Jesen je čas, ko se narava začne potapljati v zimski sen. Drevesa odvržejo listje, zadnje rože odcvetijo in narava se okiti z odtenki rjave barve, ki jo s časoma zamenja bela ali siva. Za naravo se izteka neko obdobje, za ljudi pa se začenja novo. Če lahko za naravo rečemo, da je zima ločnica med dvema obdobjema, pa za ljudi velja, da je to poletje. To je vsekakor povezano s poletnim dopustom, ko se človek odpočije od napornega vsakdana. Jeseni pa se poln nove energije loti novega dela. Pri ljubezni pa so stvari nekoliko drugačne. Vsaj tako pravijo ljudje, pa tudi moja opažanja to potrjujejo. Pomlad je čas za zaljubljanje. Narava se prebuja, rožice se odpirajo, dekleta postanejo bolj razgaljena. Vse je nekako usmerjeno v ljubezen in zaljubljanje.
Ko takole sedim v fotelju, gledam skozi okno pisano jesensko listje, ki pleše v hladnem vetru, v kaminu pa nagajivo prasketa plamen, razmišljam o vseh zamujenih in nikoli uresničenih ljubeznih. Vsem je skupno eno. Da so se vedno začenjale jeseni, končale pa so se spomladi. In pomlad je bila bolj čas za prebolevanje, čas trpkih solza in grenkih preizkusov. Ko so drugi zaljubljeno žvrgoleli, sem brisal solze.
Zagledam se v plamen ognja in misli mi odplavajo daleč nazaj, nazaj v osnovnošolske čase. Takrat je bilo življenje še enostavno in brezskrbno. Starši so skrbeli, da mi ni bilo nič hudega, v šoli težav nisem imel in življenje je mirno teklo iz dneva v dan v smehu, igrah, učenju in uživanju. Vse do šestega razreda. Leto pred tem sem začel hoditi k tabornikom. Nikoli si nisem čisto razjasnil ali sem v pri tem užival ali ne, verjetno pa je bilo krivo dejstvo, da sem bil v vodu, kjer so prevladovale sama dekleta. Nikoli mi ni bilo jasno, kako sem se znašel v njem, ampak družbo mi je delal le en fant. Na trenutke je bilo mučno, vendar me je taborniško življenje zanimalo. Med taborniki sem preživel kar nekaj lepih, predvsem pa zabavnih trenutkov. Zabavali smo se predvsem ob neumnostih. Življenje je bilo pravzaprav zelo enostavno, dokler nisem na začetku šestega razreda, jeseni je to bilo, začutil, da mi je zelo lepo v družbi naše vodnice. Na sestanke voda je prihajala prva in pogosto sva se veliko pogovarjala, preden so prišle ostale članice. Šolo smo namreč končevali tako, da običajno nisem hodil domov, temveč sem kar v šoli počakal tiste pol urice do začetka. Veliko sva se pogovarjala. Bila je nekoliko starejša, dve leti, če se pravilno spominjam. Imela je dolge, ravne rjave lase in vedno veder izraz na obrazu. Še danes se mi nariše nasmešek na obrazu, ko se spomnim na vse tiste prebedene večere, ko sem si predstavljal, da bova nekoč živela skupaj in se neizmerno ljubila. Tedni so minevali in nekega dne sem se odločil ji povedati, da mi je všeč. Dolgo sem zbiral pogum in ko sem ga končno zbral dovolj, sem ji povedal. Nerodno ji je bilo, rekla pa ni nič. Tudi naslednjič ni rekla nič. Počutil sem se osramočenega. Še danes ne vem zakaj, ampak bilo me je sram. Še nekaj časa sem zahajal na sestanke, nato pa sem prenehal hoditi k tabornikom.
To je bila moja prva ljubezen.
Prasketanje ognja je potihnilo. Počasi vstanem in se sprehodim do košare, kjer so shranjena polena. Vzamem dve poleni in ju položim na rdečo žerjavico. Zunaj se temni in slišati je hladen veter, ki vedno močneje zavija okoli vogalov ter se igra z jesenskimi listi. Sprehodim se do velike lesene omare s steklenimi vrati. Razgledam se po številnih steklenicah. Različnih barv so. Zelene, rjave, rumene. V vsaki je opojna pijača, ki človeka odpelje iz žalostnega vsakdana v opojen svet, kjer ni pravil in skrbi. Zagrabim veliko steklenico Jacka. Odprem zamašek in vrat steklenice ponesem k nosnicama. Globoko vdihnem, in vonj pijače mi gre skozi nos vse do možganov. Vdih zadržim za nekaj trenutkov. S police vzamem kozarec in vanj natočim dišečo rjavo pijačo. Prijeten zvok mi vzbudi pričakovanje po okusu, ki ga tako dobro poznam. Ko je kozarec na pol poln, odložim steklenico na polico. Zaprem jo z zamaškom. Zaprem vrata omare in se s kozarcem v roki odpravim proti fotelju. Ustavim se pred kaminom in s kovinsko palico pobezam žerjavico. Dvigne se množica isker, ki izginejo v dimniku. Iz sveže naloženih polen se začne dvigati plamen. Usedem se v fotelj. Počasi srknem požirek Jacka. Po ustih se mi razlije pekoč okus, po grlu začutim rahlo ščemenje, ko po njem spolzi tekočina.
