Nekaj o avtorskih pravicah

Pred nekaj tedni sem se s stričkom Googlom dogovoril, da bova skupaj malo preverila, ali se je kje našel kakšen gospodič ali gospica, ki je brez mojega dovoljenja uporabil moja besedila na kateri izmed spletnih strani. K temu me je spodbudilo dejstvo, da smo se v službi srečali s problemom kraje naših besedil. Problem je bil precej večji kot smo si predstavljali in ga pravzaprav še vedno rešujemo.

Striček Google je zelo prijazen in iznajdljiv striček, ki z nekaj pravimi prijemi hitro najde ukradena besedila, če so le javno dostopna. In glej ga zlomka. Na enem izmed socialnih omrežij je nek gospodič iz Štajerske besedila s Krtkovih dnevov prodajal za svoja. Gospodič niti naslovov ni spremenil. In „bejbe“ so v komentarjih kar „dol padale“ od očaranosti, ko so brale ljubezenska pisma in zgodbe, ki so jih pripisovale njemu. Gospodič se je lepo kitil s tujim perjem. Ker takšnih gospodičev, ki ne spoštujejo drugih, ne maram, sem seveda takoj pripravil program ukrepanja. Ukrepi so obrodili sadove in gospodič je mnogo pred postavljenim rokom umaknil vsa sporna besedila (ki jih ni bilo malo). Zadeva zaključena.

Pri tem pa sem razmišljal, kako se pri nas ne spoštuje avtorskih pravic. Veliko Slovencev misli, da so internetne vsebine javna last in jih lahko vsak vzame za svoje. Požvižgajo se na avtorja, na trud, ki je vložil vanje in brezsrčno vzamejo in jih proglasijo za svoje. Dragi moji, temu se reče kraja intelektualne lastnine in je približno tako, kot če bi jaz prišel k temu gospodiču in mu odnesel računalnik. Zagotovo bi že čez nekaj ur sedel v kehi. A če gospodič meni vzame besedila, je pa to dovoljeno in sprejemljivo? Obvezno branje za vse takšne gospodiče in gospice: Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah.

Vsako besedilo, ki ga napišem, pa naj bo zgodba, impresija, ljubezensko pismo, ali kaj drugega, vsebuje del mene. Vanj vložim delček sebi lastnega razmišljanja, ustvarjanja. In če nekdo vzame moje besedilo ter ga proglasi za svojega, je, kot da bi ukradel delček moje duše. Kar dopuščam, da kdorkoli vzame, a le za zasebni in nekomercialni namen, so ljubezenska pisma, če so uporabljena kot del ljubezenskega pisma, ki ga zaljubljenec pošlje svoji izvoljenki (ali obratno). Če takšno pismo komu pomaga osvojiti srce njegove izvoljenke, potem je to velik kompliment, ki se ga nikakor ne bom branil.

Seveda pa to zdaj še ne pomeni, da besedil s Krtkovih dnevov ne boste zasledili nikjer drugje. Seveda sem pripravljen besedila odstopiti v uporabo tudi komu drugemu, če se tako dogovorimo. A temu se reče posel. In v poslu ni nobene romantike.

Pred nekaj dnevi sem dobil prijazno pismo. Gospodična (ali gospa, naj mi ne zameri) je prav lepo vprašala, ali lahko uporabi neko starejše besedilo na svojem Facebook zidu. Nisem dolgo okleval. Odgovor na njeno vprašanje je bil znan v naprej. Ker je lepo vprašala in besedila ni ukradla. Besedilo sem ji brez zadržkov dovolil uporabiti, seveda z navedbo pravega avtorja.

In za konec se lahko še malo posujem s pepelom, kajti nihče na tem svetu ni brezmadežen. Fotografije, risbe in slike, ki so ob besedilih, niso vse moje delo. Nekatere so javna last (to vsekakor obstaja), druge so uporabljene pod pogoji oz. z dovoljenjem njihovih avtorjev in tretje so kupljene. Nekatere, zelo redke in pri nekaterih starejših zapisih pa so „sposojene“ (lahko bereš tudi ukradene) na internetu. Marsikaj je na internetu že tolikokrat skopirano in „sposojeno,“ da avtorja ali lastnika materialnih avtorskih pravic ni mogoče najti. In to se do neke mere tudi tolerira, če gre za nepridobitne spletne strani. Čeprav to ni opravičilo.