ali je naredila neumnost in kako velika je bila. Z upanjem je gledala za menoj, ko sem odšel proti vodi.

Potreboval sem osvežitev. Bilo mi je vroče: od sonca, od Athininega telesa in od povedanih besed. Moral sem urediti misli, kajti vse skupaj je bilo preveč bizarno. Zajel sem sapo in se vrgel v vodo. Potopil sem se skoraj do dna in plaval pod vodo toliko časa, da sem bil tik pred tem, da se onesvestim od pomanjkanja zraka. Izdihnil sem in se hitro pognal proti površini. Ko sem izplaval, sem glasno zajel zrak in nekaj časa hitro dihal. Bil sem precej od obale, obkrožen z morjem. Athina je še vedno sedela v pesku in me opazovala. Nisem se še hotel ukvarjati s povedanim, zato sem počasi plaval gor in dol vzporedno z obalo in se osredotočil na vodo, ki me je nežno božala. Vsake toliko časa sem zaplaval pod gladino, da sem si osvežil glavo.

Dolgo sem tako plaval, saj se nisem hotel soočiti z dejstvom, da moram nekaj narediti s to žensko. A večno nisem mogel biti v morju in nekaj je bilo treba storiti. Poleg tega sem začel v mišicah čutiti utrujenost, zato sem zaplaval proti obali.

Sedel sem v plitvi vodi. Valovi so mi zalivali noge in se nežno zaletavali v trebuh. Z rokami sem se podprl za hrbtom in gledal v daljavo. Razmišljal sem o dogodkih današnjega dne.

Nisem mogel verjeti, da se mi lahko zgodi, da me tako agresivno napade ženska. Še nikoli se mi ni zgodilo kaj takega, pa tudi nisem poznal nikogar, ki bi se mu kaj takega zgodilo. Sprejemal sem dejstvo, da je moški lovec in ženska plen, čeprav sam nisem nikoli bil kaj prida lovec in po tihem sem si želel, da bi bil vsaj malo plen. Odkrito povedano sem bil nekoliko plašen in le redko kdaj sem ženski povedal ali jasno nakazal, da je v meni vzbudila zanimanje. Posledično sem večji del življenja preživel sam, le tu in tam sem imel kakšno krajšo zvezo. Plašilo me je, da me je ženska tako napadla in tako samozavestno izrazila svoje namene. Nisem razumel, kako lahko sploh reče kaj takega, če me vidi prvič v življenju. Izkušnje so me naučile, da ženske potrebujejo nekaj časa, preden se odločijo za moškega, razen če jim gre zgolj za spolne odnose. V takem primeru pa znajo biti agresivne. A ona je jasno povedala, da ji spolni odnosi niso cilj. Ona je hotela mnogo več. Hotela je mojo ljubezen, hotela je postati najpomembnejši del mojega življenja.

Razmišljal sem, kaj naj v resnici naredim. Po eni strani me je mikalo, da bi se prepustil toku. Ženska je bila zelo privlačna in mi je bila v všeč. Ni sicer bila videti kot moja sanjska ženska, prav veliko pa ji tudi ni manjkalo. A realno gledano je bila možna le kratka »poletna« avanturica, saj sem ostal na otoku le še nekaj dni, pa čeprav ni bilo poletje. Po drugi strani pa je ženska delovala nora in predrzna. Vsakdo, ki bi videl kaj se dogaja, bi mi svetoval, naj pobegnem kakor hitro lahko. In to je bila tudi najbolj razumska rešitev. A ženska mi je bila všeč. In sedaj me je začelo mikati, da bi videl, kaj se bo iz vsega skupaj izcimilo.

Premleval sem različne scenarije, od najbolj osladnih, kjer sva skupaj živela do konca svojih dni, do najbolj bizarnih, kjer sem končal kot žrtev psihopatke. Bilo je naporno, saj nisem prišel nikamor. Vedel sem, da se bom moral kmalu odločiti, ker ne bom mogel večno sedeti v vodi in vedel sem, da je edina racionalna rešitev, da vstanem, pospravim brisačo v torbo, grem do avta in se odpeljem proč. Pa je bila to tudi prava rešitev? Ali ne bi s takšno odločitvijo izpustil življenjske priložnosti, ki se zgodi morda le enkrat samkrat v življenju? Ali ne bi izpustil priložnosti, da bi bil srečen? Ali ne bi tako izpustil edine priložnosti v življenju, da ga premaknem v smer, ki sem jo želel, torej, da si ustvarim družino?

