Jesenske ljubezni (2. del)

Naslednjo jesen sem začel študirati. Študij je trajal kar nekaj let in v tem času sem spoznal kar nekaj žensk, ena pa mi je ostala dobro v spominu.

Prvo leto študija je bilo zame nekaj čisto novega. Postal sem vozač, nekaj kar so bili številni sošolci v srednji šoli. Navaditi se je bilo treba novega načina učenja, novega okolja in dejstva, da je bilo treba začeti vstajati pred šesto zjutraj, če sem želel pravočasno priti na predavanja. Naslednjih nekaj let sem bil kronično neprespan in za posledico sem dobil temne podočnjake, ki se jih nisem nikoli več znebil in me še danes pozdravijo vsako jutro, ko se pogledam v ogledalo. Spoznal sem tudi kopico novih kolegov in kolegic in med njimi mi je v oči padla Jana.

Jana je bila dolgolasa črnolaska s prijetnim obrazom. Govorila je s pravim gorenjskim naglasom in bilo jo je prav zanimivo poslušati. Redno sva se skupaj vozila z mestnim avtobusom od fakultete do glavne avtobusne postaje kjer pa so se najine poti razšle. Pogovarjati se z njo je bilo lepo. Bila je inteligentna ženska, ki je znala zelo zanimivo razmišljati, bila pa je tudi zelo prijazna. Seveda sem se kmalu zaljubil. Do ušes. A zelo hitro sem ugotovil, da iz te moke ne bo kruha, da je upanje prazno in, da bom le nesrečen. Imela je fanta. Velikokrat mi je pripovedovala o njem in o tem, kako ga ima rada. Zato sem le trpel in upal, da me bo zaljubljenost čim prej minila. Pa me dolgo ni. Ob koncu drugega letnika sta se najini poti razšli, saj je zelo pridno študirala, jaz pa sem se odločil, da bom spoznal še nekatere druge vidike življenja.

Šest let kasneje sva se ponovno srečala. Ob koncu študija sem imel obvezno prakso in dodelili so me v podjetje, kjer se je ona ravno uvajala. Tako sva se spet videvala vsak dan dober mesec in pol. Takrat sem ugotovil, da je pravzaprav še nisem prebolel in da sem globoko v sebi še vedno zaljubljen. Zanimivo je življenje in ravno v tistem mesecu in pol se ji je življenje obrnilo na glavo. Do takrat je bila skupaj s fantom s katerim je bila, ko sem jo spoznal. Nekega dne pa pride v službo vidno spremenjena. Imela je prazen pogled, bila je tiha in vidno izmučena. Po dolgih 10-tih letih se je razšla s fantom. In takrat je v meni vzplamtelo upanje, da morda se mi je pa življenje končno zavrtelo v pravo smer in, da imam končno odlično priložnost zaživeti s čudovito žensko. A bila je povsem nedostopna in zaprta sama vase, tako da se ji nisem mogel približati. Poleg tega pa se je začela vdajati pijači. Odpisal sem jo in počasi je odšla v pozabo. Po končani praksi sem izvedel, da si je našla drugega fanta, leto kasneje pa je z njim zanosila.

Jano sem hitro odpisal. Nato kar dolgo nisem srečal nobene, ki bi spodbudila moje srce k hitrejšemu bitju. Nekega dne, bil sem že v službi, pa sem spoznal njo. Dolgolaso plavolasko, vedrega obraza in hudomušnega pogleda. Ko sem jo prvič videl, se je v meni nekaj premaknilo. Tedaj nisem vedel kaj je bilo, šele mnogo let kasneje sem se zavedel, da je bila Sonja tista prava, tista, ki bi moje življenje naredila popolnejše. Sonja je ženska mojega življenja. Žal jaz nisem moški njenega življenja.

