Sedim na mehki nepokošeni travi. Suhe travne bilke, ki sem jih s svojo težo potlačil, nudijo prijetno sedenje. Lahen vetrc, ki piha navzgor po bregu mi mrši lase. Z nogami sem trdno zasidran v strmi breg, ki se spušča pred menoj in vzpenja za menoj. Trave valovijo v vetru, kot valovijo loki violin v orkestru, ki igra simfonijo davno umrlega skladatelja. Tišino prekinja le občasni šum vetra, ki ga je zaznati tam nekje v ozadju. Pred menoj se odpira pogled na travnik, ki sega od skrajne leve strani vidnega polja, do skrajne desne. Končuje pa se daleč pod menoj najprej z grmovjem, ki mu sledi visoko drevje. Veje se počasi zibljejo harmonično z melodijo vetra. Breg se hitro spušča in tam daleč spodaj doseže potok, ki ga tu gori nikoli ni mogoče slišati. Dolina ni široka in na drugi strani se pobočje, na sredi katerega spokojno počiva kmetija, obdana s širokimi travniki, ločeni le z ozkimi pasovi grmovja in drevja, hitro dviguje. Pogled je poln romantične poezije, ki jo začuti vsak človek, ki uspe na tem kraju pozabiti na vsakdanje skrbi
V zraku je nežen vonj jeseni. Tam v bližini, malo levo navzdol, pod velikim kostanjem, se smejijo zreli debeli kostanji, ki kukajo iz rumenih ježic. Travnik preleti velika ptica, ujeda, ki si išče hrano. Tiho in neslišno jadra na dvigajočih se zračnih tokovih, pri tem pa z ostrim očesom opazuje dogajanje pod seboj. Z nepremičnimi krili zajema dvigajoči se zrak, ki jo dviguje vedno višje in višje. Nenadoma se obrne navzdol in hitro zajadra proti visokemu drevesu, ga obkroži in se začne v krogih počasi dvigovati v pozno popoldanskem soncu.
Že dolgo nisem bil tam, vendar pa se še danes spomnim vsake podrobnosti tega lepega travnika. Kot otrok sem ga obiskal skoraj vsako jesen, od moje rane mladosti pa do srednješolskih let smo s starši, prijatelji in njihovimi starši prihajali nabirat kostanj. Otroci smo med seboj brezskrbno tekmovali, kdo bo nabral več debelih kostanjev, starši pa so se počasi sprehajali, nabirali rjave plodove in klepetali. Nabiranje je vedno teklo po isti poti. Avtomobile smo pustili ob cesti nad travnikom, nato pa smo se po levi strani travnika ob gozdu spustili navzdol. Nekje na sredi je bil velik kostanj, ki je imel vsako leto polno debelih kostanjev. In kdor je do njega prišel prvi, jih je nabral največ. Od kostanja smo nadaljevali navzdol, vendar pa je bil breg tako strm, da smo se otroci dričali po čevljih, ali po zadnjici. Čisto ob spodnjem robu, kjer je bila za grmovjem ozka pot, je bilo največ kostanjev. Nekateri so imeli debele plodove, drugi bolj drobne. Tu jih je lahko vsakdo nabral toliko, da je napolnil košaro, ki jo je tovoril s seboj. Sledila naporna hoja navzgor. Otovorjeni s težkimi košarami smo sopihali v strmi klanec. Najkrajša pot je vodila skozi suho praprot, ki se je bohotila pod brezami. Vendar pa smo največkrat zavili bolj na levo, se ognili praproti in se usmerili naravnost navzgor. Po napornih in dolgih minutah smo prisopihali do roba gozda na zgornjem delu travnika. Tu je bilo še nekaj kostanjev in, če ga kdo še ni imel dovolj, je lahko svojo košaro napolnil do roba. Nato pa le še naravnost do avtomobila, kjer je sledilo obvezno ugotavljanje, kdo je bil najbolj priden. Vsak izlet se je zaključil s počasno vožnjo proti Trojanam in kjer smo se sladkali s pravimi trojanskimi krofi. Domov sem vedno prišel utrujen, a vseeno zadovoljen.
V začetku so bili taki izleti le tekmovanje, kdo bo nabral več kostanja, a ko sem postajal starejši, sem začutil, da je ta kraj nekaj posebnega. In izleti niso bili več le nabiranje kostanja, temveč neke vrste meditacija in sproščanje. Kostanj mi je bil vedno manj pomemben, vedno bolj pa sem spoštoval mir, razgled in sprostitev, ki sem je bil ob tem deležen. Predvsem po napornih dnevih v šoli.
Nekega leta pa nismo šli več nabirati kostanja. Tako nisem več sedel v travi in nisem občudoval lepega razgleda ter sanjaril. Pogrešal sem tisto spokojnost, ki sem je bil tam deležen. Leta so minevala, a spomini so ostali. Zakopani nekam v dno moje duše.
In nekega dne se bom vrnil tja gor. Z ženo bova sedela v travi in občudovala lep razgled. Uživala bova v spokojnosti tega kraja, tam spodaj pa bodo najini otroci nabirali kostanj in tekmovali, kdo ga bo nabral več.
Nekega dne … morda.
Ni komentarjev:
Objavite komentar