Draga Sara!
Ko se zbudim na sončno nedeljsko jutro nekaj minut pred teboj, si vzamem nekaj trenutkov, da te opazujem kako spiš. Čeprav tvoje nežno telo poznam do potankosti, pa me vedno prevzame, kadar ga opazujem. Tako lepo se prepleta s tvojo prijaznostjo, razumevanjem in drobtinico hudomušnosti, ki jo znaš skrivnostno zaplesti v izrečene besede.
Tvoji lasje se razlivajo po blazini kot s soncem obsijano polje žitnih klasov, ki ritmično poplesujejo v lahni poletni sapici, medtem ko ti mirno in globoko dihaš v jutranjem snu. Izraz na tvojem obrazu je spokojno miren in povsem brezskrben, kot da bi na svetu obstojala le neskončna ljubezen. Zamika me, da bi se čisto nežno dotaknil tvojega lica in začutil dotik svilene kože, a tega ne storim. Bojim se, da bi te zbudil iz prijetnega, s svetlimi sanjami navdahnjenega spanca. Si kot princese iz daljne dežele, kjer se cedita med in mleko, kjer nikomur nič ne manjka in vsi živijo v ustvarjalnem sožitju sončnega vsakdana.
In ko se zbudila boš, boš beli cvet, ki se bo z rosnimi kapljicami osvežen smejal v sončni dan. Želim si, da bi se tudi sam spremenil v cvet, da bi ti lahko delal družbo. Utrne se mi drobna solza, ki spolzi po licu in se razlije po beli bombažni rjuhi, ker se zavem, da to ni mogoče. Tako mi le ostane, da te ljubim, neizmerno ljubim in te dan na dan posipavam s kristalnimi zrnci ljubezni.
Ni komentarjev:
Objavite komentar