Pisanje zgodb je prelivanje domišljije iz glave na računalniški zaslon.
Zgodbe, ki so objavljene na Krtkovih dnevih, običajno nastajajo več dni, tednov ali mesecev. Zorijo kot hruške. Najprej se pojavi motiv zgodbe, ki je lahko nek dogodek v življenju, srečanje kake osebe ali pa čista tvorba včasih prebujne domišljije. Nato zgodba zori. Počasi, redko hitro. In ko mislim, da je dozorela, jo preko tipkovnice prenesem v digitalno obliko. Nekatere zgodbe zapišem v nekaj deset minutah, druge pišem nekaj ur. In potem so zgodbe, ki jih pišem več dni, tednov ali mesecev. Pa ne zato, ker so tako dolge, temveč zato, ker ko ugriznem vanje vidim, da še niso zrele. Med prostimi trenutki dneva, ko bi možgani lahko tekli v prostem teku, razvijam zgodbo, razvijam besedilo. In zvečer sedem pred računalnik ter ustvarjam.
Ko zgodbo dokončam, tako kot sem ravnokar končal eno ljubezensko, začutim olajšanje. Občutim, kot da sem se znebil velikega bremena in da je moje življenje postalo lažje, enostavnejše. Do trenutka, ko začnem ustvarjati novo.
A s tem se delo ne konča. Sledi obrtniško piljenje besedila. Popravljanja napak, glajenje sloga. Nekatere dele je treba na novo napisati, druge izbrisati. Dlje kot besedilo pilim, bolj tekoče je berljivo. Danes končana zgodba, ki še nima končnega naslova, bo objavljena v drugi polovici oktobra.
Ni komentarjev:
Objavite komentar