Martinčki

Okoli zgradbe, kjer ima naše podjetje sedež, je lep vrt, ki ga ureja vrtnar. Vse rastline so dobro negovane in vsaka je na svojem mestu. Vrt je kot iz škatlice. Vendar mu nekaj manjka, če ga primerjam z domačim vrtom. Izbira živali ni velika. Na njem se zadržujejo kosi, nekaj žuželk in seznam se že skoraj konča. Vzrok ni v njegovi urejenosti, temveč v dejstvu, da je vrt v mestu in ob eni izmed glavnih ulic.

Kljub temu pa ima vrt nevsakdanje prebivalce. To so martinčki. Majhni sivo-rjavi kuščarji, ki se nastavljajo soncu, ko pa se jim približaš, izginejo kot blisk v bližnjo luknjo ali špranjo. Ko poleti sedimo pred vhodom, pa naj bo to sestanek ali le kratek odmor ob čaju in kavi, švigajo levo in desno po kamniti poti, ki vodi do našega vhoda. Uspejo nam prav lepo popestriti delovni dan. V tem urejenem vrtu s številnimi kamnitimi površinami, so našli idealno okolje za življenje, ki je, zaradi odsotnosti njihovih sovražnikov, dokaj varno.

Jesen je tu in prihaja zima. Martinčkov je vedno manj in na plano pridejo le še, kadar je dan bolj topel in sonce uspe dovolj razgreti kamnite površine. Pa še takrat bolj ali manj mirujejo in se nastavljajo toplim sončnim žarkom. Tudi mi smo preselili odmore in sestanke v notranje prostore. In na prosto gremo le še ob toplih sončnih dopoldnevih. Tako kot martinčki.

Fotografija: Krtek.