Majhna in okrogla se v vsej svoji grdoti smeji ravno sredi okna. Gledam jo in razmišljam, od kod se je vzela. Morda je kdaj kaj špricnilo z mize, ali pa se je katera izmed žuželk, ki občasno zaide v stanovanje, prav nečedno ponečedila. Packa je tam in moti moj pogled v svet. Razmišljam, da bi bilo treba kaj narediti. Morda vzeti čistilo in krpo. Packa sredi pogleda v svet je res žalitev, huda žalitev.
Odhitim po papirnato brisačo. Le zakaj bi se packe že takoj na začetku lotil s težkim topništvom, ko pa bo morda pehota dovolj. Nežno potegnem po šipi. Nič. Potegnem bolj krepko. Še vedno nič. Malo poslinim šipo in pobrišem. Nič. Začudeno gledam. Očitno bo treba vzeti kaj močnejšega. Poglobim se v omaro v kuhinji, kjer imam shranjena čistila. Med množico najdem tisto, ki je za stekla. Pršilko odnesem k oknu, in si še enkrat temeljito ogledam packo.
„Prasica, zdaj ti pa ni pomoči,“ pomislim in silovito poškropim packo, da skoraj odlomim vzvod pršilke.
Gledam, kako se prozorna tekočina neprijetnega vonja pretaka po steklu. Vsak trenutek se bo začela packa topiti in umazanija bo polzela skupaj s tekočino.
Še malo.
Še malo.
Še malo.
Še malo.
Še malo?
NIČ?!
V sebi začutim jezo. Zaradi majhne packe. Vzamem krpo in obrišem packo. Še vedno je tam. Obrišem bolj temeljito. Še vedno je tam. Poškropim s čistilom, počakam in pobrišem. Še vedno je tam. Postajam besen. Drgnem s krpo škropim, dokler ne porabim polovice čistila v pršilki. Packa pa je še vedno tam. Postajam obupan, ker me bo očitno premagala ena majhna packa. Malce brezvoljno še enkrat pobrišem steklo, kjer je packa. Nič. Povsem obupan se zgrudim v fotelj. Očitno bo packa na oknu za vedno.
Ko s fotelja pogledam packo, pa imam občutek, da je nekaj drugače. Da packa ni tam, kjer bi morala biti, da je za milimeter ali dva premaknjena.
„Ali je to mogoče,“ vzkliknem, hitro vstanem in odprem okno. S prstom rahlo potegnem po packi na zunanji strani okna. In packe ni več!
Ni komentarjev:
Objavite komentar