Po prostoru se zasliši melodija, ki jo igra telefon. „Res ni nobene potrebe, da me ravno zdaj nekdo nadleguje,“ zagodrnjam polglasno, odložim prazen kozarec na mizo in počasi vstanem. Telefon še vedno igra, ko se počasi primajem do njega. Imam občutek, da se soba vrti okoli mene.
„Prosim,“ rečem zadirčno v telefon, ne da bi pogledal na njegov zaslon, kjer je bilo izpisano ime klicatelja.
„Živijo. Andrej tukaj.“
„Pozdravljen,“ rečem malce zdolgočaseno.
„Že sneži pri vas tam gori?“
Pogledam skozi okno. Zaradi teme ne vidim veliko.
„Preden nekaj minutami še ni. Piha pa zelo močno. Sem moral bolje pritrditi polkna. Mi je enega veter zaprl.“
„Veter imate? Tu v dolini pa nič ne piha. Je pa oblačno pa sem ter tja pade kakšna kaplja dežja. Zato sem pa mislil, da imate sneg. Kako pa si kaj?“
„Gre.“
„Še sedaj ne razumem, zakaj si se preselil tja gor v tisto samoto. Tu so ljudje, tu se dogaja, tam pri tebi pa ni drugega, kot tišina. Saj ne rečem, da ni lepo, tudi meni je všeč, kadar pridem gor za dan ali dva, ampak, da bi pa tam živel že toliko let, kot ti. To je pa prehuda. Kdaj si pa nazadnje bil v dolini?“
„Hm... nekaj dni bo že tega. Sem moral avto na servis peljat.“
Zlagal sem se. Nazadnje sme bil v dolini pred dvema tednoma.
„Poslušaj. Daj usedi se v avto in se pripelji sem dol. Z Magdo sva mislila, da bi en tarok udarili. Pride še ena njena prijateljica. Je samska veš. Všeč ti bo, boš videl. Tvoj tip je.“
„Oh, Andrej...“
„Kaj se boš že spet izgovarjal? Če boš tak, pa res ne boš nikoli našel prave ženske. Saj še spoznati nočeš nobene.“
„Andrej, kolikokrat sva že o tem? Prestar sem že za te neumnosti.“
„No, no, kako pa razmišljaš. Nikoli nisi prestar za to. Daj pridi, kaj te pa stane? Če se sedaj odpraviš, si tu prej kot v uri.“
„Res nisem pri volji. Se bomo za kdaj drugič zmenili. Saj bo še dovolj večerov.“
„Postal si pravi godrnjavec. Daj ne cincaj. Pridi.“
„Snežiti bo začelo in res ne bi rad obtičal nekje na pol pota, ko se bom vračal. Res ne bom hodil.“
„Škoda. Pa drugič.“
V Andrejevem glasu je bilo slišati razočaranje.
„Vseeno pridi kaj na obisk. Že dogo je od tvojega zadnjega obiska.“
„Res je, bom prišel ob priliki.“
„Prav. Lepo se imej tam v hribih.“
„Bom, ti pa v dolini. Adijo.“
„Adijo.“
Pogovor me je malce razdražil. Očitno si Andrej še vedno ni izbil iz glave, da mi bo našel žensko. V preteklosti je večkrat poskušal, pa ni uspelo.

Steklo glasno zažvenketa, ko nekoliko nerodno z vratom steklenice udarim ob kozarec. Do polovice ga napolnim z opojno rjavo tekočino. Kozarec izpraznim na dušek. Na Sonjo se pije. Pije se na njeno lepoto, na njeno inteligenco, na njeno zabavnost. Ponovno natočim whiskey v kozarec in se zleknem v naslanjač. Zagledam se v plamene v kaminu. Slika ni povsem ostra. Počasi se mi v vidnem polju pojavi njena podoba. Sonja je bila fantastična ženska. Ni bila zgolj lepa, temveč je bila tudi zelo inteligentna. Veliko sva se pogovarjala o različnih stvareh in počasi sem spoznaval njen način razmišljanja. Bil mi je všeč, tako kot mi je bil všeč njen bleščeči nasmeh. Sonja je bila ženska v katero se nisem zaljubil na prvi pogled. Ko sem jo prvič srečal, sem dobil občutek, da je zelo samovšečna, a ta prvi vtis se je hitro spremenil, ko sem jo spoznal bolje. Večkrat sem se pogovarjal z njo, bolj mi je bila všeč. In potem sem ji enkrat povedal, sicer nekoliko nerodno, da mi je všeč. To je bil dogodek, daleč od romantike. Do konca svojega življenja ga ne bom pozabil. Sedela sva v avtu na poti v Ljubljano. Povedal sem ji, da je fantastična ženska, da je zelo inteligentna, prijazna in, da mi je všeč. Nepremično je sedela in dolgo ni rekla nič. Nato je tiho rekla „hvala.“ In to je bilo vse. Nekaj dni kasneje sem jo vprašal, kaj si o tem misli. Povedala je brez ovinkov, da ona ne čuti nič do mene. In spet se mi je strlo srce. Stara zgodba, ki me je spremljala skozi celo življenje, ki pa je šlo dalje. Dve leti kasneje, ko sem bil prepričan, da sem Sonjo povsem pozabil, sem spoznal Nado. Nekoliko nenavadna ženska a prijazna in simpatična. Bila sva si nekako všeč, vsaj meni se je tako zdelo. In sva poskušala kake tri mesece. A se ni iz tega nič razvilo. Tistega leta poleti, sem tuhtal o zgodovini mojega zaljubljanja in ugotovil, da je nekaj narobe, da nekaj ni tako kot bi moralo biti. Po nekaj dnevih sem se zavedel, da kljub temu, da so minila že tri leta, kar mi je jasno povedala, da do mene nič ne čuti, je moje srce bilo za Sonjo. In tako bije tudi danes, po 30 letih. Ker je bilo moje srce v brezupnem položaju, izhoda pa ni bilo, sem kakih 10 let še živel v dolini med ljudmi. Z vsakim letom sem težje prenašal bližino soljudi in vedno pogosteje sem odhajal v gozdove, planine, stran od ljudi stran od družin, ki so mi vsak dan pripovedovale, da svoje družine ne bom nikoli ustvaril, da bom do konca življenja sam. Dokler nisem našel te čudovite osamljene koče nekje sredi planin, kamor so ljudje le redko zašli. Preselil sem se tu gori in vedno redkeje zahajal v dolino. Tu imam vse. Mir, kamin, v katerem prasketa ogenj in seveda mojega najboljšega prijatelja Jacka.

Zunaj je veter še vedno pihal in pridružile so se mu snežinke. Jeseni je bilo konec in začela se je hladna zima. Skozi polkna koče se je videl kamin v katerem je prasketal ogenj. Pred kaminom je bil fotelj, v katerem je spal sivobradi gospod. V levi roki je imel prazen kozarec, na mizi poleg pa je bila prazna steklenica whiskeya.


Konec.