Pot v neznano

Anne Wipf: Journey to Unknown Place CC-BY-NC-ND 3.0

Sonce se je že spuščalo za vršace in sneg pod nogami je vedno bolj škripal. Po poti mi je nasproti zapihal mrzel veter. Zazeblo me je do kosti in popravil sem si težak krzneni plašč. Mraz bo, sem pomislil. Zaskrbelo me je, ali bom do noči našel primerno zavetišče. Po celodnevni hoji sem bil neizmerno utrujen. Mraz se mi je že zagrizel do kosti in želodec se je žalostno oglašal. Kraljestvo bi dal za gostišče ob poti.

Minilo je sedem dni, kar sem zapustil zavetje našega vojaškega tabora. Pred nekaj tedni smo se utaborili pod vznožjem visokega pogorja. Bilo je odlično mesto za tabor. Na manjši vzpetini, s katere se je videlo daleč naokoli in na eni strani zaščiteno z visoko steno. Sovražnik nas tako ni mogel presenetiti. Sicer pa smo se lahko sprostili. V tej veliki dolini smo ga iztrebili. Trajalo je 21 dni in noči, da smo uničili vse tabore, ubili vojake in pregnali simpatizerje. Umaknili so se nekam preko gora, ki so obdajale dolino. Ko smo postavili tabor, so od nekod pripeljali nekaj sodov piva in nekaj merjascev. Tri dni in tri noči smo praznovali zmago, preden smo se vrnili v utečeno vojaško življenje: treningi mečevanja, streljanje z lokom, patrulje.

Čeprav je takšno življenje morebiti slišati prijetno, pa je v resnici dolgočasno. In prav z veseljem sem se odzval, ko je k meni prišel poveljnikov sluga z navodilom, naj se takoj zglasim v poveljniškem prostoru, ker imajo zame posebno nalogo. Le kaj so mi namenili, sem razmišljal, ko sem se bližal k velikemu okroglemu šotoru sredi tabora. Stražarja na vhodu sta me mrko premerila in eden mi je s pogledom nakazal, naj vstopim. Odmaknil sem težko govejo kožo, ki je služila za vrata in vstopil v temačen prostor, ki ga je razsvetljevalo nekaj sveč. Na sredini je bila velika miza. Nadnjo so se sklanjali naši poveljniki in gledali zemljevid.

»Stopite bližje,« je rekel general, ne da bi odmaknil pogled z zemljevida, ki ga je osvetljevalo nekaj sveč, razporejenih okoli njega. Počasi sem se približal.
»Vidite tole?«
S prstom je pokazal na oznako prelaza na zemljevidu, ki je bil na koncu doline.
»Do tu smo prišli. Pot se tu spusti nekam navzdol, a ne vemo kam. Potrebujemo nekoga, da bo šel preko tega prelaza in pogledal, kam se pride in ali se je tja morebiti umaknila sovražna vojska. Ste sposobni za to nalogo?«
»Sem,« sem brez pomisleka odgovoril in salutiral. General je še naprej strmel v zemljevid.
»Odšli boste takoj. Opremite se s hrano in pijačo. Čaka vas dolga pot. Vaša naloga je, da greste preko tega prelaza tako daleč, dokler ne najdete sovražnih vojakov. Če boste na poti srečali druge ljudi, jih izprašajte, kje je sovražna vojska. Ko boste imeli informacije, se nemudoma vrnite.«
»Razumem!«
»Še nekaj, neuspeh ni opcija!«
»Razumem. Vrnem se, ko bom imel informacije.«
Odšel sem iz šotora, se v kuhinji založil s hrano in pijačo ter se odpravil.

Sedmi dan se je počasi prevešal v sedmo noč. Zaloge hrane so mi pošle danes zjutraj, pijače pa že dolgo ni bilo več. V čutaro, ki sem jo nosil pod srajco tesno ob telesu, sem tlačil sneg, ki se je talil in spreminjal v vodo. Ni bilo prijetno, a druge možnosti nisem imel. Šel sem preko prelaza, ki sem ga videl na zemljevidu, se spustil nekam navzdol, se dvignil, šel preko drugega prelaza, se spustil, nekaj časa hodil ob reki, nato se ponovno dvignil nekam proti nebu … Utrujenost me je najedala in nisem se mogel spomniti, koliko prelazov sem v resnici prehodil. V vsem tem času nisem srečal niti enega človeka, le tu in tam sem preplašil kakšnega gorskega zajca, lisico in ujedo. Bilo je nenavadno in neprijetno.

Mrak se je počasi začel spuščati in pomislil sem, da bi si moral poiskati zavetje, preden se stemni. V tem vetru ne bom mogel prižgati sveče, v popolni temi pa ne bom mogel najti zavetja. Veter se je okrepil in postal je moteč. Po zraku so začeli leteti drobni ledeni kristali, ki so se zaletavali v moj obraz. Bolelo me je. Za trenutek se mi je zazdelo, da sem v daljavi zagledal luč. Ne, sem pomislil, samo domišljam si. Močan sunek vetra me je skoraj vrgel po tleh. Z muko sem hodil naprej. V daljavi sem ponovno zagledal luč. Se mi blede sem se vprašal. Veter se je še okrepil. Mrak in sneg, ki je sedaj letel po zraku, sta mi ovirala pogled. Komaj sem še videl pot pred seboj in z muko sem se premikal. Vsak vdih ledenega zraka je bil, kot da bi me nekdo zabodel v pljuča. Čutil sem, kot da bi mi iz telesa uhajala življenjska energija. Naredil sem še en korak. Vse me je bolelo. Pa še enega. In še enega. Močan sunek vetra se je uprl v moje telo in izgubil sem ravnotežje. Padel sem na hrbet. Bolečine nisem začutil.

Ležal sem na hrbtu in gledal v nebo. Polna luna me je gledala. K meni je pristopila mama.
»Mami, tako te pogrešam!«
»Vem mišek, vem. Zato pa sem tukaj. Daj mi roko.«
»Mami, kam greva?«
»Na varno.«
»Kje je to na varno?«
»Boš videl. Daj mi roko.«
Njen pogled je bil tako prijazen. Skozi telo sem začutil tok prijetne toplote, ko sem jo prijel za ponujeno roko. Vstal sem. Nasmehnila se mi je. Nasmeh je bil tako prijeten, tako ljubek. Objel sem jo.
»Mami, tako sem te pogrešal.«
Po obrazu se mi je zapeljala debela solza.
»Vem mišek.«
Nežno me je pobožala po glavi. Počutil sem se tako nebogljeno, a neizmerno srečen.
»Mami, rad te imam!«

Zjutraj se je vihar polegel. Gostilničar je stopil skozi vrata, da bi preveril, koliko snega je naneslo. Imel je zadnje gostišče preden je sledilo sedem dni hoje po poti, ki je peljala skozi neobljuden teren. Njegovo gostišče je bilo odrešitev za številne popotnike, ki so komajda preživeli teh sedem dni. Nekaj sežnjev proč je v snegu opazil sivo gmoto. Prišel je bližje in zagledal plašč.

»Še enega je vzel mraz. Kako tragično,« je zamrmral v sivo brado.
Mimo je prišel vojak z bližnje stražnice.
»Bomo mi za tegale poskrbeli.«