Osnovna šola je nato minila brez večjih izgredov. Seveda so me dekleta zanimala, vendar v nobeno se nisem kaj prida zaljubil. Vsake toliko časa sem o kateri sanjaril in to je bilo vse. Potem pa je prišla srednja šola. In seveda puberteta v polnem razmahu, hormoni. Dogajalo se je marsikaj. V spominu pa sta mi ostali dve dekleti in dva poskusa neskončnega iskanja tiste prave. Velika dvorana, kjer smo preživljali odmore, je bila idealna za opazovanje in komentiranje deklet. Ne glede na to, kje si sedel, vedno si videl vsaj polovico dijakov in polovica od njih je bila deklet. S sošolci smo tako dostikrat cedili sline, če nismo kvartali ali prepisovali nalog.
Ne spomnim se več natančno, v katerem letniku sem bil, ko sem jo prvič opazil. Sedeli smo v glavni dvorani in opazoval sem dekleta na nasprotni strani dvorane. Še danes se natančno spomnim trenutka, ko sem jo opazil. Sedela je ob robu, tako, da se je s hrbtom naslanjala na steno, na drugi klopi od vrha navzdol. Družbo sta ji delali dve sošolki, s katerima je bila zatopljena v pogovor. Izžarevala je neko posebno energijo, ki me je privlačila in zato sem jo opazil. Njene geste so bile odločne in bila je samozavestno dekle, ki ji je življenje predstavljalo izziv. Ničesar bala. Bil je oktober in zaljubil sem se. Ne zaljubil, zatrapal sem se. O njej sem sanjaril podnevi in ponoči, med poukom in na poti v in iz šole. Nekako sem izvedel njeno ime. Ime ji je bilo Maja. Sošolci so me zbadali, a jaz se nisem pustil motiti. Ona je bila moje sanjsko dekle. V sanjah sem si predstavljal, kako bova živela skupaj, ustvarila družino in bila skupaj vse do konca. Srečna in zadovoljna drug z drugim. Nekega dne, od takrat ko sem jo videl prvič je minilo že kar nekaj časa, sem nekje izvrtal njeno telefonsko številko. Naivno sem jo poklical, ji povedal kdo sem, da mi je všeč in da bi jo rad povabil na pijačo. Nisem vedel kaj naj pričakujem, vendar me to sploh ni zanimalo. Prepričan sem bil, da komaj čaka name in da bo vabilo s hvaležnostjo sprejela. Pa ni bilo tako. Hladno me je zavrnila. To je bilo prvič in zadnjič, da sem govoril z njo, če ne štejem nekaj hladnih 'živijo', ki sva jih izmenjala med odmori, kadar sva se slučajno srečala. Bil sem potrt a ne dolgo. Življenje je šlo dalje in počasi sem jo pozabil. Kasneje se me je na neki način dotaknila le še dvakrat. Prvič nekaj tednov po telefonskem klicu, ko me je moj zelo dober prijatelj nekega večera, ko sva v lokalni beznici skupaj srkala pivo in modrovala o ženskah, povprašal, ali drži, da sem Majo povabil na večerjo. Najprej se mi je pivo zataknilo v grlu, nato sem prebledel za konec pa me je oblila rdečica. Za telefonski klic in povabilo nisem nikoli nikomur povedal. On pa mi je rekel, da se po mestu tako ogovori. Nekaj let kasneje, ko sem bil že študiral, pa sem slučajno izvedel, da se je poročila z neko lokalno zgubo s katerim je imela otroka. To je bilo presenečenje, saj sem bil prepričan, da bo doštudirala in naredila uspešno kariero v katerem izmed večjih podjetij.
Maja je odšla in treba je bilo najti drugo ljubezen. Na začetku četrtega letnika, september je bil, sem jo opazil. Peroksidno blondinko, vitko kot slamica. Ko danes razmišljam o svoji preteklosti, mi ni jasno kaj sem videl na njej, vendar je zame bila takrat najlepša ženska.
Veter se je okrepil in zunaj je nekaj zaropotalo. Pogledam proti oknu, ki ga je na pol prekrivalo polkno. Očitno ni bilo dovolj dobro pritrjeno in ga je močan veter zaprl. Odložim prazen kozarec in se prav počasi sprehodil do okna. Odprem ga in nenadoma začutim bolečino v rami. Hladen zrak mi vzame sapo in po obrazu me začne zbadati. V zraku je vonj po snegu in pomislim, da bo še nocoj začelo snežiti. Nič nenavadnega ni bilo, da je sneg pobelil pokrajino, še preden je listje povsem odpadlo. Pritrdim polkno, da ga veter ne bo več odprl. Zaprem okno in se odpravim proti omari. Med množico steklenic poiščem jacka in se vrnem na fotelj pred kaminom. Natočim za dva prsta whiskeya.
Zgodba se je ponovno ponovila na približno enak način kot leto prej pri Maji. Najprej sem sanjaril. Nato sem po njej hrepenel in na koncu sem zbral pogum. Bilo je v preddverju šole. Sedela je na radiatorju in se pogovarjala s sošolko. Prišel sem iz garderobe, spremljal pa me je sošolec. V žepu sem imel vizitko s svojim imenom in telefonsko številko. Sošolcu, ki je vedel, o moji zaljubljenosti, sem rekel naj počaka, sam pa, poln adrenalina, odšel do nje.
„Živjo. Moje ime je Janez. Že pred časom sem te opazil in si mi všeč. Tukaj je moja telefonska številka in, če te zanima, me prosim pokliči. Adijo.“
Zasukal sem se na peti in stopil do zgroženega sošolca, s katerim sva potem skupaj zapustila šolo. Vse kar je uspel pri tem izdaviti je bilo „ti pa si model.“
Poklicala me ni in do konca šolskega leta se z njo kaj veliko nisem več ukvarjal. Večino časa je bilo treba posvetiti prihajajoči maturi.
Nadaljevanje >>
Ni komentarjev:
Objavite komentar