Zmrznjen sneg škripa, ko hodim po ozki gazi proti domu. Na nebu sije bleda luna. Polna je. Mrzel zrak žgečka po nosu in ušesih. Še bolj se zavijem v debel plašč in skušam zadržati kar se da veliko toplote. Gola drevesa se pnejo nad menoj, kot otrpli velikani, ki se jim je ustavil čas. Pri vsakem izdihu pred menoj nastane majhen oblaček vodne pare, ki se hitro porazgubi v mrzli noči. V prste na nogah me zebe in skušam čim prej priti v varno zavetje toplega doma. Daleč spodaj v dolini migotajo luči. Ura je pozna in večina ljudi že trdno spi. Hlad me obliva.
Zavijanje v topel plašč ne pomaga prav veliko, saj ni mraz le zunaj. Tudi notri je mraz. Moje srce je hladno. Ledeno hladno. Zamrznilo je tistega nesrečnega dne,... Rekla si, da to ni to in da rabiš nekoga drugega. Da te dolgi sprehodi ob morju motijo in da težko prenašaš večere ob svetlobi sveč. Rekla si, da rabiš dinamiko, dogajanje in da sem zate prava cokla. Da te oviram pri razvoju.
In si šla.
Nisi se ozrla nazaj, nisi več poklicala, odšla si. Dolgo sem potoval in te iskal. Spraševal ljudi ali so te videli. Nisem te našel. Nekega dne, nisem štel koliko jih je minilo od tvojega odhoda, je srce otrpnilo in zajel ga je neskončen hlad. Odšel sem v te višave, kjer mraz nikoli ne popusti. Družbo mi delajo le stara zmrznjena drevesa, ki so spomenik nekdanjim časom. Nikoli več se ne vrnejo, kot se ne vrneš ti.
V daljavi zagledam obrise koče. Ni velika. Ravno dovolj, da je v njej prostor za posteljo, mizo, stol in štedilnik, na katerem je mogoče skuhati obed. Iz dimnika se ne kadi in nihče me ne pričakuje. Vrata se odprejo z glasnim škripanjem. Vstopim v temno notranjost. V štedilniku ne prasketa plamen in v prostoru je ledeno hladno. Tako hladno je tudi v mojem srcu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar