Angleška revija BBC Wildlife je opravila raziskavo med otroki starimi med 9 in 11 let iz Bristola in okolice s katero je ugotavljala, koliko so otroci povezani z naravo. Rezultati so bili porazni, saj razen medijsko najbolj izpostavljenih živali in rastlin, otroci niso prepoznavali najpogostejših živali in rastlin iz Bristola in okolice. Trobentico je prepoznalo le 12 % otrok, hrast 45 %, sinico 54 % in žabo 62 %.
Kaj pa je pri nas? Do sedaj nisem zasledil nobene raziskave s tega področja, je pa mogoče na osnovi načina življenja sklepati, da imajo mestni otroci vedno manj stika z naravo. Starši jih premalokrat peljejo v naravo, ne pustijo pa jih tudi v bližnji park, kjer bi se lahko igrali. Pogosto jih raje postavijo pred računalnik in televizijo, ki pa jim prikazujejo napačne predstave o naravi. Dejansko se narava pogosto prikazuje v zelo negativni luči, kar pa je v naši družbi že star pojav. Zelo izrazita primera sta pravljica o rdeči kapici, ki volka predstavlja kot ljudožerca in Sveto pismo – Stara zaveza, ki kačo predstavlja kot škodljivo žival. Zaradi napačne predstave imajo kače danes zelo negativno podobo in, predvsem v planinah, lahko pogosto srečamo mrtve kače, ki so jih pobili naivni ljudje, ki ne razumejo in ne spoštujejo narave ter verjamejo starim neumnostim.
In kaj dolgoročno pomeni takšna odtujitev otrok od narave? Otroci ne poznajo rastlin in živali, ki so sestavni del našega okolja, niti ne razvijejo ustreznega odnosa do njih. Dejansko se narave bojijo in se je izogibajo, tako, da kasneje ostajajo v mestih in, recimo gozdov, niti ne obiščejo na izletih. Ta strah pa vodi v uničevanje. Ko ti otroci odrastejo, jim narava pomeni zgolj oviro, ki je posledica njihovega strahu. Ne razumejo njenega pomena za naše življenje in jo uničujejo, kadar je na poti uresničitvi njihovih ciljev. Lep primer tega so številni načrtovalci prostora, ki ne razumejo, kakšnega pomena je mlaka, kjer načrtujejo novo industrijsko cono.
Če svojih otrok ne bomo naučili razumeti in spoštovati narave, se nam obeta precej črna prihodnost. Zato je ključnega pomena, da že najmlajše seznanimo z naravo in jih naučimo, da se travnikov, gozdov, jezer, rek, rastlin in živali ne bodo bali. Le tako bomo zagotovili, da bodo naravo spoštovali, kar bo omogočilo višjo kakovost življenja za vse.
2 komentarja:
Še kako res je vse, kar si zapisal, še posebej zadnji odstavek. Še živo se spominjam otroštva, ko sem več časa prebil v okoliških gozdovih in travnikih kot pa doma. To so bile prave dogodivščine. Danes se mulci pogovarjajo samo še o tem, katero PC igrico so nažigali včeraj celo popoldne.
Če otroci ne bodo imeli kontakta z naravo, potem se nam res slabo piše. Ne bodo vedeli, kako pomembna je narava in se zanjo niti ne bodo brigali. Potem pa nas lahko čaka samo še propad.
Danes bi morali mlade vzgajati bolj v odnosu z naravo, v naravi marsikdo najde uteho, navdih in pribežališče. Vse preveč je poudarka na tehnološkem napredku in otroci se vse prehitro navajajo na tehnologijo. Samo še računalniki, mobiteli in igrice. Da pa bi šel kdo ven na svež zrak in se podil za žogo, pa nobenemu ne pade na pamet.
Poleg tega pa je samo znanje o naravi, živalih in rastlinah nekaj najosnovnejšega, kar se je naša generacija učila že v rani mladosti. Spomnim se, da smo kot otroci s sošolci že v prvih letih osnovne veliko časa preživeli v gozdu za šolo. Tam smo spoznavali raznorazne rastline in živali. Hkrati pa nam je to pomenilo nekakšen drugačen način pouka, bolj sproščen in tudi zabavnejši.
Objavite komentar