Tok mojega življenja – sedmič

Pred manj kot mesecem dni sem sedel na letalu nekje, ne prav visoko, nad Egejskim morjem. Počutil sem se kot, da bi sedel na vlakcu smrti v zabaviščnem parku, saj smo se prav vratolomno spuščali proti letališču na enem izmed grških otokov. Gledanje skozi okno je bilo doživetje čistega užitka, saj se je razgled hitro menjal, tako kot je letalo spreminjalo svoj nagib. Uživajočega v divjem letenju, me je prešinila misel, kako sem v teh zadnjih nekaj mesecih v resnici začel uživati v življenju. Če sem na relativno dolgočasnem letu, nekje nad zahodno Nemčijo lani decembra ugotavljal, kako sem naveličan življenja, pa sem bil na tem letu čisto drugačne volje.

Na začetku pomladi sem vstopil v novo desetletje življenja. Na obletnice rojstnega dne ne dam kaj veliko, čeprav se na ta dan počutim nekako drugače, bolj radostno. Žal pa mi običajno uspe ta dan sabotirati tako, da skoraj vedno počnem nekaj za druge in ničesar ne storim zase. Ves dan si ponavljam, da bom pa res nekaj naredil zase jutri. Ko pride jutrišnji dan, izgine tista radost in dan je povsem tak kot večina drugih.

Enako je bilo letos, z eno pomembno razliko. Ko je prišel »jutrišnji« dan, mi je bilo žal. Tako zelo žal, da sem začel razmišljati o svojem odnosu do življenja, drugih ljudi, problemov in do sebe. In sem spoznal, da sem sebe vedno postavljal na neko mesto, ki ni bilo prav ustrezno. Vse prevečkrat sem pozabljal na lastno zadovoljstvo in srečo in se ukvarjal s stvarmi, ki me niso osrečevale. Sklenil sem, da bom to spremenil.

Na prvi pogled je bilo videti, da je to zahteven proces. V resnici pa se je izkazalo, da je bilo zelo enostavno. Nehal sem se vznemirjati zaradi malenkosti in zaradi ne tako majhnih problemov, obenem pa sem spremenil vedenje do problemov in težav. Z njimi se ukvarjam takrat, ko je čas za to in lahko tudi kaj ukrenem, preostali čas pa se z njimi (miselno) ne ukvarjam. Ker se z njimi večino časa ne obremenjujem, je moje počutje bistveno boljše. Prav tako pa se ne obremenjujem z dejstvi, na katere nimam vpliva. Da dosežeš tak pogled, moraš narediti miselni preskok.

In tako sem z nasmeškom na obrazu gledal skozi okno in si želel, da se spust še dolgo ne bi končal. Večina drugih potnikov pa je komaj čakala, da se letalo dotakne letališke steze in se umiri. Sprašujem se, ali v življenju tudi čakajo samo na to, da se umiri? Kdaj se življenje umiri? S smrtjo? Kaj pa uživanje v življenju?

Danes živim veliko bolj sproščeno in mnogo bolj spontano. Če si nekaj zaželim, si skušam željo uresničiti. Ne bom rekel, da je vedno vse izvedljivo, a sedaj si uresničim tudi tiste želje, za katere sem še ne tako dolgo nazaj našel tisoč in en razlog, zakaj jih ne bi uresničil.

Prijetno je.