Zamujene priložnosti. Le koliko jih je v našem življenju? Nekaj? Mnogo?Ne vem in tudi ne želim vedeti. Vendar pa vem, da je vsaka zamujena priložnost boleča. Ne v trenutku, ko gre mimo, temveč kasneje, ob spoznanju, da smo nekaj spregledali. Hitro lahko začnemo sanjariti o tem, kaj bi bilo, če bi bilo. Bujna domišljija pri tem odigra ključno vlogo, saj nam hitro povzroči trpljenje.
Najbolj boleče zamujene priložnosti so tiste v ljubezni. Ko začnemo o njih razmišljati in, ko razmišljanje preide v sanjarjenje. In nenadoma začutimo, da smo zamudili nekaj lepega. Tuhtamo ali smo zgrešili tisto osebo, ki bi v nas prebudila tisto najlepše. Občutek je podoben občutku, ko zamudiš vlak. In potem žaluješ za doživetji vožnje, za ljudmi, ki bi jih spoznal, za pokrajino, ki bi jo videl.
Življenje gre dalje. Na peron pripelje nov vlak. In tako tudi v življenje vstopi nov človek, nova priložnost, da spoznavamo, se učimo in ljubimo.
A trpimo lahko v nedogled, če ne sprejmemo nove priložnosti, če ne vstopimo na vlak, ki pripelje na peron in pelje v novo smer, če si ne upamo raziskovati novih poti.
Zanimivo branje, ki mi je dalo idejo za razmišljanje: Train she missed.
Slika: Krtek
2 komentarja:
Ja, se strinjam cisto ... Sploh tisti del, da zaradi zamujenih vlakov trpimo potem ko se zadnjega vagona niti vidi ne več ... Ampak recimo, da se učimo na svojih napakah ne ;-)
Glavno je, da se potem, ko vlak odpelje, obrnemo naokoli in počakamo nov vlak. Če sanjarimo o novem vlaku, novem potovanju, potem nimamo časa žalovati.
Če se na napakh učimo, pa nisem prepričan, da se na njih tudi kaj naučimo. Koliko je primerov, ko ponavljaš ene in iste napake. :)
Objavite komentar