Medtem ko pišem, čas beži

Slika: Art Abyss

Biserno se leskeče voda v soncu, ko poskakuje po velikih kamnih in išče pot navzdol. Vedno le navzdol, nikoli navzgor. Tako kot čas. Ta gre vedno le naprej, nikoli nazaj. Lahko se ozremo v smer, iz katere prihajamo, a nikoli se ne vrnemo na izhodišče. Takšna je narava časa, takšna je narava našega življenja.

Čas se začne, ko se zaveš svojega obstoja. V tistem trenutku se začrta pot, ki kaže vedno le naprej. Vsak doživljaj, vsako občutenje vsak užitek je podrejen tej začrtani linearni poti. Marsikaj je mogoče podoživeti, vendar pa nikoli ni mogoče ponoviti doživljaja, ki se je že zgodil.

Prvega poljuba ni nikoli mogoče ponoviti. Je le en in edini. Nanj imamo lahko lepe spomine in jih radostno obujamo. A tudi spomini so v tesni povezavi s časom. Dlje, kot se oddaljimo, bolj medli so. Čas je največji sovražnik spominov. Nežno jih boža, gladi in polira, da čisto počasi bledijo. Na koncu od njih ne ostane nič.

Čas se konča s trenutkom, ko preminemo. Od takrat naprej ne zaznavamo več zaporedja dogodkov, kar je osnovna lastnost časa. Neponovljivo zaporedje dogodkov, pri čemer so pretekli dogodki znani, prihodnji pa ne. O nekaterih lahko le sklepamo z določeno verjetnostjo, da se bodo zgodili. Ali se zgodijo ali ne, je povsem odvisno od njih samih. Sam čas na to nima veliko vpliva.

Čas pa nima le slabih vplivov. Nekateri so dobri in jih z veseljem spremljamo. Takšen vpliv je npr. zorenje vina. Dlje časa, kot vino zori v sodih, boljše je (če seveda vinar obvlada svoje delo). Čas vpliva tudi na zorenje našega dojemanja sveta. Več kot preteče časa, več izkušenj imamo, bolj smo modri.

Nihče ne more ubežati času in procesom, ki so z njim povezani. Čas nas naredi bolj modre, a nas tudi postara. Popelje nas od začetka do konca, od rojstva do smrti. Sprejeti ga moramo in se mu prilagoditi.