Od vsega skupaj se mi je začelo vrteti. Ustavil sem misli in začel stremeti v daljavo. ’Tam nekje je Ciper,’ sem pomislil. In takrat sem se spomnil, da sem pred približno letom ob sončnem zahodu sedel na plaži Petra tou Romiu, kjer se je po legendi iz morske pene rodila Afrodita, grška boginja ljubezni. Ravno ko se je sonce dotaknilo obzorja, sem v mislih dejal 'Afrodita, prosim, pomagaj mi najti ljubezen svojega življenja.' Spomnil sem se, da sem malo po tem pomislil, kako sem trapast, ker upam, da mi bo antična boginja, ki se je izgubila v zgodovini skupaj s starimi Grki, kakorkoli pomagala. In nato sem opazoval sončni zahod in spreminjanje barv, dokler se niso na nebu prikazale zvezde.

Kaj pa, če je to delo Afrodite? Ta misel je bila briljantna, čeravno za lase privlečena. Bila mi je všeč in nekaj časa sem se je oklepal. Če bi bila resnična, bi bilo vse skupaj čisto enostavno. Nato pa sem jo spustil, in zaskrbljeno zrl v daljavo.

»Tam daleč je Ciper.«

Athina je prisedla.

»Vem,« sem odvrnil odsotno.
»Ciper je Afroditin otok.«
»Vem,« sem rekel polglasno.
»Afrodita je boginja ljubezni.«

Nisem razbral namena povedanega, zato sem molčal. Tudi ona je molčala. Čutil sem jo poleg sebe. Sevala je energijo, ki mi je dajala vedeti, da je izredno močna ženska. Za hip sem pomislil, da je grška boginja. Bila je lepa kot boginja, bila je odločna, kot boginja in ime ji je bilo, kot boginji. Dobro sem poznal zgodbe grških bogov in mirno bi lahko zatrdil, da se tudi vede kot boginja. Če bi se to dogajalo v antičnih časih, bi bil prepričan, da imam opravka s samo Ateno. In če bi bila Atena, potem bi moral pobegniti, kajti grški bogovi so, kadar so se ukvarjali s smrtniki, vedno imeli kaj za bregom, zaradi česar so se tako ali drugače zapletla življenja ljudi. A pri tem se postavi vprašanje, ali sploh lahko kdo pobegne bogovom? V antičnih časih so ljudje lahko prosili le druge bogove za pomoč in stvari so se običajno še bolj zapletle, na koncu pa so vedno nastradali ljudje, nikoli bogovi.

Misel, da si me ženska želi, mi je godila, to sem si odkrito priznal navkljub vsem pomislekom. A vse skupaj je bilo tako nenavadno, da so se mi v možganih oglašali alarmi: 'pojdi proč, ne nasedaj, beži, vse je prevara, ima skrite namene, izkoristila te bo, uničila te bo.' Razum mi je pravil, da naj jih upoštevam. A po drugi strani me je pri njej privlačila neka nevidna sila, ki je nisem razumel. Poleg njenega telesa in načina, kako je govorila, mi je bilo na njej všeč še nekaj, pa nisem točno vedel, kaj bi to bilo. Nekakšna energija jo je obdajala, ki me je zelo privlačila. Ta energija je dopolnjevala mojo energijo. Bila je jang za moj jin, svetloba za mojo temo, sladkor za mojo limonado. To je bil edini razlog, da sem še vedno vztrajal na tej plaži in se ubadal s tem, kaj naj naredim.

Pogledal sem Athino. Sedela je v plitvi vodi poleg mene. Zrla je v daljavo. Njen izraz je bil spokojen, pomirjen. Zanimalo me je, ali se je vdala v usodo. In takrat mi je prišlo na misel, da verjame, da je usojeno, da bova skupaj. Zato je pomirjena. Prepričana je, da je najina skupna usoda določena in da le še potrebujem čas, da se bom podredil.

Pa je res moja usoda zapečatena, sem se vprašal. Je res, da se bom odločil za Athino, ker je tako zapisano v moji in njeni usodi? Res nimam svobodne volje, da bi rekel 'ne grem se več' in odšel? Sem res le lutka nekih višjih sil, na katere nimam prav nobenega vpliva? Zgrozil sem se ob tej misli in v prsih sem začutil neprijetno tesnobo. Moj pogled se je zmračil.

