Po kosilu v pisarni

Kosilo je bilo dobro in obilno. Poslovil sem se od kolegov in se odpravil proti pisarni. S težavo sem odprl velika in težka bela vrata, ki so po letih uporabe še vedno od vsakega obiskovalca zahtevala znaten napor, če je hotel vstopiti. Kot da bi moral prepričati zoprnega in mrkogledega vratarja, da imam res pomembne opravke. Vstopil sem v predprostor, kjer je še vedno visel zastarel plakat. Davno je tega, ko sem se odločil, da bi ga bilo treba zamenjati, a nikoli ni bilo volje. Prijel sem za oglato črno kljuko in vstopil v pisarno. Bila je prazna, le dva monitorja sta sevala v prazno. Odložil sem pulover in globoko vdihnil. Še vedno je bilo čutiti prijetno sladek in zapeljiv parfum. Zaprl sem oči in pokazala se mi je njena podoba. Z zaprtimi očmi sem se usedel na velik pisarniški stol in še vedno opazoval njeno podobo. Dolgi rjavi lasje, zvedave oči in zapeljiv nasmešek. Vonj po parfumu mi je zlezel že v čisto vsak kotiček možganov. Počasi sem izdihnil in odprl oči. Pred menoj je bil monitor z nedokončanim besedilom. Pozabil sem jo. Moral sem jo.