Muza s karizmo

Pred davnimi leti sem kosil v eni izmed ljubljanskih restavracij. Bil je turoben dan, oblačen, težak. Dan, za katerega si želiš, da se čim prej konča. Tudi vzrok, zakaj sem bil ravno v tisti restavraciji, ravno takrat, je turoben, kot je bil ta dan. Vendar pa se lahko na takšen dan zgodi tudi kaj zanimivega, kaj nenavadnega, nekaj takšnega, kar si človek zapomni za vse svoje dni.

Sedel sem za mizo, lačen čakal na kosilo in se razgledoval po prostoru. Večina miz je bila zasedenih. Ljudje so kosili. Nič posebnega. Le omizje nasproti mi je pritegnilo pozornost. Tam sta sedeli dve ženski, ena starejša, ki mi je kazala hrbet in ena mlajša, ki sem jo lahko nemoteno opazoval, saj je bila ves čas zelo poglobljena v debato, ki jo je imela s starejšo žensko.

Dolgolasa plavolaska je bila nekaj posebnega in nekaj na njej me je takoj pritegnilo. Imela je okoli dvajset let, lep rahlo okroglast obraz in dve veliki očesi, ki sta sijali kot bisera. Po svoje nič posebnega, a vseeno je bila ena in edinstvena. To kar je na njej izstopalo, ni bila njena zunanjost.

Dekle je bilo nekaj posebnega, ker je izžarevalo nekakšno eleganco, nekakšno magično energijo s katero očara vsakega morebitnega opazovalca. Bila je kot zelene bukev sredi gorskega travnika, ki se skozi leta in leta razvije iz majhne in neugledne šibe v mogočno drevo z očarljivo krošnjo, ki veji v gorski sapi. Bil sem povsem očaran. Bil sem tako očaran, da sem se nabil z neko energijo, ki mi je dala zagon, da sem začel pisati. In sem napisal zgodbo o tem srečanju, ki srečanje sploh ni bilo. Njena čarobnost je bila povod za moje pisanje, ki traja še danes.

Dekleta veliko let nisem srečal, sem jo pa večkrat videl na delovnem mestu, vendar pa me to ni prevzelo, ker sem jo le videl, nisem pa je čutil. Vmes se je prelevila v žensko, ki ima danes nekaj čez trideset let. Pisal sem zgodbe pisal sem spise, pisal sem besedila, a besedila, ki bi bilo povezano z njo, nisem napisal vse do danes.

Ne tako dolgo nazaj sem se udeležil neke prireditve. Na moje presenečenje je na prireditvi sodelovala tudi ona, kot gostja pogovora. Zelo pozorno sem jo opazoval. Zanimalo me je, ali ima v sebi še tisti čar, ki me je tako usodno zadel pred leti. Nisem dolgo čakal, ko sem ga začutil. Še vedno ga ima kljub temu, da je minilo toliko let in kljub temu, da je postala zrela ženska.

Ženska, ki ima v sebi nekaj čarobnega, je nekaj posebnega. Ni vsaka ženska čarobna ženska. Nekatere ženske čar z leti izgubijo. Le redke ga ohranijo. Ona ga je ohranila. In ona je bila muza, ki me je spodbudila k pisanju. Nevede.

Slika: Jessica Galbreth, Silver Moon Fairy