Pa vendar, sem pomislil, če usoda obstaja in nanjo nimam vpliva, se je povsem nesmiselno ukvarjati s tem, kaj se bo zgodilo. Še bolj nesmiselno pa se je obremenjevati z dejstvom, da usode ne morem spremeniti. Edina res prava rešitev je, da se prepustim toku življenja in vidim, kaj mi je usoda namenila.

A še vedno sem se moral odločiti. In ravno to, da imam možnost izbire, mi je dalo upanje, da usoda le ni tako določena, kot je morda videti na prvi pogled. Postal sem boljše volje in nehote se mi je na obraz prikradel droben nasmešek.

Ciper. Še enkrat so se mi začele v glavi prikazovati podobe tistega večera na plaži, ko sem izrekel prošnjo Afroditi. Podoživel sem poznopopoldansko kopanje, ležanje na plaži in poslušanje šumenja valov, ki so bili bistveno večji, kot so tukaj, čudovitega razgleda na velike skale ob obali in sonca, ki se je počasi spuščalo v morje. Že ko sem prišel na plažo, je bila na njej le peščica ljudi, ko pa je sonce začelo zahajati, pa sem ostal sam. In takrat je iz globine mojega srca prišla prošnja boginji ljubezni, ki sem jo izrekel čisto nenačrtno. Nekoliko kasneje, ko je razum ponovno prevzel vajeti, sem vse skupaj zavrnil kot otročje in naivno. A spomin na to je ostal in v meni je skrivoma ves čas tlelo upanje, da se mi bo prošnja uresničila. Prav zaradi tega sem redno obujal spomine na Ciper.

Posvetilo se mi je! Že dolgo je bilo tega, kar mi je oče dal najboljši življenjski nasvet, ki mi ga je lahko dal in od takrat sem ga vedno upošteval v primeru pomembnih življenjskih odločitev. Pred leti sem bil pred tako odločitvijo. Izbiral sem med dvema možnima potema in nisem se mogel odločiti, po kateri naj zakoračim. Nekaj tednov sem se ubadal s tem in začelo se mi je že poznati na zdravju. Odločitev sem moral sprejeti, druge ni bilo, rok pa se je nezadržno približeval. In sem, obupan kot sem bil, šel do svojega očeta in mu razložil problem, ter ga prosil, naj mi pove, kako naj se odločim. Pozorno me je poslušal, nato pa nekaj časa modro molčal, preden je dejal: 'tvoje življenje je in sam moraš sprejemati odločitve. Jaz se namesto tebe ne morem odločiti. Vsakdo pride v življenju do točke, ko ne ve, kako naprej in takrat je treba najti način, kako izbrati pot. Ni prave in napačne poti, je le pot, ki jo izbereš. Ta ni nikoli enostavna, temveč je polna preprek, preko katerih moraš iti. Če ne veš, kako se odločiti in to se zgodi takrat, ko ti razum ne zna prišepniti, ali pa ti prišepetava pot, za katero čutiš, da ni prava, potem poslušaj srce. Prepusti se mu in zagotovo boš izbral pravo pot.'

'Poslušaj srce,' mi je odzvanjalo v glavi. Zaprl sem oči, globoko vdihnil in za nekaj trenutkov zadržal dih. Nato sem počasi izdihnil. Postopek sem ponavljal toliko časa, dokler se niso vse misli izgubile v daljavi in vsi glasovi v glavi potihnili. Slišal sem šumenje morske vode, piš vetra in čutil sem bitje svojega srca. Osredotočil sem se na bitje svojega srca. Minilo je nekaj dolgih trenutkov in počasi sem odprl oči.

Z levo roko sem počasi drsel po pesku, dokler se nisem dotaknil Athininih prstov. Razmaknila jih je in najini prsti so se prepletli. Sedela sva v plitvi vodi, se držala za roke in gledala v daljavo, kjer je za obzorjem počival otok boginje ljubezni.

