Ljubezensko pismo z mislijo o telohu

Draga Sara!

Mrzel sneg je pred nekaj dnevi prekril našo deželo in danes me je sonce zvabilo na sprehod. Hodil sem po gazij ob zamrznjenem potoku, nato pa sem zavil na gozdno pot. Nekaj časa sem gazil sneg, dokler nisem prišel do zasneženega travnika. Toplo sonce je talilo sneg in z dreves so kapljale velike kaplje. Pod veliko smreko na robu, kjer se je travnik prelevil v gozd, je bilo snega manj kopnega. Pred nekaj dnevi se je večji del snežink ujel med iglice stare smreke, in ji naredil hladen sneženi plašč. Tu je iz snega kukal droben teloh in svoj beli cvet nastavljal toplemu soncu. Osamljenegav belini ni bilo mogoče videti, dokler nisi prišel skoraj čisto blizu.

Privlačna ta lepi teloh si me pred časom privabila. Nisem te iskal, a sem te našel. V neskončni belini našega sveta. Ko sem se ti dovolj približal, sem te zagledal in se nisem mogel upreti cvetoči lepoti. Približal sem se ti in se te nežno dotaknil. Približal sem se drobnemu telohu in se ga nežno, pazeč, da ga ne bi poškodoval, dotaknil. Začutil sem mehkobo belih cvetnih listov. Mehka je tvoja koža, ko te nežno božam. Prijetno mi je. Hladen veter je potegnil vzdolž travnika in zazeblo me je v razgaljeno roko.

Pomislil sem, da bi cvet odtrgal in ti ga prinesel. Kot znamenje ljubezni, princesa moja. A kdo sem jaz, da bi lahko vzel življenje tako lepemu cvetu, ki se je z muko izkopal iz hladnih tal v mrzli svet in se nastavljal skromnim, a toplim zimskim sončnim žarkom? Kdo sem jaz, da lahko uničim ta lepi cvet? Ne. Nisem ga odščipnil in obsodil na pogubo. Pustil sem ga, da bo lahko živel dalje, pa čeprav v tej mrzli zimi.

Sara, nocoj ti ne bom prinesel belega teloha. Prišel bom k tebi, te pogleda v oči, počakal, da boš v mojih očeh prepoznala plamene ljubezni in ti polglasno rekel 'ljubim te.' V tvojih očeh bo vzplamtelo in počasi jih boš zaprla, ko te bom nežno poljubil na sladke ustnice.

Tvoj Krtek.