Večer v Portorožu

Sedim na balkonu hotela nad Portorožem. Visoko na nebu sije luna in obseva redke oblake, ki se kot koprena razprostirajo po nebu. V zraku je že čutiti jesen, pa čeprav je blizu toplo morje, ki še vedno vabi, da se v njem turist osveži telo in duha.

Razgled deli nekje na sredini na polovico visoka cipresa. Levo od nje, spodaj, je visoka stavba kasinoja, na katerem monotono utripajo kičaste lučke napisa »Casino.« V daljavi utripata dve rdeči luči, ki naznanjata bližino letališča. Njuno utripanje ni usklajeno. Ena utripa malce hitreje kot druga in vsake toliko časa utripneta istočasno, preden se spet razideta. Obala proti marini je razsvetljena. V morju je mogoče opazovati odsev obalnih luči. Odsev je jasen, saj je morje skoraj povsem mirno.

Razgled na desni je bolj teman. Svetle lučke zakrivajo krošnje mogočnih dreves. Za njimi se vidijo zgornja nadstropja hotela, ki so razsvetljena z rumenimi lučmi, ki s svojo razporeditvijo dajejo vtis kvadratne mreže. Malo bolj desno je temačen hotel, ki ga razsvetljuje le velik bel napis »Hotel Mirna« na strehi. Kdor dlje časa opazuje ta dolgočasni napis, bo v daljavi nad njim opazil belo enakomerno utripanje. Močna svetloba Savudrijskega svetilnika seže tudi do balkona majhnega hotela.

Pod balkonom je zelena streha letnega vrta restavracije. Slišati je govorjenje ljudi, ki zaključujejo poslednji obrok tega dne in že razmišljajo, kako se bodo odpravili k zasluženemu počitku. Žvenket krožnikov, ki jih pospravljajo urni natakarji, se zliva z ozadjem pridušenega govorjenja.

Za menoj je naporen dan. Poslušanje kopice ljudi, ki ti skušajo povedati svoje misli, je naporno. Nekateri se izražajo razumljivo, besede drugih je treba tehtno premisliti, da izluščiš njihov pomen. Kljub temu, pa mi je vsak podal vsaj nekaj novega, zanimivega, kar mi bo koristilo. Ne pri mojem vsakdanjem življenju, temveč pri mojem delu.

Želodec imam tako nežno poln. Še ne tako dolgo nazaj sem sedel tam spodaj v restavraciji in ob prijetnem klepetu s čedno plavolasko užival rižoto z morskimi sadeži. Riž pomešan s školjkami, rakci in lignji, se je razlil v harmonijo okusov, ki ostanejo v spominu dlje, kot le do prvega požirka opojne pijače, ki običajno odnese slabotno delo raztresenega kuharja.

Hladen morski zrak mi bistri glavo. Razmišljam o marsičem. O delu, življenju, ljubezni, o tem kakšne so naše življenjske poti. In kako smo pri tem nepomembni. Zgolj majhne kapljice v širnem morju. Ne v zalivu, ki ga opazujem, temveč v svetovnem oceanu.

Sedim na balkonu in gledam morje pod seboj. Danes majhni valovi, ki jih s te razdalje skoraj ni mogoče videti, se lahko spremenijo v velike gmote vode, ki mučijo drobno barčico, ki potuje proti svojemu cilju. Jutri se bo moja barčica srečala s takšnimi valovi. Ne dvomim, da bo zdržala vse pritiske divjih valov, sprašujem pa se, kam jo bo prineslo. V bližnje pristanišče proti kateremu pluje, ali pa jo bodo valovi odnesli daleč stran na odprto morje, kjer po dolgih dnevih plovbe ni znamenja o kopnem, kaj šele o varnem pristanišču. Ali pa bom, tako kot že tolikokrat do sedaj, z barčico urno ucvrl v katerega izmed zalivov, kjer je morje mirno. Tako se bom skril pred razburkanim morjem, kot se skrije polž v hišico pred lahno sapico. In potem bom sameval na palubi in sanjaril o pristanišču, ki bi ga rad dosegel, obžaloval, da se nisem upal spustiti v boj z razburkanim morjem. Čas bo pa tekel in tekel. A morje se ne bo umirilo. Razburkano bo tako kot vedno. Mene pa bo vedno bolj in bolj strah tega morja in ostal bom v tem zalivu. Barčica se bo počasi starala. Lesene deske trupa bodo počasi začele razpadati, notranjost bo načel lesni črv. In nekega lepega dne se bo začela potapljati. Takrat bom strumno stal na krovu, s solzami v očeh. In morje me bo sprejelo v svoje naročje. Za vedno. In nihče se ne bo spominjal moje barčice, saj ni prispela do svojega pristanišča.

Fotografija: Krtek