Izlet v Berlin

Na osnovi izkušenj s potovanja sredi oktobra 2010.

Berlin, prestolnica Nemčije. Je največje nemško mesto s preko 3,4 milijona prebivalcev. Prve omembe v pisanih virih segajo v 13. stoletje. Med drugo svetovno vojno je bil precej uničen, po drugi svetovni vojni pa vse do padca berlinskega zidu leta 1989, je bil razdeljen na zahodni in vzhodni del. Zahodni del je bil enklava v vzhodni Nemčiji in se ni razvijal, medtem ko so v vzhodnem (manjšem) delu množično gradili velike socialistične stavbe, ki še danes dajejo pečat vzhodnemu delu. Ker so bili ljudje v zahodnem delu na neki način zaprti, so pri razvoju zahodnega dela veliko pozornosti prispevali zelenju. Danes je približno tretjina ozemlja Berlina v obliki parkov, gozdov, rek, jezer in vrtov.

Prihod v Berlin

V Berlin je mogoče priti na več načinov. Če se odločimo za avtomobil, nas čaka približno 1.000 km vožnje, večinoma po avtocestah. Strošek je temu primeren in, če gredo skupaj trije ali štirje, ki si delijo stroške, je to zagotovo cenovno gledano najugodnejša možnost. Pri tem je treba upoštevati, da je za vožnjo po Berlinu potrebna okoljska nalepka. Druga možnost je vlak. O tej možnosti sem realno razmišljal, vendar pa je cenovno neugodna, razen, če je mogoče dobiti vozovnico v kakšni izmed akcij. Tudi potovanje je dolgotrajno.

Nad vzhodno Nemčijo.

Glede na to, da sem potoval sam, je bila najboljša izbira letalo. Cenovno najbolj ugodno povezavo sem našel iz Celovca, kjer neposredne lete izvaja Air Berlin. Kljub temu sem se odločil za odhod z Brnika, saj mi je tako bolj ustrezalo, vozovnica pa je bila le nekoliko dražja. Letel sem preko Frankfurta, porabil pa sem (od prijave na let do prevzema prtljage) dobrih 6 ur in pol, pri čemer sem čakal v Frankfurtu 3 ure. Povratna pot je bila hitrejša in sem porabil dobre 4 ure. Let do Frankfurta traja uro in 35 minut, od Frankfurta do Berlina pa dobro uro. Preko dneva so leti iz Frankfurta v Berlin vsako uro, tako da v primeru zamude ne bo večjih težav z nadaljevanjem poti.

Nad vzhodno Nemčijo.

V Berlinu smo pristali na letališču Tegel, ki je glavno berlinsko letališče. Ker je v mestu – med pristajanjem in vzletanjem se zelo dobro vidi celotno mesto – ga nameravajo leta 2012 zapreti, promet pa preusmerili na Schönefeld, ki ga bodo preimenovali v letališče Berlin Brandenburg. Tegel ima dobre povezave s centrom mesta z avtobusom (3 linije), avtobusi pa vozijo na nekaj minut.

Bivanje

Soba v Aletto Jugendhotel

Izbira hotelov je pestra, od poceni do najdražjih. Izbral sem Aletto Jugendhotel na Gruenewald strasse 33, ki sem ga rezerviral preko HRS. Hotel je bil na južnem obrobju centra mesta med dvema postajama podzemne železnice (3 minute peš). Poleg hotela sta dve trgovini (Aldi in Pennymarkt). Hotel je mladinskega značaja, vendar sprejemajo goste vseh starosti (srečeval sem tudi mnogo starejše od mene). Sobe so čiste, a špartansko opremljene (ni sušilca za lase). Na voljo so tudi sobe za več ljudi (5 in več) s skupnimi kopalnicami, ki so namenjene skupinam najstnikov. Zajtrki so bili okusni, čeprav sem pogrešal večjo pestrost. Po tednu dni nekoliko preseda, da so na voljo 3 vrste salame, 2 vrsti sira, jajce, kumarice, 3 vrste marmelade, 2 namaza, 3 vrste kosmičev, 2 vrsti jogurta in še nekaj malenkosti. V vhodni avli je ves čas na voljo brezplačen čaj (velika izbira) in brezžični dostop do interneta (geslo se dobi na recepciji). Cena na noč za enoposteljno sobo (lastna kopalnica) z zajtrkom je bila 33 € v ponedeljek, 42 € za vikend in ostale dni 39 €. Imel sem srečo, da so mi dodelil dvoposteljno sobo. Čeprav hotelu ne bi škodila prenova (okna so bila samo enoslojna), dvigalo (do tretjega nadstropja je bilo zvečer kar težko priti, kaj šele do petega) in malo manj zapleteni hodniki (drugi dan sem se med iskanjem sobe izgubil), sem bil s hotelom zadovoljen.

Premikanje po mestu

Javni prevoz v Berlinu je dobro razvit. Celotno mesto pokrivata podzemna železnica in nadzemni S-Bahn. V zahodnem delu prevladujejo avtobusi, v vzhodnem tramvaji. Enosmerne vozovnice je mogoče kupiti na avtobusu, sicer pa na avtomatih na podzemnih S-Bahn in nekaterih avtobusnih postajah. Na avtomatih na podzemni železnici je mogoče plačevati z Maestro kartico in tudi nekaterimi kreditnimi karticami. Večdnevne vozovnice so na voljo za 48 ur, 72 ur in 5 dni. Najdražja je 5 dnevna vozovnica, ki vključuje tudi Potsdam in je stala 34,90 €. Vozovnice so po conah. Za gibanje po Berlinu zadošča vozovnica za coni A in B in vključuje tudi povezave z letališčem Tegel, medtem ko je treba imeti za letališče Schönefeld vozovnico, ki vključuje tudi cono C, omogoča pa tudi vožnjo do Potsdama. Podatki veljajo za Berlin Welcome Card, ki prinaša tudi določene popuste v muzejih.

Na Aleksanderplatz

Kupljena vozovnica se žigosa na avtomatu na podzemni železnici ali avtobusu. Prehodi na podzemno in S-Bahn so prosti, v tednu dni pa nisem naletel na nobeno kontrolo. Vstopanje na avtobus je dovoljeno le pri sprednjih vratih, pri čemer je treba vozniku pokazati vozovnico. V praksi pa ljudje vstopajo tudi pri vratih, ki so namenjena izstopanju. Druga zanimivost je, da se vozniki avtobusa držijo voznega reda. Zato ni nič nenavadnega, če voznik zapre vrata in odpelje, še preden se vsi potniki vkrcajo. Ironija pri tem je, da avtobusi niso najbolj točni.

Celoten javni promet je učinkovit in hiter. Na postajah podzemne, S-Bahn in večjem delu avtobusnih postaj so prikazovalniki prihodov. V vseh vozilih so informativne table, na katerih piše naslednjih nekaj postaj, prvo pa tudi napove govorni avtomat. Tako težav z iskanjem prave postaje za izstop ni. Občasno so avtobusi prepolni, na podzemni in S-Bahnu pa nisem nikoli doživel pretirane gneče. V večernih urah je treba biti pozoren na končne postaje S-Bahn in podzemne, saj veliko vlakov pelje po skrajšanji progi.

Altes Museum

Podzemna je hitra, čista, zapletena in rumeno-oranžna. Dober zemljevid prog v roki ne bo škodil. Pri prestopanjih bo treba pogosto poseči tudi po zemljevidu Berlina, saj je na marsikateri postaji treba iti na prosto in v sosednjo ulico ter nato ponovno pod zemljo. Ker oznake niso na vseh postajah jasne, sem nekajkrat prav nesrečno iskal vhod na postajo druge linije.

Hoja po Berlinu ni težavna. Povsod so pločniki, avtomobili pa na njih ne parkirajo. Nekoliko nenavadno je, da ni zeber na prehodih za pešce. Ti običajno niti niso označeni in le po semaforju za pešce veš, da greš lahko čez cesto.

Ker je Berlin velik, brez dobrega zemljevida ne bo šlo. Uporabno je, da si dober zemljevid priskrbimo še pred prihodom v Berlin. Sam tega nisem storil in sem imel na voljo le dva slaba zemljevida. Posledično sem iskal hotel dobri dve uri in naredil velik ovinek s podzemno železnico čisto po nepotrebnem. Seveda sem, še preden sem prišel v hotel, kupil ustrezen zemljevid, ki sem ga intenzivno uporabljal vseh 8 dni. V veliko korist bo tudi dober zemljevid podzemne in S-Bahna, saj sta obe omrežji močno razvejani in zapleteni.

Bogastvo berlinskih muzejev je neizmerno.

Denar

Porabiti denar v Berlinu ne bo težko. Trgovine, trgovine in še enkrat trgovine. Skoraj na vsakem koraku. En večer sem prestopal na eni izmed postaj, kjer je bilo treba za prestop na drugo linijo zapustiti podzemno in iti v sosednjo ulico. Stopim na prosto. Tema, grafiti, gradbišče. Tesno mi je bilo pri srcu, ker ni bilo nikogar, ura pa pozna. Hodim po začasni poti iz desk, dokler ne pridem na drugo ulico. Tam pa vse svetlo, polno ljudi in množica trgovin.

Glavne turistične znamenitosti, večje trgovine in trgovine v trgovskih centrih sprejemajo večino kartic, medtem ko bo treba v manjših trgovinah poseči po gotovini. Prvi problem pri plačevanju sem imel na letališču, kjer sem pri eni izmed agencij kupoval vozovnico za mestni promet, ki vsebuje tudi vstopnine v muzeje, pa plačilo ni bilo mogoče drugače kot z gotovino. Obiski na bankomatu so bili pogosti. Tudi s kreditno kartico so bile težave, saj marsikje, kljub temu, da so omogočali plačevanje z njo, to ni bilo možno. Pojasnjevali so, da je verjetno nekaj narobe s kartico. V to sicer močno dvomim, saj je potem v drugi trgovini delovala brezhibno. Skratka, zadostna količina gotovine ne bo odveč.

Glede cen nisem imel občutka, da so bistveno drugačne, kot pri nas. Morebiti nekoliko višje. Vstopnine v muzeje in druge znamenitosti so bile do 12 €

Prehranjevanje

S prehrano v Berlinu ne bo težav. Stojnice s klobasicami, restavracije, picerije, restavracije s hitro prehrano,... Za želodec bo poskrbljeno. Za kosila sem odštel do 17 €, pri čemer sem si privoščil eno brezalkoholno pijačo, juho, glavno jed in solato. Tudi za 10 € se je mogoče najesti. Osebje je bilo v vseh restavracijah prijazno, ne glede na mojo „polomljeno“ nemščino, hrana okusna, pretirane gneče pa ni bilo. Izjema so bile restavracije s hitro prehrano, kjer je bila neizmerna gneča, ki pa sem se jim izogibal (z izjemo enega dne). Težko je najti restavracijo z lokalno kuhinjo, kar pa mi je vseeno uspelo. Restavracija je med Museuminsel in Aleksanderplatz-om na levi strani. Vhod je skozi prehod med trgovinami na nekakšno dvorišče. Imena si žal nisem zapomnil.

Nakup hrane v trgovini bo precej zahteven podvig. Če odštejem trgovini poleg hotela, nisem videl nobene trgovine s prehrambnimi izdelki. Ko sem zadnji dan iskal tako trgovino, ker sem želel kupiti neko severno nemško ribjo specialiteto (v pločevinki), sem se zelo namučil in že skoraj obupal, ko sem končno našel majhno živilsko trgovino na Wittenberg Platz-u.

Znamenitosti

Hildesheim-ski srebrni zaklad

Berlin je poln znamenitosti. Takšnih in drugačnih. Zgodovinsko gledano je večina pomembnih zgradb nastala po letu 1700, med drugo svetovno vojno pa so bile močno poškodovane. Kaj obiskati, je zelo odvisno od tega, kaj vas zanima. Ker jih je preveč, da bi o njih pisal tule, bom na kratko predstavil samo nekaj znamenitosti, ki so meni bile najbolj zanimive, za siceršnji izbor pa vsekakor predlagam kakšen dober vodnik po Berlinu. In še opozorilo: ob ponedeljkih je večina muzejev zaprtih.

Berlinski botanični vrt je zagotovo en izmed lepših botaničnih vrtov. Na 43 ha rastejo rastline z vsega sveta, prevladujejo pa tiste s severne poloble. Del botaničnega vrta je arboretum, kjer je bil sprehod med jesensko obarvanim drevjem prav sproščujoč. Drugi del vrta je namenjen zbirkam rastlin, ki so urejene po delih sveta. Znamenitost vrta je tudi velika steklena hiša, kjer je mogoče videti sredozemske, puščavske in tropske rastline. Ob botaničnem vrtu je tudi botanični muzej, ki pa me ni prepričal.

Pergamonski oltar je tako velik, da ga
ni bilo mogoče spraviti na eno fotografijo.

Museumsinsel je zagotovo vrhunec obiska Berlina, saj ima največje zaklade. Na njem imajo domovanje štirje muzeji (Altes Museum, Neues Museum, Pergamonmuseum, Bodemuseum) in galerija (Altes National Gallerie). Tu si je mogoče ogledati glavne znamenitosti, ki so jih nemški arheologi nabrali na svojih izkopavanjih (uradnih in plenjenih) skozi zgodovino. Altes Museum je posvečen starim Grkom, Feničanom in Rimljanom. Ima tudi oddelek s starogrško erotiko. Neues Museum je večji del posvečen Egipčanom (tu je mogoče videti slavni kip Nefretete, ki si ga Egipčani tako želijo). Bodemuseum ima bizantinsko umetnost in zbirko cerkvenih oltarjev, slik in kipov iz med vojno uničenih nemških cerkva. Pergamonmuseum pa je muzej, ki ga je treba obiskati, četudi vas zgodovina ne navdihuje. Ta muzej me je popolnoma očaral. V njem je razstavljen Pergamonski oltar iz 2. stoletja pred našim štetjem. Ta starogrška zgradba je v večini na novo postavljena in pogled na preko 30 metrov širok in preko 10 metrov visoko zgradbo oltarja je res impozanten in seveda k temu je treba dodati še okoli 100 m bolj ali manj ohranjenega reliefa. V tem muzeju so še druge znamenitosti v pravi podobi, ki so jih arheologi izkopali, prenesli v Berlin in ponovno sestavili: vrata Ištar, 16 metrov visoka rimska vrata na market iz 2. stoletja, številni mozaiki. Velik del je posvečen Sumercem. Če imate namen obiskati vse muzeje, potem je smiselno kupiti 72 urno Berlin Welcome Card Museumsinsel, ki omogoča 72 ur vožnje z javnim prevozom in ima vključene vse vstopnine v muzeje. Njena cena za coni A in B je bila 31,50 €. Na Museum Insel sem prebil dva dneva in pol, pri čemer sem bil en dan do 21 ure zvečer (ob četrtkih je Pergamonmuseum odprt do 22. ure). Če vam muzeji niso prav pri srcu, bo en dan dovolj, sicer pa sta dva dneva zagotovo minimalen čas za nekoliko bolj poglobljen obisk vseh muzejev. V  muzejih je dovoljeno fotografiranje brez uporabe bliskavice.

Akvarij je prava paša za oči

Brandenburških vrat ni mogoče zgrešiti. Polno turistov, središče Berlina. Zanimivo. Obiskal večkrat, zvečer in podnevi.

Chekpoint Charlie je bolj vaba za turiste. Videti je mogoče hišico na ameriški strani mejnega prehoda in na informativnih tablah nekaj zgodovine. Bolj zanimivo se je sprehoditi od Checkpoint Charlie do Potsdamer Platz po Niederkirchner Strasse, kjer so ohranjeni ostanki berlinskega zidu in predstavljena zgodovina od konca prve svetovne vojne do padca zidu.

Živalski vrt se hvali, da je eden izmed živalskih vrtov z največ različnimi živalskimi vrstami, a me je razočaral. Kletke so večinoma majhne, živali pa ne videti preveč srečne. Mogoče je bil tak dan, saj je bilo hladno in deževno. Vsekakor bi lahko izpustil. Dunajski je mnogo lepši. Nekaj povsem drugega pa je Akvarij, ki je ob živalskem vrtu. Ne samo, da je to eden izmed treh akvarijev na svetu, ki ima meduze, akvariji so ogromni, pestrost ribjih vrst pa zelo velika. Zelo zanimivo, zelo prijetno in zelo poučno. Vsekakor vredno obiska (med vikendi je precejšnja gneča).



Morski psi v berlinskem akvariju.

Primer vzhodnonemške kuhinje v
DDR Museum

DDR Museum predstavlja življenje v Nemški demokratični republiki. Mogoče je videti številne predmete iz časa do združitve obeh Nemčij in spoznati takratno življenje. Čeprav je muzej zasnovan zelo populistično, pa ga je vseeno zanimivo obiskati.

Čisto nekaj drugega je Erotik Museum, ki je bil popolno razočaranje. Za 10 € ponuja nekaj na pol prevedeno iz angleščine v nemščino (ali obratno), polno kiča, malo zgodovine, pa še ta je zelo časovno omejena in veliko poučevanja o osnovah spolnosti. Primerno, če si mozoljav najstnik, za ostale pa odsvetujem.

Deutsches Histrorisches Museum je bil vsekakor češnja na vrhu torte. Čeprav sem bil skeptičen in sem se se za obisk odločil zgolj zaradi nastanka manjše anomalije v programu, pa mi je bilo na koncu žal, da si nisem vzel več časa. V muzeju je podrobno in na zanimiv način predstavljena nemška zgodovina od prvih zametkov pa vse do danes.

Ostanek berlinskega zidu

Panorama. Ves čas sprehajanja po Berlinu sem videval avtobuse, ki so vabili na razgledno vožnjo po Berlinu za 10 do 12 €. Mikalo me je, pa sem potem prebral v vodniku, da je zelo dobra alternativa redna avtobusna linija 110, ki pelje od postaje ZOO do Aleksanderplatz-a (in obratno). Ta linija pelje mimo glavnih Berlinskih znamenitosti. Nad vožnjo sem bil navdušen. Namesto živega vodnika, vodnik v knjižni obliki, sedež ob oknu v prvem nadstropju in prihranjenih 12 €. Peljal sem se 3x, ker prvič je šlo vse skupaj prehitro mimo, potem pa sem to linijo še uporabil za dostop do muzejev. Vsekakor priporočam. Možen je ogled Berlina z ladjo, česar pa nisem preizkusil.

Mecedes – Benz Galerie je primerna za vse ljubitelje avtomobilov, še posebej Mercedesov. Je razstavni prostor za najnovejše modele, v katere se je mogoče, z izjemo najdražjih, tudi usesti. Galerija je odprta vsak dan do 22. ure in je na ulici Unter den Linden blizu Brandenburških vrat na levi strani, če gremo od Brandenburških vrat proti Aleksanderplatz-u. Na nasprotni strani ceste je salon VW in Bentlija.

Holandska četrt v Potsdamu

Potsdam

Obisk Berlina ni popoln brez obiska Potsdama. Potsdam je staro in prijetno mesto, 30 minut vožnje s S-Bahn iz Berlina (vozovnica za cono C). Staro mestno jedro je prijetno za sprehod, poleg tega pa mesto ponuja kar nekaj znamenitosti. Izpostavil bi štiri mestna vrata, Aleksadrowko (ruska četrt) in dvorec Sanssouci. Dvorec je zelo obiskan, zato je mogoče kupiti le t.i. urne karte, kjer je na karti določena ura, kdaj je možen vstop. Zanimiv dvorec, vreden ogleda. Vsekakor pa je zanimiva tudi vožnja z ladjo po okoliških vodah. Priporočam parnik Gustav. Cene so okoli 12 € po osebi, odvisno od izbrane poti.

Varnost

Parnik Gustav v luki Potsdam

V Berlinu sem se počutil varno. Doživel nisem ničesar neprijetnega z izjemo srečanja obritoglavcev na Aleksanderplatz-u v katere sem se skoraj zaletel, ker sem med hojo bral zemljevid. In še to je bilo zgolj srečanje na nekaj metrov, ki pa je pustilo nekoliko neprijeten vtis. Na Aleksanderplatz-u je tudi mnogo raznih „prodajalcev“ in promotorjev, ki znajo biti precej nadležni.

Stroški

Skupni stroški izleta v Berlin (7 nočitev, 8 dni) so znašali 907 €. Od tega sem za letalski prevoz in hotel odštel 498 €, za prevoz po mestu in vse vstopnine 149 €, za hrano in pijačo 113 € in za drugo 147 €.

Vtisi

Izlet v Berlin je bil zagotovo eden izmed bolj zanimivih, pa tudi nekoliko napornih, saj je bil prvi izlet takega tipa, ki sem ga opravil v solo zasedbi. Do sedaj sem vedno potoval v družbi.

Mesto samo me ni navdušilo, saj nima nekakršnega jasnega središča. V Berlinu je vse veliko: ulice, zgradbe, podzemna, muzeji, parki,... Ulice so široke, zgradbe so velike. Vse je zelo podobno. Posledično sem bil že prvi dan izgubljen. Obtičal sem na postaji ZOO, kamor me je pripeljal avtobus, saj mi je hotel poslal napačna navodila za prihod. Po dolgotrajnem preučevanju zemljevidov, mi je končno uspelo najti hotel in približno pot do njega. Spopad s podzemno je tudi poglavje zase. Prvi dan sem bil čisto zgubljen, drugi dan malo manj zgubljen, tretji dan sem že poznal bližnjice in četrti dan, sicer z zemljevidom v roki, samozavestno prestopal z linije na linijo.

V Berlinu se veliko gradi. Skoraj ni dela mesta, da ne bi naletel na gradbišče. Tudi vožnja z S-Bahnom je razkrila, da je ves Berlin eno samo gradbišče. Vidi se, da je glavno mesto, ki je 50 let spalo, sedaj pa se intenzivno prebuja v časih močnega razvoja Nemčije.

V parku Charlottenburg

Zagotovo so vrhunec obiska Berlina muzeji na Museumsinsel. Občudovanje 3000 in več let starih predmetov, ki so videti, kot da bi jih izdelali pred nekaj leti, te pusti z odprtimi usti. Sedenje na stopnicah Pergamonskega oltarja v večernih urah me je, z nekaj domišljije, popeljalo v čas starih Grkov. Vsi reliefi so zažareli v barvah (takšni so menda bili v originalu), turisti pa so svoja sodobna oblačila zamenjali za starogrška. In odpotoval sem dobrih 2100 let v preteklost. Ali pa sedenje na robu vodnjaka v parku ob Charlottenburg, na toplem soncu, v miru, dan pred odhodom domov, ko so noge od številnih prehojenih kilometrov po mestu in muzejih, javkale, da imajo dovolj. Z zadovoljstvom sem ugotavljal, da je bila izbira potovalnega cilja prava. Veliko zanimivega sem videl in, ko sem se zadnji, deževen, dan peljal z avtobusom na letališče, sem ugotavljal, da sem užival. Po malem mi je bilo kar žal, da se je Berlinu približeval A321-200 na katerem sem imel rezerviran sedež za let proti domu.