***

Bilo je malo pred poldnevom, ko sem stopil na plažo, otovorjen z dvema velikima torbama in senčnikom. S čela se mi je po nosu zapeljala velika potna kaplja. Zaščemelo me je, zato sem trikrat pihnil skozi usta navzgor upajoč, da jo bo odpihnilo in bo ščemenje ponehalo. Ni uspelo. Tiho sem zaklel. Pospešil sem korak, dokler nisem prišel do točke, ki je bila dobre tri korake od vode. Pihal je topel veter in morje so kodrali majhni valovi. Prtljago sem spustil na tla in se besno popraskal po nosu, preden sem si otrl pot s čela. Ozrl sem se po plaži. Plaža je bila skoraj prazna. Le tu in tam je bila kaka družina ali zaljubljen par. V tla sem zapičil senčnik in ga odprl. Iz torbe sem vzel tri velike brisače in jih razporedil tako, da so bile na pol v senci. Pri tem sem bil neroden in prekucnil drugo vrečo. Po pesku se je zakotalila majhna kanglica iz nje pa so padli lopatka, grabljice in motikica. Pobral sem jih in odložil bliže morja.

Pogledal sem v smer, od koder sem prišel. Na plažo je stopila dolgolasa rjavolaska s slamnatim klobukom na glavi. V naročju je imela dve leti staro punčko. Najina pogleda sta se srečala. Nasmehnil sem se in ji pomahal. Vrnila mi je nasmešek. Res je lepa ženska, sem pomislil. Spremljal sem jo, ko se mi je bližala. Hodila je elegantno in odločno. Bila je odločna in brezkompromisna, strastna in ljubeča. Bila je ženska, ki je bila ponosna na svojo ženstvenost.

Mala Ana se je igrala v vodi. S kanglico je zajemala vodo in jo zlivala po strugi, ki jo je pred tem izkopala. Sedela sva v senci in jo opazovala.

»Se spomniš tistega dne pred sedmimi leti?«
»Kako neki se ne bi spomnil najbolj nenavadnega dne v svojem življenju! Kako neki bi pozabil tisto prečudovito žensko, ki mi je rekla, da me hoče.«
»In sem te dobila.«
»Res je.«

Nežno sem jo poljubil. Najini poljubi so bili še vedno tako strastni, kot tisti prvi dan. Ko sva se razdružila, je naslonila glavo na mojo ramo.

»Se spomniš, kako si se upiral? Jaz pa se nisem dala in nisem popustila.«
»Seveda se spomnim. Vse skupaj je bilo ena velika norost.«
»A iz te norosti se je rodila najina ljubezen.«
»Ki bo živela do konca najinih dni.«
»Misliš, da je imela Afrodita prste vmes,« je zasanjano vprašala.
»Seveda!«

Odmaknila je glavo z moje rame in me vprašujoče pogledala.
»Kako to misliš?«
»Povedal ti bom nekaj, kar ti nisem še nikoli. In to je tudi razlog, da sem te tisti dan pred sedmimi leti na tistem mestu,« s prstom sem pokazal na točko nekaj korakov stran, »prijel za roko.«

In razložil sem ji, kako sem ob sončnem zahodu na Cipru na plaži, kjer se je iz pene rodila Afrodita, izrekel prošnjo boginji ljubezni.

»Neverjetno,« je začudeno rekla.
»Tudi meni se je takrat to zdelo trapasto. Pa še vedno se sliši trapasto.«
»Sploh ne. Tudi jaz ti moram nekaj povedati. Jeseni istega leta, kot si bil ti na Cipru, sem tudi jaz obiskala tisto plažo. In ne boš verjel, tudi jaz sem si zaželela zelo podobno kot ti.«

Nisem mogel verjeti svojim ušesom.

»Potem verjameš v antične bogove?«
»Seveda, je odgovorila.«
»In jaz sem ves ta čas mislil, da si boginja modrosti, ki ne potrebuje pomoči boginje ljubezni.«

Na obrazu se ji je izrisal nasmešek. Z zapeljivim glasom, ki bi vsakemu moškemu na tem svetu zašibil kolena, je prav počasi vprašala:

»In kdo pravi, da nisem?«

Še preden mi je uspelo odgovoriti na zastavljeno vprašanje, se je z levo roko dotaknila mojih prsi in me nežno porinila nazaj. Nisem se upiral, ko je legla name in me poljubila. Poljub sem ji nežno vrnil in okoli najinih teles se je iskrila strast.

Nadaljevanje zgodbe: Večerna igra grške boginje