Draga Sara!
Izpolnila si mi veliko željo. Želel sem si nekaj in ti si mi to podarila. In danes sem vesel kot majhen otrok, ki je dobil novo igračo. Včeraj sem se poglobil v tvoje oči. Najprej sem se izgubil in kot izgubljen turist v velikem mestu taval brez cilja. Malo levo, malo desno, pa naprej in nazaj. Opazoval sem lepote mesta in si skušal čim več vtisniti v spomin. A spomin ni povsem zanesljiv in nesrečen, ker s sem pozabil fotoaparat, sem si skušal zapomniti čim več lepot, o katerih bom lahko doma užival znova in znova in znova. Tako izgubljen sem skoraj pozabil, kaj je bil moj namen: odkriti vsaj najmanjši plamenček ljubezni. Bil sem prestrašen. Bal sem se, da bom naletel na veliko vedro hladne bistre studenčnice, ki bo hitro in brez vseh čustev prekrila moj plamenček, ki bo žalostno ugasnil. Ni bilo tako. Našel sem plamen. Bil je večji kot moj.
Oba plamena, moj plamenček in tvoj plamen, sta se nenadoma združila, da so letele naokoli iskre, kot letijo iskre, ko gospodar naloži nova polena na ugašajoči plamen peči v osamljeni gorski kmetiji, bičani od mrzli zimskih vetrov in ledenih snežink.
V trenutku sem spoznal, da nisem edini, ki ga je opoj ljubezni zapeljal v omamo zaljubljenosti. Bila sva dva, ti in jaz. Moje srce je zaigralo melodijo ljubezni, ki je veselje in srečo spajala v večnost.
V meni se je plamenček razvil v plamen.
Ni komentarjev:
Objavite komentar