3. sep. 2017

Ključno vprašanje


Obrnil sem se. Vprašanje je bilo enostavno,
Zaslonski posnetek iz Witcher 3, CD Projekt S.A.
a neizmerno zahtevno obenem. Zagledal sem se v plamen sveče, ki je bila na mizi in razsvetljevala prostor. Na svojem hrbtu sem čutil njen vprašujoči pogled. Nisem je želel pogledati, ker v tem trenutku nisem bil sposoben prenesti pogleda na njen obraz. S svojim vprašanjem me je spravila v kot, iz katerega ni bilo izhoda. Moral sem ji odgovoriti, a kaj naj ji dogovorim? Od mojega odgovora je bila odvisna moja in tudi njena prihodnost.

»Kaj iščem,« sem počasi ponovil. Želel sem le umiriti misli, da bi lažje iztuhtal odgovor. Kaj iščem, je bilo vprašanje, na katero še sam nisem vedel odgovora. Mislil sem, da bo današnje srečanje z njo po vseh zapletih zadnjih tednov nekaj enostavnega, nekaj predvidljivega. Pa mi je še pred koncem dne postavila tako zapleteno vprašanje.

Kaj iščem? Zaprl sem veke in v temi videl silhueto plamena sveče, ki se mi je vtisnila v možgane. Za trenutek sem si zaželel, da mi ne bi bilo treba odgovoriti na vprašanje in s tem začrtati najine prihodnosti. Preveč mi je bila všeč, da bi jo izgubil, a nisem bil prepričan, ali je ona tista, ob kateri bo moje srce plesalo ples ljubezni.

Zahotelo se mi je, da bi bil nekje na obali jezera in poslušal pljuskanje majhnih valov. Moja glava bi bila brez misli, ne bi mi bilo treba sprejeti nikakršne odločitve in lahko bi brezskrbno užival v trenutku. Podoba te spokojnosti se mi je oblikovala v glavi. In zares sem za nekaj trenutkov zaslišal šumenje. Odprl sem oči in iluzija se je razblinila.

V sobi je vladala tišina. Slišal sem, kako je vdihnila in izdihnila. Njeno dihanje je bilo počasno, brez naglice. Nikamor se ji ni mudilo. Imela je čas. Ves čas na tem svetu. Jaz ga nisem imel. Tišina je začela postajati moreča. Občutil sem jo kot pritisk, ki se z vsakim minulim trenutkom le stopnjuje. Postajalo je neznosno. Vse, kar bi moral storiti, je odgovoriti na vprašanje. A nisem našel besed. Kakšen moški sem, da nisem sposoben odgovoriti niti na tako enostavno vprašanje.

Globoko sem zajel zrak v upanju, da bo več kisika ugodno vplivalo na moje možgane. Upanje je bilo prazno. Še vedno nisem vedel, kaj naj odgovorim. Bilo me je strah, strah odgovoriti na njeno vprašanje in s tem vplivati na življenje. Kako sta najini življenji tekli, mi je povsem ustrezalo. Njej ne. Želela je vedeti, ali je v mojem življenju mesto zanjo, mesto, ki je pred vsemi drugimi. In to me je mučilo. Je ona odgovor na vprašanje? Ali moram odgovor iskati še naprej, nekje drugje.

A iskanja sem naveličan. Prestar sem in preveč sem pretrpel, da bi še z veseljem iskal naprej. Preveč noči sem prebedel pod zvezdami in jo iskal, ki bi mi zapela svojo pesem. Preveč sanj sem nasanjal, ki jih hranim globoko v sebi. V temi sem hodil, ko je prišla mimo in podžgala upanje, napolnila noči z radostjo in dneve z veseljem. Spraševal sem se, ali se mi je odprla priložnost, da si ustvarim dom, rečem ’ljubim te’ in nisem nikoli več osamljen.

Ko sem bil mlad, nisem potreboval nikogar. Ljubil sem se zgolj za zabavo. Ti dnevi so davno minili. Osamljen živim in pogosto pomislim na prijatelje, ki sem jih imel. A ko pridem do njih, so vrata zaprta. S svojimi družinami hodijo po tem svetu in se ne zmenijo zame. Jaz pa hodim čisto sam in opazujem njegove lepote. Opažanj in spominov nimam s kom deliti.

Utrujen sem življenja, ki je le eno samo iskanje. V zraku vidim ljubezen, kamorkoli pogledam, a zase ljubezni ne najdem. Verjamem v ljubezen, verjamem, da bom našel ljubezen svojega življenja. Le to me še žene dalje in me odvrača od tega, da bi dokončno obupal.

Ali imam pred seboj edinstveno priložnost, priložnost, ki se zgodi le enkrat v življenju? In vse je odvisno od mojega odgovora. Z njim lahko življenje obrnem na bolje ali pa ga dokončno potopim v globine obupa. Kaj naj odgovorim.

Občutek sem imel, da mi bo razneslo glavo. Globoko sem vdihnil in nato počasi izdihnil. Za nekaj hipov sem se zazrl v plamen, preden sem obrnil proti njej. Z nekoliko žalostnim izrazom me je gledala in čakala na moj odgovor. Zazrl sem se ji naravnost v oči in počasi s premislekom začel govoriti:

»Iščem večno ljubezen, ki mi bo pripeljala žensko, sposobno ujeti moje srce. Iščem žensko, ob kateri se mi bodo zašibila kolena, ki me bo spoštovala in častila. Iščem žensko, ki bo zmogla prenesti zasipavanje z mojo ljubeznijo, dekle, ki se bo razveselilo majhnega šopka svežih spomladanskih marjetic, ki jih bom nabral zgodaj zjutraj, preden se bo zbudila. Iščem damo, ki me bo očarala s svojo eleganco in me zapeljala s svojim nasmehom. Iščem partnerico, ki me bo pripravljena poslušati, ko bom slabe volje in mi bo vrnila voljo do življenja, ko me bo prevzemal obup. Iščem žensko, ki bo pripravljena sprejeti mojo pomoč, kadar jo bo potrebovala. Predvsem pa iščem lepotico, ki bo pripravljena sprejemati mojo ljubezen.«

V kotičku očesa se ji je oblikovala solza, ki ji je stekla po licu. Je to solza sreče ali žalosti?

Ni komentarjev: