Draga Sara!
 |
Pobožal bom droben zvonček in
občutil bom dotik tvoje nežne kože. |
Prišel bo zgodnjepomladni dan, ko ne bova skupaj. Morda boš na službenem potovanju, morda boš na obisku pri starših, morda boš s prijateljicami odšla na dekliški potep po naši lepi Sloveniji. Takrat se bom, da bom ublažil bolečino hrepenenja po tebi, po tvojem nasmehu, tvojem telesu, tvojem vonju, tvojih čudovitih očeh, odpravil na sprehod v naravo. Hodil bom ob potoku in poslušal njegovo žuborenje. Sončni žarki se bodo lesketali na vodi, ki preskakuje kamenčke, kot se lesketajo tvoje zvedave oči. Suhe travne bilke, se bodo sipale proti vodi, kot se sipljejo po ramenih tvoji dehteči plavi lasje. In rahel veterc bo pihljal, ki me bo spominjal na tvoje dihanje, ki ga čutim zjutraj, ko ležiš poleg mene. Predstavljal si bom, da si z menoj, da se skupaj sprehajava, saj bi težko preživel te lepe trenutke brez misli na dekle, ki jo ljubim.
Ko se bom tako sprehajal in si s tvojo podobo v moji domišljiji tolažil žalostno srce, bom srečal drobni beli zvonček. Svojo drobno glavico bo nastavljal toplim sončnim žarkom. Ustavil se bom in pokleknil. Z roko se bom počasi približal tej srčkani beli kepici in ga čisto narahlo pobožal po krhkih in žametnih venčnih listih. In takrat bom zaprl oči ter podoživel trenutek, ko sem te pobožal po tvojih žametnih licih. Zaljubljeno si me gledala in čisto počasi sem drsel s prsti po tvoji nežni koži. Takrat se mi je utrnila solza. Ne solza žalosti, ne solza trpljenja. Solza sreče, da mi je življenje naklonilo tvojo ljubezen.
Sara, ljubim te iz vsega svojega srca.
Več ljubezenskih pisem >>
Ni komentarjev:
Objavite komentar